Roke so se mi še zmeraj tresle, strmel sem v zaprta vrata in cmok, ki sem ga imel v grlu je le še bolj naraščal.
Misel na to, da bi tu lahko umrl je bila zastrašujoča.
Kay me je nekako rešila.
*i*Ni ji vseeno, ni ji vseeno...*i*
Seveda ji ni totalno vseeno.
Poznava se celo življenje. Res bi bilo čudno če bi me pustila umreti.
Nekaj je zašelestelo v mojem žepu.
Ven sem potegnil majhno črno vrečko.
Razganjalo me je od radovednosti kaj je v njej. A hkrati se je nisem želel dotikati.
Potreboval sem neko strokovno dokazilo, da je v tej vrečki nekaj nezakonitega.
In kaj bom naredil? Če bom ugotovil, da je Kay vpletena v nekaj kar se ne bi smelo dogajati... Samo še bolj strlo bi me.
Zapleten v svoje misli sem se naravnost čelo ob čelo zaletel v nekoga.
"Auhh..."
"O-opro-"
Dvignil sem pogled in zagledal Billa.
Učitelja za biologijo.
Takoj se mi je nasmehnil in odkimal.
"Oo, James. Je že v redu. Obadva nisva bila pozorna."
Prikimal sem in mu vrnil nasmeh. Billa sem imel vedno rad. Od nekdaj sva bila zelo povezana in biologija je bila ena od mojih najljubših predmetov.
"Kako si kaj?"
Kar mi je bilo pri njem še posebaj všeč je bilo to, da je bil zgovoren in vedno te je znal spraviti v boljšo voljo s tem, da se je zanimal zate.
"Pravzaprav... ne ravno dobro."
Sem rekel in se prisiljeno nasmehnil.
Razumel je.
"No, če boš kaj potreboval, veš, da..."
"Vem."
Pravzaprav...
"Mogoče mi res lahko nekako pomagate."
Sprožil sem zanimanje.
"Ja?"
Pokazal sem mu majhno črno vrečko.
"Enkrat ste nam govorili o nekem laboratoriju do katerega imate dostop. Bi lahko mogoče pogledali vsebino te vrečke? Precej nujno je."
Bil je tiho in jo opazoval. Na njegovem obrazu se je dalo razbrati, da ga je začelo zanimati. Hkrati se je malo namrščil.
"Seveda."
"Res?"
"Ja. Mogoče uspem že do jutri."
Prikimal sem in se nasmehnil.
"To bi bilo enkratno!"
Nasmehnil se mi je.
"Veš, da za svoje najboljše učence rad storim kaj."
Pomežiknil mi je, me potrepljal po hrbtu, potem pa se obrnil, da bi šel.
Ko sem že skoraj zavil za vogal sem zaslišal kako me kliče.
"Hej, James, počakaj!"
Ustavil sem se ter se obrnil in počakal, da je zadihan pritekel do mene.
"Mogoče veš kje je Kay? Si... si kaj slišal od nje?"
"Ne."
Sem odkimal. Še prehitro mogoče.
"Aha. Samo sprašujem. Ker je ni bilo pri biologiji danes."
Debelo sem pogoltnil.
"Ja, hah, ne vem, mogoče... mogoče je zbolela."
Podrobno me je opazoval nato pa prikimal. Vem, da se je zdelo sumljivo. Moral bi natančno vedeti kaj je z njo.
"Hvala ti," prikimal sem in nato sva se dokončno poslovila.
*i*Pogrešam jo.*i*
To je bilo vse o čemer sem lahko razmišljal v tistem trenutku.
Res jo pogrešam. Samo... samo počutim se praznega.
In upam, da ta praznina ne bo trajala večno.
-----
oki guys dons je mau krajsi deuu.
lovyal sou much:two_hearts: