"Fak, fak, fak,"
je zastokala Chloe. Že šestič.
Stala sva zunaj pod streho Kayine hiše, še zmeraj je deževalo kot noro, moje noge so se še zmeraj tresle, nisem mogel dojeti tegaa kar se je ravnokar zgodilo.
"In kaj je pisalo?"
Je rekla Chloe. Čudilo me je, da tega ni vprašala že prej.
"Pravzaprav sem prebral samo nekaj o tem kako me ne razume in kako ji je čudno v Harrisonovi družbi in..."
"A se ti zafrkavaš?" glavo je položila na kolena. "Vse to za to, da si prebral kaj? Nekaj kar že veva?"
"Nisva vedela, da ji je čudno v Harrisonovi druž-"
"James," grdo me je pogledala. "Prosim."
Zavil sem z očmi.
"Prebral sem še nekaj. Eno besedo. Na koncu tiste strani."
Tišina.
"In?"
"Umor."
"Kaj?"
"Ja. Samo umor sem prebral."
"Ampak pod vsem tistim?"
"Ja."
Zastrmela se je v ogromno lužo pred nama.
"Mislim super! To nama je dalo vedeti, da je najina najboljša prijateljica mogoče še morilka."
"Chloe!"
Prhnila je.
"Ne vem, James okej? Pojma nimam."
Utihnil sem.
"Ampak veš, da Kay ne bi naredila česa takega."
Nato je utihnila ona.
"In zakaj potem to piše?"
"Ne vem. Mogoče Harrison?"
Pogledala me je z dvignjeno obrvjo.
"Harrison? Vem, da je debil ampak oprosti. On, ubijal?"
To je res izgledalo smešno.
"Ne vem, Chloe, ne vem."
Bila sva tiho, ko se je Chloe čisto tiho oglasila.
"Nisem si mislila, da me bo kdaj Kay tako sovražila, da ne bom mogla spati pri njej,"
Tako zelo žal mi je bilo za Chloe. Tega si res ni zaslužila.
"Veš kaj? Lahko spiš pri meni. In pred tem lahko še pogledava kakšen film," boksnil sem jo v ramo, da se je nasmehnila.
"Kaj pa Celia?"
Skomignil sem z rameni.
"Naj ji Kay razlaga."
Zasmejala sva se.
"Pridi."
--------
"... hej!"
Chloe je vrgla toast vame.
Zarežala sva se.
Kuhinjski pult je bil totalna zmešnjava, midva pa sva delala sirne sendviče. Chloe jih je od vedno oboževala.
Prijel sem kos toasta, da bi ji ga vrgel nazaj.
"Samo probaj," se je zasmejala in se začela odmikati. "Jam-"
Nenadoma sem jo dvignil v naročje in jo presenetil. Začela sva se tako močno smejati, da sem jo skoraj izpustil, a jo v zadnjem trenutku močneje prijel.
Strmel sem naravnost v njene čokoladne rjave oči, izgledale so tako mehke. Pod vso to trmo sem videl mehko srce, ki ga je imela v sebi. Majhen koder, ji je padel na oči in dovolil sem si ga umakniti.
Ugriznila se je v ustnico, nekaj v mojem trebuhu se je tako močno zvijalo in vedno bližje sva bila...
"Akhm," vhodna vrata so se odprla in notri je stopil... oči. "Se opravičujem."
Izpustil sem jo, čisto nežno in verjetno sva oba zelo močno zardela.
"Hej, oči."
Sem rekel, malenkost tiho, srce mi je še zmeraj razbijalo.
"Dober dan," je rekla Chloe, nekoliko zagrenjeno. Nikoli se nista ravno razumela.
"Rad bi se pogovoril z Jamesom," zakašljal je. "Na samem."
"Oči, Chloe je lahko zraven."
Hotel je že nekaj reči a ga je Chloe prehitela.
"V redu je James," nasmehnila se mi je.
"Ja?"
Sem rekel, ko je Chloe odšla gor po stopnicah. Ugriznil sem v toast, ni me preveč zanimalo kar mi je želel povedati. In jezen sem bil, ker je zmotil to, to karkoli je že bilo.
"Rad bi se pogovoril o tvojih izostankih."
*i*Oh... ne.*i*
"Aha."
Začel sem pospravljati pult.
"James, nevem kaj se dogaja in me tudi ne zanima, ampak tvoja prihodnost je pomembna. Če si že odnehal s košarko, prosim ne odnehaj še..."
"Nehaj oči."
"Samo pomagati hočem!"
"Ja," pogledal sem ga v oči. "Ampak na napačen način."
Bil je tiho, jaz pa še nisem končal.
"To, da mi vsak dan očitaš o košarki ne bo spremenilo ničesar. Moje življenje je prav?"
"James ne razumeš..."
"Razumem oči. Nočeš, da bi odnehal nad nečim kar mi je res šlo od rok. Nočeš, da zapravim svojo življenjsko priložnost. Si se pa kdaj vprašal kaj jaz *i*hočem*i*?"
Pogledal je v tla.
"Poglej..."
"Ne. Nočem se več pogovarjati o košarki. Zaradi vseh neopravičenih ur pa oprosti. Res veliko stvari se dogaja zadnje čase in preprosto..."
"Samo naj se ne ponovi več, prav?"
Lahko bi rekel še marsikaj, a najlažje bo končati tako.
Priikimal sem.
"Zdaj lahko pokličeš tisto..."
"Prav."
Sem rekel še preden bi lahko dokončal.
-----
"Vse okej?"
Priikimal sem.
"Ne zgleda."
Je rekla. Vedno ve, ko je kaj narobe.
"Samo... moj oči ne gre čez to, da sem nehal igrati košarko. Ampak, samo ni me več veselilo, razumeš?"
Strmela je naravnost v moje oči.
"Razumem," prijela me je za roko. "Nikoli ne pusti, da bi ostali vplivali na tvoje osebno mnenje o tebi. Tudi če je to tvoj oči."
Nasmehnil sem se ji.
"Hvala ti," priikimala je. "Zdaj pa pridi. Greva gledat film."
------
Po kakšni dobri uri je Chloe zaspala na moji rami. Verjetno je blazno izmučena od vsega sem si mislil.
Opazoval sem jo kako se je njeno telo dvigovalo in spuščalo.
Tako mirna je bila.
Odnesel sem jo gor v mojo sobo, jo položil na posteljo in jo pokril z odejo.
"Lepo spi, Chloe."
Ter jo poljubil na lice.
-----