Zgodba o prijateljstvu
Slišal sem drobne kapljice kako so kapljale po oknu. Oboževal sem ta zvok.
Zdaj, ko je jesen ne sprejemam drugega vremena kot je dež ali pa veter. Samo tako prijetno je. In spominja me na vse dneve, ki sva jih skupaj s Kay preživela ob kaminu, ko je deževalo.
Nato sem odprl oči in se zavedal krute realnosti. Četrtek zjutraj, moram v šolo, poleg tega pa še zraven mene ni osebe, ki mi pomeni največ v življenju.
Nato sem se spomnil na včerajšnji dan, na tisto vrečko, na Kay, na vse kar se je zgodilo in potem na Billa. To, da bom že danes izvedel kaj se skriva v tisti vrečki je bil edini razlog, ki me je ohranjal pri življenju.
Nenadoma je nekdo potrkal na moja vrata.
"Ja?"
Odprla so se in notri je pogledal oče. Oh, ne. Samo še tega se manjka.
"Hej, sine."
Zaprl je vrata in sedel na posteljo.
Pod njegovimi očmi so bili temni podočnjaki zaradi dela, ki se je zavlekel pozno v noč. In še nekoliko dlje.
Vedno je vse vlagal v delo. Že kot mlad je ustanovil svoje podjetje, vse je zgradil sam, vsaj tako kot pravi on. Nisem ga mogel kriviti zaradi ničesar, od nekdaj smo si lahko privoščili prav vse zaradi njegove službe. Samo... nikoli ni imel časa za nas. Za njegovo družino. Midva pa sva od takrat, ko sem prenehal igrati košarko in po njegovih besedah zapravil življenjsko kariero sploh izgubila stike.
"Ja?"
Sem rekel. Nisem verjel, da me je prišel obiskati na vse zgodaj zjutraj brez, da bi imel res močen razlog.
"Ah, daj no," potrepljal me je po hrbtu in se zahahljal, "Prišel sem pogledati kako si."
Debelo sem pogoltnil in se obrnil stran in se delal, da pospravljam posteljo.
"Aha."
"No... in?"
"V redu sem."
Ne vem česa pri božji volji ne razume.
"Aha..."
Še naprej sem pospravljal posteljo.
"Skratka razmišljal sem..."
Oh, ne.
"Lahko bi se kdaj malo podružila... recimo ob košarki... ali pa.."
"Oči, ne. Nehaj. Pojdi ven."
"Ampak.."
"Pojdi ven. Tako ali tako se moram pripraviti za šolo."
Sem rekel odločno, da ni imel namena nadaljevati. Zavzdihnil je, odprl vrata nato pa trznil kot, da bi se nečesa spomnil.
"Aja pa Chloe te čaka pred hišo. Že kakšne pol ure. Ne vem od kdaj je tukaj. To bodo že spet problemi.... Že vidim..."
"C-Chloe?"
Sem zajecljal.
"Ja. Chloe. Sestrična. Od Kay?"
Me je pogledal kot, da sem malo zmešan.
Chloe, Chloe, Chloe...
Pognal sem se navzdol po stopnicah, obrnil ključ v vratih in v pižami stopil na dež.
Tam je stala, pod dežnikom z najbolj namrgodenim izrazom na obrazu, navadnih jeans hlačah in puloverju, njeni bujni kodri pa so ji tičali pod kapuco.
"O moj bog," je rekla nato pa naredila izraz na obrazu, ki sem ga še predobro poznal in se začela dreti. "KONČNO. ZDAJ PA MI POVEJ. KJE. ZABOGA. JE. KAY."
"Chloe! Hej, nehaj se dreti zaboga.."
"Ne, ne, ne, ne, ne, ne... KJE JE KAY?"
"Chloe kaj sploh počneš tukaj..."
"KJE. JE. K-"
"Chloe, prosim, ustavi se.."
"JAMES! ZADNJA PRILOŽ-"
"NE VEM KJE JE KAY ZABOGA!"
Sem zakričal.
"NE VEM KJE JE OKEJ? IN JA VEM, DA BI MORAL VEDETI," sem rekel, ko sem videl njen izraz na obrazu. "AMPAK NE VEM! NE VEM KAJ SE DOGAJA Z NJO. IN NE VEM ZAKAJ SE NENADOMA OBNAŠA TAKO DRUGAČNO. IN JA, NE VEM KAJ NAJ STORIM, EDINA STVAR, KI JO VEM JE, DA SEM BIL TISTI VEČER KRETEN IN, DA BI TAKO RAD SPRE-"
"Hej," odmaknila se je par korakov nazaj, "Umiri se korenček,"
Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil.
"V redu je, dihaj," se je zarežala, a se v naslednjem trenutku spet zresnila. "Samo... Kay ni doma. Ni prespala doma."
"K-kaj?"
Sem zajecljal.
Prikimala je.
"Dva dni nazaj sva se zmenili, da prihajam k vam in bila je navdušena in vse... nato pa mi je pred parimi urami napisala, da ni prespala doma in če lahko prosim ne vstopam v hišo, ker njena mami misli, da sva šli skupaj na nek koncert. I-in da sva potem prespali pri še eni prijateljici. Itak se mi je zmešalo, ampak od takrat mi seveda ne odgovarja. Potem sem mislila, da sta vidva skupaj ali, da vsaj veš kje je in zdaj čakam tu na dežju, ker ti pa seveda dremuckaš," se je namrgodila jaz pa nisem mogel verjeti temu kar sem ravnokar slišal. *i*Kay...*i*
"Mislim, saj veš, da lahko stojim tu, ampak samo res skrbi me. Za mojo Kay Kay."
Opazil sem solze v njenih očeh kar je bilo za Chloe nenavadno. *i*Zresni se James. Bodi močen.*i*
"Hej, pridi sem."
Hotel sem jo objeti, a se je najprej odmaknila stran.
"Moker si,"
"Chloe."
"Okej, okej."
Po parih sekundah, ko sem jo stisnil k sebi je rahlo s tresočim se glasom rekla:
"Zdaj pa mi prosim povej kaj se dogaja. Čisto vse."
--------
Zdaj, ko je jesen ne sprejemam drugega vremena kot je dež ali pa veter. Samo tako prijetno je. In spominja me na vse dneve, ki sva jih skupaj s Kay preživela ob kaminu, ko je deževalo.
Nato sem odprl oči in se zavedal krute realnosti. Četrtek zjutraj, moram v šolo, poleg tega pa še zraven mene ni osebe, ki mi pomeni največ v življenju.
Nato sem se spomnil na včerajšnji dan, na tisto vrečko, na Kay, na vse kar se je zgodilo in potem na Billa. To, da bom že danes izvedel kaj se skriva v tisti vrečki je bil edini razlog, ki me je ohranjal pri življenju.
Nenadoma je nekdo potrkal na moja vrata.
"Ja?"
Odprla so se in notri je pogledal oče. Oh, ne. Samo še tega se manjka.
"Hej, sine."
Zaprl je vrata in sedel na posteljo.
Pod njegovimi očmi so bili temni podočnjaki zaradi dela, ki se je zavlekel pozno v noč. In še nekoliko dlje.
Vedno je vse vlagal v delo. Že kot mlad je ustanovil svoje podjetje, vse je zgradil sam, vsaj tako kot pravi on. Nisem ga mogel kriviti zaradi ničesar, od nekdaj smo si lahko privoščili prav vse zaradi njegove službe. Samo... nikoli ni imel časa za nas. Za njegovo družino. Midva pa sva od takrat, ko sem prenehal igrati košarko in po njegovih besedah zapravil življenjsko kariero sploh izgubila stike.
"Ja?"
Sem rekel. Nisem verjel, da me je prišel obiskati na vse zgodaj zjutraj brez, da bi imel res močen razlog.
"Ah, daj no," potrepljal me je po hrbtu in se zahahljal, "Prišel sem pogledati kako si."
Debelo sem pogoltnil in se obrnil stran in se delal, da pospravljam posteljo.
"Aha."
"No... in?"
"V redu sem."
Ne vem česa pri božji volji ne razume.
"Aha..."
Še naprej sem pospravljal posteljo.
"Skratka razmišljal sem..."
Oh, ne.
"Lahko bi se kdaj malo podružila... recimo ob košarki... ali pa.."
"Oči, ne. Nehaj. Pojdi ven."
"Ampak.."
"Pojdi ven. Tako ali tako se moram pripraviti za šolo."
Sem rekel odločno, da ni imel namena nadaljevati. Zavzdihnil je, odprl vrata nato pa trznil kot, da bi se nečesa spomnil.
"Aja pa Chloe te čaka pred hišo. Že kakšne pol ure. Ne vem od kdaj je tukaj. To bodo že spet problemi.... Že vidim..."
"C-Chloe?"
Sem zajecljal.
"Ja. Chloe. Sestrična. Od Kay?"
Me je pogledal kot, da sem malo zmešan.
Chloe, Chloe, Chloe...
Pognal sem se navzdol po stopnicah, obrnil ključ v vratih in v pižami stopil na dež.
Tam je stala, pod dežnikom z najbolj namrgodenim izrazom na obrazu, navadnih jeans hlačah in puloverju, njeni bujni kodri pa so ji tičali pod kapuco.
"O moj bog," je rekla nato pa naredila izraz na obrazu, ki sem ga še predobro poznal in se začela dreti. "KONČNO. ZDAJ PA MI POVEJ. KJE. ZABOGA. JE. KAY."
"Chloe! Hej, nehaj se dreti zaboga.."
"Ne, ne, ne, ne, ne, ne... KJE JE KAY?"
"Chloe kaj sploh počneš tukaj..."
"KJE. JE. K-"
"Chloe, prosim, ustavi se.."
"JAMES! ZADNJA PRILOŽ-"
"NE VEM KJE JE KAY ZABOGA!"
Sem zakričal.
"NE VEM KJE JE OKEJ? IN JA VEM, DA BI MORAL VEDETI," sem rekel, ko sem videl njen izraz na obrazu. "AMPAK NE VEM! NE VEM KAJ SE DOGAJA Z NJO. IN NE VEM ZAKAJ SE NENADOMA OBNAŠA TAKO DRUGAČNO. IN JA, NE VEM KAJ NAJ STORIM, EDINA STVAR, KI JO VEM JE, DA SEM BIL TISTI VEČER KRETEN IN, DA BI TAKO RAD SPRE-"
"Hej," odmaknila se je par korakov nazaj, "Umiri se korenček,"
Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil.
"V redu je, dihaj," se je zarežala, a se v naslednjem trenutku spet zresnila. "Samo... Kay ni doma. Ni prespala doma."
"K-kaj?"
Sem zajecljal.
Prikimala je.
"Dva dni nazaj sva se zmenili, da prihajam k vam in bila je navdušena in vse... nato pa mi je pred parimi urami napisala, da ni prespala doma in če lahko prosim ne vstopam v hišo, ker njena mami misli, da sva šli skupaj na nek koncert. I-in da sva potem prespali pri še eni prijateljici. Itak se mi je zmešalo, ampak od takrat mi seveda ne odgovarja. Potem sem mislila, da sta vidva skupaj ali, da vsaj veš kje je in zdaj čakam tu na dežju, ker ti pa seveda dremuckaš," se je namrgodila jaz pa nisem mogel verjeti temu kar sem ravnokar slišal. *i*Kay...*i*
"Mislim, saj veš, da lahko stojim tu, ampak samo res skrbi me. Za mojo Kay Kay."
Opazil sem solze v njenih očeh kar je bilo za Chloe nenavadno. *i*Zresni se James. Bodi močen.*i*
"Hej, pridi sem."
Hotel sem jo objeti, a se je najprej odmaknila stran.
"Moker si,"
"Chloe."
"Okej, okej."
Po parih sekundah, ko sem jo stisnil k sebi je rahlo s tresočim se glasom rekla:
"Zdaj pa mi prosim povej kaj se dogaja. Čisto vse."
--------
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uuuuuuuu yes yes yes, yeah yeah yeah... prva sm k sm komentiralaaaa končno enkraaaat!!!!!!!
Aja supr jeeeee lovaaaammmm sam da boš vedlaaaa:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Aja supr jeeeee lovaaaammmm sam da boš vedlaaaa:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omajgadd rabimo naslednji dell <33 aww sweet hug heheh lovam :)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dober del! Me res zanima kaj se bo zgodilo<3
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
