Počasi sem odprl oči in se pretegnil.
Chloe poleg mene je še vedno spala. Bog, res je utrujena.
Odločil sem se, da jo bom pustil in raje odšel dol v kuhinjo po zajtrk.
V hiši je vladala še čista tišina. Očija verjetno ni bilo več doma, mami je še spala, Lucy pa tudi.
Iz hladilnika sem vzel jagode in jih opral pod mrzlo vodo. *i*Jagode...*i*
Čisto vse me spominja na Kay.
Bil je petek. Danes sem res moral v šolo. Oči je bil že tako ali tako jezen name zaradi vsega.
Nenadoma je nekdo pritekel dol po stopnicah.
"James!"
"Lucy!"
Stekla mi je v objem ter se zasmejala.
"Včeraj te sploh nisem videla," je rekla nekoliko otožno.
"Ja, mogoče, ker si celo popoldne prespala?"
Sem rekel in jo požgečkal.
"No, te bo pa razveselilo, da je včeraj prišla Chloe!"
"Chloe?!"
"Jap."
"O moj bog, videti jo hočem!"
Je rekla, navdušeno.
"Zgoraj je. Spi še."
Namrščila se je.
"Chloe je prespala tukaj?"
"Mhm."
Delal sem se, da sem imel nekaj preveč dela z jagodami.
"Kaj pa Kay?"
*i*Sranje.*i*
"Kay... Kay.. se malenkost slabo počuti,"
"Oh..." pogledala je v tla. "Potem jo bom šla pogledati."
Prikimal sem.
"No, kaj, ko bi se šla obleči a? Potem boš morala že v šolo."
Prikimala je.
"Se vidiva!"
Po kakšnih petih minutah se je po stopnicah primajala Chloe.
Njene oči so bile še na pol zaprte, kodri pa razmršeni.
"Jutro,"
Sem se ji nasmehnil.
"Jutro," je zaspano odvrnila in si natočila kozarec pomarančnega soka.
"In kako si spala?" ponudil sem ji jagode.
Pogledala me je izpod čela in ugriznila v jagodo.
"V redu."
Zasmejala sva se.
"Sanjala sem o enem od vajinih rojstnih dnevov pred parimi leti. In začela jokati."
Debelo sem pogoltnil.
"Aja, pa hvala, ker si me včeraj spravil v posteljo. Sploh ne vem kdaj sem zaspala."
Nasmehnil sem se ji.
"Itak."
Spet te njene oči.
Noben od naju ni odmaknil pogleda in nenadoma je bila tako blizu, da sem začutil njeno sapo. Tako, tako blizu...
"Chloe!"
*i*Lucy.*i*
Rad jo imam, ampak včasih samo vstopi v napačnem trenutku.
Tudi Chloe se je nerodno nasmehnila.
"Lucy!"
Zavrtela jo je.
"Tako vesela sem, da si tu!"
"Jaz tudi!"
Se je zasmejala Chloe, ter me pogledala.
"Hej, bi šla z mano pozdravit Kay preden grem v šolo?"
Jagoda mi je padla iz rok, Chloe pa se je šibko nasmehnila.
"Pravzaprav, greš lahko kar sama, jaz se moram še obleči in vse skupaj bi trajalo preveč časa, veš? Kar pojdi sama, definitivno te bo vesela."
"Prav," se je šibko nasmehnila. "Mi trije pa rabimo iti kam, skupaj popoldne!"
Obadva sva prikimala in se ji nasmehnila.
Vhodna vrata so se kmalu zaprla za Lucy in Chloe je zavzdihnila.
"Sranje. Kaj zaboga ji bo rekla Kay? Nočem, da je Lucy prizadeta zaradi vsega tega," je odkimala z glavo.
"Kay nikoli ne bi prizadela Lucy. Verjemi."
Skomignila je z rameni, njene obrvi so bile staknjene čisto skupaj.
"Hej, sprosti se malo," objel sem jo okoli ramen. "Vse bo v redu."
Pogledala me je v oči, ter se nasmehnila.
"Pridi, te bom pospremila do šole."
------
Bili sta dve minuti do začetka pouka. In Kay ni bilo v šoli.
"Verjetno je ostala doma,"
Je rekla Chloe, čisto namrščena.
"Poglej," sem rekel. "Harrison je tam."
Dvignila je glavo ter se pri priči napodila k njemu.
"Chloe!"
Hotel sem jo prijeti za roko, izgledala je precej razburjena, a naenkrat je že bila pri Harrisonu.
"Hej, ti."
Obrnil se je. Izgledal je totalno normalno.
"Oo, Chloe," zapeljivo jo je pogledal.
"Ne drzni si," je siknila.
Harrison je potem opazil mene in me zaničljivo pogledal.
"In ti?"
Gledal sem ga s priprtimi očmi.
"Nič."
Chloe se ni zmenila za naju.
"Dobro me poslušaj," je rekla ter se mu zastrmela v oči. "Povej kar veš o Kay. Nemudoma."
"In kaj dobim v zameno?"
Je rekel.
Chloe je zaškrtala z zobmi.
"Mogoče brco v jajca?"
Namrdnil se je.
"Pa ne vem. Itak se sploh ne pogovarjava več," je rekel.
"Ne pogovarjata se?"
"Ne. Čudna je ratala."
"Ej, pazi kaj govoriš," je rekla Chloe ter mu zažugala.
"Kaj pa tisti vaš obisk? Tiste stavbe, ki ni izgledala ravno privlačno," priprla je oči.
"Ne vem o čem govoriš," je rekel Harrison in pogledal v tla.
"Ne? Ker jaz pa vem."
"Chloe, ničesar ne bo povedal..."
Sem rekel. Dovolj sem imel Harrisona. Dovolj sem imel vsega.
Nenadoma je zvonilo.
"Iti moram," je rekel Harrison, ter izginil v učilnici.
"Ampak..."
"Chloe."
"Pa kaj je no?! Kaj je tako narobe s tem, da želim ugotoviti kaj se dogaja z mojo sestrično?"
"Nič," sem rekel. "Ampak Harrison ne bo ničesar povedal."
Prhnila je.
Hodniki so se začeli prazniti in tudi jaz bi moral iti k pouku.
"Iti moram."
Bila je užaljena in gledala stran.
Zavzdihnil sem ter jo prijel za roke.
"Počakaj me prav?"
------
Končno je zvonilo za konec pouka in čisto vsi smo se začeli drenjati iz razredov
Čimprej sem moral najti Chloe.
Stala je pred vhodom šole, naslonjena na vrata ter jedla rezance iz kitajske restavracije.
Še eno škatlo je verjetno držala zame.
"Boš?"
Je rekla, ko me je zagledala.
"Z veseljem."
Čisto tiho sva jedla, ko sem se nečesa domislil.
"Te lahko nekam odpeljem?"
Chloe je dvignila eno obrv.
"Hmm," zarežala sva se.
------
Sezuta sva hodila po mehkemu pesku, po plaži do skalnega previsa, kjer sva vedno preživljala čas s Kay. Tudi Chloe je bil ta prostor še precej znan.
Bil je oblačen dan, malenkost je pihalo in vesel sem bil, ker je bil petek. Dva dni počitka sta se slišala čisto v redu.
"Hej James," je rekla Chloe, ko sva se usedla na pesek s pogledom na morje.
"Ja?"
"Saj ne misliš obupati z vsem tem s Kay, kajne?"
To vprašanje me je presenetilo. Bil sem tiho. Iskal sem primerne besede za moj odgovor in seveda sem ga poznal. *i*Ne.*i*
Ampak še vseeno me je nekaj držalo nazaj.
"Ne. Itak, da ne. Samo teh par dni odkar se vse to dogaja, ne vem... malenkost zmeden sem veš?"
Pogledala me je v oči in se šibko nasmehnila.
"Ja."
Odmaknil sem pogled, a njenega sem še zmeraj čutil na sebi.
Spet sem jo pogledal. Gledala me je z nasmehom na obrazu.
"Zakaj tako gledaš?"
Sem rekel in se zasmejal.
Skomignila je z rameni.
"Ne vem."
Nato tudi jaz nisem odmaknil pogleda. Gledala me je v moje zelene oči in v tistem trenutku sem se počutil tako kot, da gleda nekaj česar še jaz ne vidim. Nekaj globoko v meni.
Koder ji je padel na obraz in stegnil sem roko, da bi ji ga odmaknil.
Ni se odmaknila.
Čutil sem srce v prstnem košu, ki mi je razbijalo, nisem si upal izdahniti.
Prihajala sva si vedno bližje dokler nisem lahko natančno opisal njene oči. Bile so tako čudovite. Njena sapa je bila tako topla in njeni prsti, ki so se dotaknili mojega vratu so bili tako mehki. Zdaj ni bilo tu nikogar, ki bi naju lahko zmotil.
Nasmehnila se je in si grizla ustnico.
"Chloe?"
Sem šepnil.
"Ja?"
"Te lahko poljubim?"
Prikimala je in nenadoma so se najine ustnice združile v eno.
Potegnil sem jo k sebi in s prsti je podrsala po mojem vratu, da me je v trebuhu nekaj prijetno zvilo. Objel sem jo okoli pasu in si pustil *i*čutiti.*i*
Čutiti vse od njenih polnih ustnic, do njenega češnjevega balzama za ustnice in do njenih blagih obraznih potez.
Ta trenutek se je zdel kot neskončnost. In nisem si želel, da bi se končal.
----
OPAA JAMES