Zgodba o prijateljstvu
Nekoliko zeblo me je, ne glede na to, da sem na sebi čutil debelo odejo.
*i*Res*i* upam, da nisem zbolel.
Vstal sem iz postelje in se pretegnil.
Spomini na včeraj so bili pravzaprav grozni, želel sem si, da bi jih lahko samo izbrisal. Potem sem se spomnil na Chloe. Opravičiti se moram, ker sem bil včeraj totalni bedak.
Šel sem dol po stopnicah in že takoj zaslišal zvenk posode.
Izkazalo se je, da je mami že pokonci.
"Jutro," sem rekel.
"Jutro ljubček," nasmehnila se mi je.
Videti je bila blazno utrujena.
"Kako je lucy?"
"Spi še."
Če spi tako dolgo je morala res biti izčrpana.
"Poslušaj, potem greva z očijem na policijo? Greš z nama?"
Debelo sem pogoltnil.
"Ne," sem odkimal. "Verjamem, da bosta z očijem vse opravila."
Prikimala je in me objela.
"Si v redu? Glede na vse kar se je zgodilo?"
*i*Ne. Nisem.*i*
"Ja, hah. Vse v redu."
Nasmehnila se je.
"Hej, mogoče veš kje bi bila Chloe?"
Mami se je namrščila.
"Ja... odšla je zgodaj zjutraj? Ne veš?"
*i*O, ne, ne, ne. Ne, ne ne. Težko sem se zadržal, da nisem zakričal. Pa ja ni odšla. Ni mogla.*i*
"Saj res," je rekla mami. "Rekla je, če ti lahko to dam."
Razgledala se je po kuhinji in pograbila prepognjen list papirja.
"To je zate."
Pograbil sem ga ter odprl.
*i*Hej James,*i*
*i*Dobila sem občutek, da potrebujem nekaj "premora". In zdi se mi, da ti tudi heh. In Kay tudi, saj veš. Če karkoli potrebuješ sem vedno tu. Samo pokliči. In obveščaj me kaj se dogaja!*i*
*i*Chloe.*i*
"Ne, ne, ne..."
Mami je dvignila pogled.
"Vse v redu?"
"Koliko časa nazaj je odšla?"
"Uh," mami je pomislila. "Kakšno uro?"
*i*Fak.*i*
Pognal sem se po stopnicah, se na hitro oblekel, pograbil nekaj denarja in ključe.
"James!" je zakričala mami. "James?! Kaj se dogaja?!"
"Takoj bom nazaj mami."
"Ampak..."
Zaloputnil sem z vrati.
Čimprej sem moral najti avtobus do letališča in jo ujeti preden gre.
Med tekom sem iz žepa potegnil telefon in vtipkal njeno številko.
Zvonilo je v prazno.
*i*Ne. Ne sme odditi.*i*
-----
Sedel sem na avtobusu, že desetič poklical Chloe ampak nikoli nič.
Preveril sem rede letov in njen naj bi letel čez približno pol ure. Brez kakršnihkoli zamud.
Lahko mi uspe. Upam.
Strmel sem skozi okno in opazoval pokrajino, ki je letela mimo.
Žal mi je bilo za vse prejšnji večer, bedak sem bil, če sem izgubil Kay, ne smem še Chloe.
------
Avtobus je končno prispel do letališča.
Ves čas sem gledal na vožnje letal, čakal, če bi letalo imelo kaj zamude.
Tekel sem po letališču, se prerinil mimo varnostnikov, nekaj ljudi je jezno kričalo za mano, ampak nisem imel časa. Nekako sem moral priti do Chloe.
Nato me je ustavila ženska ravno preden bi prišel do zadnje čakalnice za letalo. Chloe sem že *i*videl*i* pred sabo.
"Ne morete naprej mladenič. Letalo že gre."
*i*Ne, ne.*i*
"Poglejte žal mi je, ampak moram priti do.."
Ženska je odkimala.
Po tiho sem se opravičil in se prerinil mimo tako, da sem žensko skoraj podrl na tla.
Videl sem kopico enih ljudi, ki se je vkrcavalo na letalo in med njimi je bila čisto na koncu kolone Chloe.
"C-Chloe," sem zadihano zakašljal. "Chloe!"
Obrnila se je in torba ji je skoraj padla iz rok.
"Chloe," pritekel sem bližje. "Ne moreš iti," sem rekel in jo prijel za roke. "Ne moraš. Potrebujem te. Tu."
Komaj je verjela, da me vidi.
"Poslušaj, res ne moraš iti. *i*Nočem*i*, da greš. "
Odkimala je z glavo in se šibko nasmehnila.
"James.."
"Ne. Žal mi je. Za včeraj. Ampak brez tebe ne bom zmogel. *i*Hočem*i*, da si tu."
Njene oči so se osolzile.
"Kako si..."
"Ni pomembno," sem rekel ter se nasmehnil. "Pomembno je to, da te potrebujem tu z mano. Potrebujem te, da mi pomagaš ugotoviti kaj se dogaja s Kay."
Obrisala si je solze in si grizla ustico.
"Oprostite gospodična, ampak, če želite iti, morate iti zdaj."
Se je oglasil uslužbenec za nama.
Chloe je pogledala mene, potem njega in odkimala.
"V redu je. Ne bom šla."
Zasmejal sem se in jo potegnil k sebi. Poljubil sem jo na vrh glave in vdihnil vonj po češnjah.
"Hvala ti."
Odkimal sem.
"Hvala tebi."
Objel sem jo še močneje in jo božal po laseh. Takot vesel sem bil v tistem trenutku, nikoli je nisem več želel izpustiti.
"Veš, nikoli ne bi želel premora od tebe," zasmejala sva se.
Pogledala me je v oči.
"Hmm?"
"Okej, um mogoče za kakšno uro," zaežala sva se. "Ampak ne več."
Poljubil sem jo.
"James?"
"Mmm?"
"Neka ženska prihaja proti nama veš. In izgleda jezna."
"Uh."
Zasmejala se je in mi razkuštrala lase.
"Rad te imam."
Nasmehnila se je še bolj na široko in jamice v njenih licih so bile tako prisrčne.
"In jaz tudi tebe."
In šele takrat sem se zavedal kako zelo bolj bi mogel biti hvaležen za ljudi, ki so tam ob tebi ne glede na vse.
-----
AWH KJUTIS. DRUGAC PA ZDJ SE ZACENJA NAPETII DEU
*i*Res*i* upam, da nisem zbolel.
Vstal sem iz postelje in se pretegnil.
Spomini na včeraj so bili pravzaprav grozni, želel sem si, da bi jih lahko samo izbrisal. Potem sem se spomnil na Chloe. Opravičiti se moram, ker sem bil včeraj totalni bedak.
Šel sem dol po stopnicah in že takoj zaslišal zvenk posode.
Izkazalo se je, da je mami že pokonci.
"Jutro," sem rekel.
"Jutro ljubček," nasmehnila se mi je.
Videti je bila blazno utrujena.
"Kako je lucy?"
"Spi še."
Če spi tako dolgo je morala res biti izčrpana.
"Poslušaj, potem greva z očijem na policijo? Greš z nama?"
Debelo sem pogoltnil.
"Ne," sem odkimal. "Verjamem, da bosta z očijem vse opravila."
Prikimala je in me objela.
"Si v redu? Glede na vse kar se je zgodilo?"
*i*Ne. Nisem.*i*
"Ja, hah. Vse v redu."
Nasmehnila se je.
"Hej, mogoče veš kje bi bila Chloe?"
Mami se je namrščila.
"Ja... odšla je zgodaj zjutraj? Ne veš?"
*i*O, ne, ne, ne. Ne, ne ne. Težko sem se zadržal, da nisem zakričal. Pa ja ni odšla. Ni mogla.*i*
"Saj res," je rekla mami. "Rekla je, če ti lahko to dam."
Razgledala se je po kuhinji in pograbila prepognjen list papirja.
"To je zate."
Pograbil sem ga ter odprl.
*i*Hej James,*i*
*i*Dobila sem občutek, da potrebujem nekaj "premora". In zdi se mi, da ti tudi heh. In Kay tudi, saj veš. Če karkoli potrebuješ sem vedno tu. Samo pokliči. In obveščaj me kaj se dogaja!*i*
*i*Chloe.*i*
"Ne, ne, ne..."
Mami je dvignila pogled.
"Vse v redu?"
"Koliko časa nazaj je odšla?"
"Uh," mami je pomislila. "Kakšno uro?"
*i*Fak.*i*
Pognal sem se po stopnicah, se na hitro oblekel, pograbil nekaj denarja in ključe.
"James!" je zakričala mami. "James?! Kaj se dogaja?!"
"Takoj bom nazaj mami."
"Ampak..."
Zaloputnil sem z vrati.
Čimprej sem moral najti avtobus do letališča in jo ujeti preden gre.
Med tekom sem iz žepa potegnil telefon in vtipkal njeno številko.
Zvonilo je v prazno.
*i*Ne. Ne sme odditi.*i*
-----
Sedel sem na avtobusu, že desetič poklical Chloe ampak nikoli nič.
Preveril sem rede letov in njen naj bi letel čez približno pol ure. Brez kakršnihkoli zamud.
Lahko mi uspe. Upam.
Strmel sem skozi okno in opazoval pokrajino, ki je letela mimo.
Žal mi je bilo za vse prejšnji večer, bedak sem bil, če sem izgubil Kay, ne smem še Chloe.
------
Avtobus je končno prispel do letališča.
Ves čas sem gledal na vožnje letal, čakal, če bi letalo imelo kaj zamude.
Tekel sem po letališču, se prerinil mimo varnostnikov, nekaj ljudi je jezno kričalo za mano, ampak nisem imel časa. Nekako sem moral priti do Chloe.
Nato me je ustavila ženska ravno preden bi prišel do zadnje čakalnice za letalo. Chloe sem že *i*videl*i* pred sabo.
"Ne morete naprej mladenič. Letalo že gre."
*i*Ne, ne.*i*
"Poglejte žal mi je, ampak moram priti do.."
Ženska je odkimala.
Po tiho sem se opravičil in se prerinil mimo tako, da sem žensko skoraj podrl na tla.
Videl sem kopico enih ljudi, ki se je vkrcavalo na letalo in med njimi je bila čisto na koncu kolone Chloe.
"C-Chloe," sem zadihano zakašljal. "Chloe!"
Obrnila se je in torba ji je skoraj padla iz rok.
"Chloe," pritekel sem bližje. "Ne moreš iti," sem rekel in jo prijel za roke. "Ne moraš. Potrebujem te. Tu."
Komaj je verjela, da me vidi.
"Poslušaj, res ne moraš iti. *i*Nočem*i*, da greš. "
Odkimala je z glavo in se šibko nasmehnila.
"James.."
"Ne. Žal mi je. Za včeraj. Ampak brez tebe ne bom zmogel. *i*Hočem*i*, da si tu."
Njene oči so se osolzile.
"Kako si..."
"Ni pomembno," sem rekel ter se nasmehnil. "Pomembno je to, da te potrebujem tu z mano. Potrebujem te, da mi pomagaš ugotoviti kaj se dogaja s Kay."
Obrisala si je solze in si grizla ustico.
"Oprostite gospodična, ampak, če želite iti, morate iti zdaj."
Se je oglasil uslužbenec za nama.
Chloe je pogledala mene, potem njega in odkimala.
"V redu je. Ne bom šla."
Zasmejal sem se in jo potegnil k sebi. Poljubil sem jo na vrh glave in vdihnil vonj po češnjah.
"Hvala ti."
Odkimal sem.
"Hvala tebi."
Objel sem jo še močneje in jo božal po laseh. Takot vesel sem bil v tistem trenutku, nikoli je nisem več želel izpustiti.
"Veš, nikoli ne bi želel premora od tebe," zasmejala sva se.
Pogledala me je v oči.
"Hmm?"
"Okej, um mogoče za kakšno uro," zaežala sva se. "Ampak ne več."
Poljubil sem jo.
"James?"
"Mmm?"
"Neka ženska prihaja proti nama veš. In izgleda jezna."
"Uh."
Zasmejala se je in mi razkuštrala lase.
"Rad te imam."
Nasmehnila se je še bolj na široko in jamice v njenih licih so bile tako prisrčne.
"In jaz tudi tebe."
In šele takrat sem se zavedal kako zelo bolj bi mogel biti hvaležen za ljudi, ki so tam ob tebi ne glede na vse.
-----
AWH KJUTIS. DRUGAC PA ZDJ SE ZACENJA NAPETII DEU
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Cutee
Napeti del??
Napeti del??
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
"če sem izgubil Kay, ne smem še Chloe."🥲:heart:🥹pa dajj sweet <33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg kok je ta james zdej sweet sej ga ne morm sovrazot:sob:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl umiram
lol zaj se počutm še bolj single
ampak ne jaz obožujem jamesa pa chloe
lol zaj se počutm še bolj single
ampak ne jaz obožujem jamesa pa chloe
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl, to je tok dobroo🫶 pa james je took sweet ahh. <3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omgggg vsega tega res nism pričakovalaaaa
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
