Zgodba o prijateljstvu
Tedni s Chloe so hiteli mimo hitreje kot bi si lahko zamislil.
Pomagala mi je pri učenju, skupaj sva preživela čisto vsak popoldnev, situacija s Kay se je umirjala, zdaj je večino časa Kay preživela sama med odmori, kdaj se je edino družila z Anno.
Izgledala je pretresena in vsak dan je imela pod očmi temnejše podočnjake. Želel sem si da me ne bi, a me je še kljub vsemu skrbelo zanjo. Ni izgledala dobro. Nisem pa bil edini. Celia mi je vsak dan potožila, da ne ve kaj se dogaja z njo, kako jo skrbi in če bi se lahko malo pozanimal.
Vedno sem ji prikimaval na koncu pa je verjetno obupala še nad mano, ko je ugotovila, da si nisva tako blizu kot sva si bila.
Preiskava glede Lucy, naj bi na policiji še zmeraj potekala, a ni kazalo, da bi kdorkoli vlagal kaj posebaj truda v to, sploh pa se mi je zdelo, da so se ugrabitelji (med njimi tudi Kay) precej dobro zavarovali.
Vsak dan bolj sem razmišljal, če naj oddam tožbo nad Kay in pravzaprav zares povem, da je bila Kay tista, ki je nazaj pripeljala Lucy.
Ampak nekaj v meni tega ni zmoglo.
Poleg tega je to, da si s Kay nisva več tako blizu vsak dan postajalo bolj realno in bolj boleče.
Vsakič preden sem zaspal sem podoživljal vse kar sva doživela skupaj in nekaj v meni se je spraševalo, če je to zares konec? Bova res izgubila vse stike in samo pozabila na šestnajst let, ki sva jih preživela skupaj?
To me je morilo. Bilo je kot stiskanje nekje v spodnjem delu trebuha, včasih sem skoraj nehal dihati zaradi tega.
Nekega popoldneva, ko sva se s Chloe vračala iz kina sem prvič doživel panični napad. Vrtelo se mi je, celo telo se je treslo in potil sem se, nekaj v meni je bilo tako *i*žalostnega*i*, panika me je zajemala iz vsake sekunde bolj in takrat sem resno mislil, da bom umrl.
Sesedel sem se na tla in Chloe je že želela poklicati rešilce, ko sem ji rekel, da sem v redu. In čez nekaj sekund je občutek minil.
A od takrat sem to doživel vedno večkrat, ni bilo v redu in že večkrat sem skoraj povedal Chloe, ampak potem se mi je zdelo, da bi jo samo preveč skrbelo za vse.
-----
V učilnici je vladala čista tišina. Pisali smo test iz španščine že zdavnaj sem nehal pisati, ampak se mi ni ljubilo vstati in oddati testa.
Poigraval sem se s svinčnikom in prvič, ko sem imel nekaj prostih minut za razmišljanje nisem razmišljal o Kay.
Temveč o Chloe.
Razmišljal sem o njenih rjavih očeh, način kako me je pogledala in znala potolažiti...
Nikoli si nisem mislil, da se v njej skriva tako dobro srce, samo odpreti se mora in potem ga je nemogoče spregledati.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata in učiteljica za španščino, stara gospa, ki ni imela več volje do življenja je namrgodeno dvignila pogled in zamrmrala nekaj sama pri sebi.
"Naprej."
Vrata so se odprla in notri je stopila ena od učenk iz drugega letnika, izgledala je malenkost prestrašeno.
"Amm... oprostite. Ravnatelj je prosil, da se vsi učenci zglasijo v jedilnici."
Završelo je, jaz pa sem se nekoliko nelagodno premaknil na stolu. *i*To že ni dobro.*i*
Vsi smo se začeli počasi zgrinjati iz učilnice, ogromno jih je bilo veselih, ker se je to zgodilo ravno med testom, zdelo se mi je, da sem pravzaprav edini, ki mu to ni bilo všeč.
Vsi smo se posedli po stolih v jedilnici, pogledal sem h Kay, izgledala je nekoliko živčno, mencala si je prste.
"Posluh," ravnatelj se je odkrehal na mikrofon. "Se opravičujem vsem učiteljem, ampak situacija je precej nujna."
Moje zanimanje se je povečalo iz minute v minuto.
"Najprej bi rad rekel iskreno sožalje za vse od učenkinih najbljižjih prijateljev," *i*kaj?*i* "Skratka, danes zjutraj je bila umorjena ena od učenk četrtega letnika in sicer Anna Brown. Natančnih podatkov ne bom dajal, rad bi pa rekel, da, če ima kdorkoli, kakršnekoli podatke ali dokaze o njeni smrti, naj se prosim zglasi v moji pisarni. Za vse njene tesne prijatelje pa že prosim, da se oglasite v moji pisarni." Vse skupaj bi res pomagalo, pri preiskavi umora," šibko se je nasmehnil. "Hvala. Zdaj pa se lahko vrnete k pouku."
*i*Anna... Anna Brown...*i*
Moje srce je razbijalo v prsnem košu. Nisem mogel dihati. *i*O ne... Spet to...*i* Prijel sem se za prsa in se trudil globoko dihati. *i*Vdih, izdih.*i*
Pred obrazom so se mi začeli vrteti vsi prizori iz prejšnjih tednov in zdaj še umor Anne. Predstavljal sem si lahko kako... *i*Nehaj.*i*
Še nikoli do zdaj ni bilo tako hudo.
Hlastal sem za zrakom, se trudil umiriti dihanje. *i*Ni šlo.*i*
Nato sem se spomnil besede *i*umor.*i* Ki sem jo prebral v Kayinem zvezku... Kaj če je vedela za to? Kaj če...
"James?" dvignil sem pogled. Bill. Učitelj biologije. "James si v redu?"
Pogledal me je in položil roko na moje čelo.
"Hej, James?!"
Skoraj sem bruhal.
"V-v redu sem. Samo..."
Vstal sem iz stola in se prerinil mimo ljudi.
Stekel sem do stranišča, se zaklenil v enega, nato pa se sklonil, čez straniščno školjko.
Bruhal sem.
Tako zelo slabo mi je bilo.
Vrtelo se mi je in naslonil sem se na vrata s čelom.
Globoko sem dihal, tesnoba v meni je čisto počasi izginjala.
Dihanje se je umirjalo, slabost je ponehala, a kljub vsemu sem se počutil kot bi ravnokar prebolel kakšno hujšo bolezen in sem še zmeraj malenkost bolehen po temu. Kolena so se mi tresla.
----
Po kakšnih desetih minutah sem vstal, si umil roke, nato pa zapustil stranišče.
*i*Samo dihaj James. Dihaj.*i*
Šel sem gor po stopnicah, mimo učilnic in zbornice, nato pa mimo ravnateljeve pisarne.
Vstavil sem se v trenutku, ko sem zaslišal Kayin glas.
"... mislim bili sva prijateljici ja."
Srčni utrip se mi je zopet pospešil.
Zagotovo je dajala izjavo o Anni.
"Pa znaš povedati še kaj več?"
Sem slišal ravnatelja.
"Amm..."
Oklevala je.
"Mislim, nazadnje sem jo videla včeraj. Videti je bila v redu."
"Okej..." je bil nekoliko nestrpen ravnatelj. "Ampak mogoče veš kdo bi jo lahko umoril?"
Tišina.
Čakal sem. Nisem si upal vdihniti.
"Ne."
Je rekla Kay. Vse skupaj je zvenelo zlagano. *i*Vedel*i* sem, da laže. Težko sem se zadržal, da nisem odprl vrat in rekel ravnatelju, da ne govori resnice.
Čeprav se mi je sledeč po tišini zdelo, da tudi on ne verjame.
"Prav," je rekel po kakšni minuti. "Lahko greš."
Skoraj sem že hotel odditi, ko jo je ravnatelj spet ustavil.
"Kay?"
"Mhm?"
"Če kaj veš, mi vedno lahko poveš, saj veš."
Verjetno je zgolj prikimala.
Potem me že ni bilo več, slišal sem le še kako je odprla vrata.
----
Pomagala mi je pri učenju, skupaj sva preživela čisto vsak popoldnev, situacija s Kay se je umirjala, zdaj je večino časa Kay preživela sama med odmori, kdaj se je edino družila z Anno.
Izgledala je pretresena in vsak dan je imela pod očmi temnejše podočnjake. Želel sem si da me ne bi, a me je še kljub vsemu skrbelo zanjo. Ni izgledala dobro. Nisem pa bil edini. Celia mi je vsak dan potožila, da ne ve kaj se dogaja z njo, kako jo skrbi in če bi se lahko malo pozanimal.
Vedno sem ji prikimaval na koncu pa je verjetno obupala še nad mano, ko je ugotovila, da si nisva tako blizu kot sva si bila.
Preiskava glede Lucy, naj bi na policiji še zmeraj potekala, a ni kazalo, da bi kdorkoli vlagal kaj posebaj truda v to, sploh pa se mi je zdelo, da so se ugrabitelji (med njimi tudi Kay) precej dobro zavarovali.
Vsak dan bolj sem razmišljal, če naj oddam tožbo nad Kay in pravzaprav zares povem, da je bila Kay tista, ki je nazaj pripeljala Lucy.
Ampak nekaj v meni tega ni zmoglo.
Poleg tega je to, da si s Kay nisva več tako blizu vsak dan postajalo bolj realno in bolj boleče.
Vsakič preden sem zaspal sem podoživljal vse kar sva doživela skupaj in nekaj v meni se je spraševalo, če je to zares konec? Bova res izgubila vse stike in samo pozabila na šestnajst let, ki sva jih preživela skupaj?
To me je morilo. Bilo je kot stiskanje nekje v spodnjem delu trebuha, včasih sem skoraj nehal dihati zaradi tega.
Nekega popoldneva, ko sva se s Chloe vračala iz kina sem prvič doživel panični napad. Vrtelo se mi je, celo telo se je treslo in potil sem se, nekaj v meni je bilo tako *i*žalostnega*i*, panika me je zajemala iz vsake sekunde bolj in takrat sem resno mislil, da bom umrl.
Sesedel sem se na tla in Chloe je že želela poklicati rešilce, ko sem ji rekel, da sem v redu. In čez nekaj sekund je občutek minil.
A od takrat sem to doživel vedno večkrat, ni bilo v redu in že večkrat sem skoraj povedal Chloe, ampak potem se mi je zdelo, da bi jo samo preveč skrbelo za vse.
-----
V učilnici je vladala čista tišina. Pisali smo test iz španščine že zdavnaj sem nehal pisati, ampak se mi ni ljubilo vstati in oddati testa.
Poigraval sem se s svinčnikom in prvič, ko sem imel nekaj prostih minut za razmišljanje nisem razmišljal o Kay.
Temveč o Chloe.
Razmišljal sem o njenih rjavih očeh, način kako me je pogledala in znala potolažiti...
Nikoli si nisem mislil, da se v njej skriva tako dobro srce, samo odpreti se mora in potem ga je nemogoče spregledati.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata in učiteljica za španščino, stara gospa, ki ni imela več volje do življenja je namrgodeno dvignila pogled in zamrmrala nekaj sama pri sebi.
"Naprej."
Vrata so se odprla in notri je stopila ena od učenk iz drugega letnika, izgledala je malenkost prestrašeno.
"Amm... oprostite. Ravnatelj je prosil, da se vsi učenci zglasijo v jedilnici."
Završelo je, jaz pa sem se nekoliko nelagodno premaknil na stolu. *i*To že ni dobro.*i*
Vsi smo se začeli počasi zgrinjati iz učilnice, ogromno jih je bilo veselih, ker se je to zgodilo ravno med testom, zdelo se mi je, da sem pravzaprav edini, ki mu to ni bilo všeč.
Vsi smo se posedli po stolih v jedilnici, pogledal sem h Kay, izgledala je nekoliko živčno, mencala si je prste.
"Posluh," ravnatelj se je odkrehal na mikrofon. "Se opravičujem vsem učiteljem, ampak situacija je precej nujna."
Moje zanimanje se je povečalo iz minute v minuto.
"Najprej bi rad rekel iskreno sožalje za vse od učenkinih najbljižjih prijateljev," *i*kaj?*i* "Skratka, danes zjutraj je bila umorjena ena od učenk četrtega letnika in sicer Anna Brown. Natančnih podatkov ne bom dajal, rad bi pa rekel, da, če ima kdorkoli, kakršnekoli podatke ali dokaze o njeni smrti, naj se prosim zglasi v moji pisarni. Za vse njene tesne prijatelje pa že prosim, da se oglasite v moji pisarni." Vse skupaj bi res pomagalo, pri preiskavi umora," šibko se je nasmehnil. "Hvala. Zdaj pa se lahko vrnete k pouku."
*i*Anna... Anna Brown...*i*
Moje srce je razbijalo v prsnem košu. Nisem mogel dihati. *i*O ne... Spet to...*i* Prijel sem se za prsa in se trudil globoko dihati. *i*Vdih, izdih.*i*
Pred obrazom so se mi začeli vrteti vsi prizori iz prejšnjih tednov in zdaj še umor Anne. Predstavljal sem si lahko kako... *i*Nehaj.*i*
Še nikoli do zdaj ni bilo tako hudo.
Hlastal sem za zrakom, se trudil umiriti dihanje. *i*Ni šlo.*i*
Nato sem se spomnil besede *i*umor.*i* Ki sem jo prebral v Kayinem zvezku... Kaj če je vedela za to? Kaj če...
"James?" dvignil sem pogled. Bill. Učitelj biologije. "James si v redu?"
Pogledal me je in položil roko na moje čelo.
"Hej, James?!"
Skoraj sem bruhal.
"V-v redu sem. Samo..."
Vstal sem iz stola in se prerinil mimo ljudi.
Stekel sem do stranišča, se zaklenil v enega, nato pa se sklonil, čez straniščno školjko.
Bruhal sem.
Tako zelo slabo mi je bilo.
Vrtelo se mi je in naslonil sem se na vrata s čelom.
Globoko sem dihal, tesnoba v meni je čisto počasi izginjala.
Dihanje se je umirjalo, slabost je ponehala, a kljub vsemu sem se počutil kot bi ravnokar prebolel kakšno hujšo bolezen in sem še zmeraj malenkost bolehen po temu. Kolena so se mi tresla.
----
Po kakšnih desetih minutah sem vstal, si umil roke, nato pa zapustil stranišče.
*i*Samo dihaj James. Dihaj.*i*
Šel sem gor po stopnicah, mimo učilnic in zbornice, nato pa mimo ravnateljeve pisarne.
Vstavil sem se v trenutku, ko sem zaslišal Kayin glas.
"... mislim bili sva prijateljici ja."
Srčni utrip se mi je zopet pospešil.
Zagotovo je dajala izjavo o Anni.
"Pa znaš povedati še kaj več?"
Sem slišal ravnatelja.
"Amm..."
Oklevala je.
"Mislim, nazadnje sem jo videla včeraj. Videti je bila v redu."
"Okej..." je bil nekoliko nestrpen ravnatelj. "Ampak mogoče veš kdo bi jo lahko umoril?"
Tišina.
Čakal sem. Nisem si upal vdihniti.
"Ne."
Je rekla Kay. Vse skupaj je zvenelo zlagano. *i*Vedel*i* sem, da laže. Težko sem se zadržal, da nisem odprl vrat in rekel ravnatelju, da ne govori resnice.
Čeprav se mi je sledeč po tišini zdelo, da tudi on ne verjame.
"Prav," je rekel po kakšni minuti. "Lahko greš."
Skoraj sem že hotel odditi, ko jo je ravnatelj spet ustavil.
"Kay?"
"Mhm?"
"Če kaj veš, mi vedno lahko poveš, saj veš."
Verjetno je zgolj prikimala.
Potem me že ni bilo več, slišal sem le še kako je odprla vrata.
----
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o bog mene je strah lol hahah to berem pred spanjem ful dober hehe :)
twin bravo tok si talentirana nimam besed <3 lysm pa lep zacetek solskega tedna :D
twin bravo tok si talentirana nimam besed <3 lysm pa lep zacetek solskega tedna :D
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro. Res velik talent imaš<3
Mislim da je tam na koncu pogovora z ravnateljem napaka. Namesto Chloe mora biti Kay.
Kaj se dogaja??? KAYY?!
Mislim da je tam na koncu pogovora z ravnateljem napaka. Namesto Chloe mora biti Kay.
Kaj se dogaja??? KAYY?!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl postalo mi je slabo kr si opisovala bruhanje lol
drugače lovam zgodbo
drugače lovam zgodbo
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
