Glava me je bolela.
Slabo mi je bilo.
Počutil sem se tako *i*krhko.*i*
Počasi sem odprl oči. Chloe je kakšen meter poleg mene ležala, verjetno je še zmeraj spala.
Ozrl sem se okoli in zagledal Kay, ki je bila s hrbtom naslonjena na steno.
Njene oči so bile odprte, strmela je v prazno.
Nato se je naenkrat ozrla in videla, da sem bil tudi jaz že pokonci.
Takoj je odmaknila pogled.
Zavzdihnil sem ter se tudi jaz naslonil na steno. Bili smo zaprti v tej popolnoma prazni sobi, brez oken. Samo ena vrata.
Spet sem pogledal Kay. Tokrat vsaj ni mogla nikamor pobegniti.
Iskal sem besede, ki bi jih lahko rekel, a preprosto vse je bilo tako čudno.
Pred kakšnim mesecom sploh ne bi rabil pomisliti kaj naj rečem.
Zdaj pa se sprašujem, da ne bi česa zafrknil.
Pogledala me je s kotičkom očesa tako, da sem zopet pogledal stran.
Bila je videti žalostna. Otožna. Tako zelo rad bi jo objel in tako zelo rad bi, da bi bilo vse tako kot je bilo.
*i*Dajmo James. Reci kaj.*i*
Sem zaslišal glas v sebi in rekel:
"Umm... Kay?" zvenel sem neumno. *i*Želel*i* sem še kaj reči a so se mi besede zataknile v grlu.
Pogledala me je nato pa spet odmaknila pogled.
*i*Sranje.*i*
Vstal sem ter se sprehodil do vrat, ter za vsak slučaj pritisnil na kljuko.
"Zaklenjena so," je rekla, čisto tiho.
"Aha," sem rekel.
Potem sem nenadoma v sebi začutil naval jeze. *i*Zakaj je samo tiho?! Jaz bi moral biti tiho. Dolguje mi še predolgo pojasnilo za vse!*i*
"Poslušaj, Kay, vem, da okoliščine niso idealne, ampak a se ti ne zdi, da mi dolguješ mogoče vsaj *i*kratko*i* pojasnilo?" sem rekel nekoliko grobo. Bila je tiho. "Prosim?" sem rekel nežno ter jo šibko pogledal.
Še naprej je bila tiho.
*i*Dihaj, James, dihaj.*i* A v meni je kri le še bolj zavrela.
S čelom sem se naslonil na steno, da bi se pomiril.
Opazovala me je.
"Okej, Kay, priznam, da ne vem kaj vse se ti je dogajalo te zadnje tedne, ne poznam tvoje zgodbe, ampak bi jo rad razumeš?" odmaknila je pogled. "Prosim zaupaj mi. Prosim."
Debelo je pogoltnila a njen obraz je ostal neizprosen.
Še zmeraj nič.
Stisnil sem pesti.
"In zdaj boš molčala?" sem rekel, nekoliko preveč glasno. "Molčala boš? Po vsem tem kar si storila?!" zadrgetal sem in s pestjo udaril v steno. "Ne razumem te Kay! Res res te ne razumem!" sem zakričal. "Kaj zaboga se ti je zgodilo?!"
Moji kriki so postajali vedno glasnejši. Ustnica se ji je zatresla.
"James... prosim... tišje," je rekla s tresočim se glasom.
Poskušal sem se umiriti.
"Tišje naj bom?!" sem rekel ter prhnil. "Ti bi bila *i*tiho*i*, če bi bila na mojem mestu?"
Brada se ji je zatresla, a to je probala skriti.
"Prosim, bodi tišje, ker..."
Takrat mi je res dokončno prekipelo. Niti ena sama možganska celica me ni držala nazaj od rjovenja.
"TIŠJE?!" sem zarjovel. Vsa bolečina v meni je bila premočna. "KAKO ZABOGA NAJ BOM TIHO?! KAKO?!" z roko nisem prenehal udarjati v steno. "VSE SEM DAL ZATE KAY! VSE. TISTE NOČI KO SI IZGINILA SEM MISLIL, DA TE NIKOLI VEČ NE BOM VIDEL! IN POTEM TE NASLEDNJI DAN SEVEDA NI V ŠOLI. RAZNESLO ME JE OD SKRBI KAY. RES ME JE. NO POTEM PA SI SE ITAK ZAČELA OBNAŠATI KOT DA ZATE *i*NIKOLI*i* NISEM OBSTAJAL!" nisem mogel nehati kričati. Vse to se je v meni nabiralo teh več tednov. "ZAČELA SI SE DRUŽITI S TISTIM HARRISONOM TER Z ANNO! POTEM SEM TE KAR NAENKRAT ZALOTIL S KRIMINALCI HAH?! IN POTEM SI UGRABILA OSEBO, KI MI POMENI NAJVEČ NA SVETU. *i*LUCY.*i* TAKRAT SEM MISLIL, DA TI NIKOLI NE BOM ODPUSTIL A KAJ, KO ŠE ZMERAJ NISEM MOGEL POZABITI NA TISTO STARO KAY. NA TISTO, KI JE BILA MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA," tresel sem se. "IN POTEM ŠE ZDALEČ NI BILO KONEC NE?! VSE TISTO V ŠOLI IN POTEM UMOR ANNE, NA KONCU PA ŠE BILLA!" solze so ji začele teči po licih. "IN VEŠ KAJ?!" sem rekel, moje ustnice so bile stisnjene močno skupaj. "VIDEL SEM TE. VIDEL SEM TE, KO SI UMORILA BILLA. *i*VSE*i* SEM VIDEL!"
Moj glas se je zatresel, ko sem to govoril in potem sem popustil še jaz. Zgrudil sem se na tla, solze so mi začele teči iz oči, ampak še zdaleč nisem končal, samo malenkost umiril sem se.
"Vse sem videl Kay. In kljub vsemu takrat na policiji nisem povedal nič o temu kdo je Billa umoril. *i*Lagal*i* sem zate Kay. *i*Tvegal*i* sem zate. V-vse sem storil zate," sem zahlipal in si z rokavi obrisal solze. "In zdaj smo vsi trije tu zaklenjeni v sobi brez ničesar, zato ker kaj?! S Chloe sva ti še zmeraj skušala pomagati!" še naprej je jokala in potem sem se šele zavedal kako močno sem se zdrl nanjo.
Hkrati pa mi ni bilo žal.
"A-ampak zakaj?"
Se je naenkrat oglasila.
"Kaj?"
"Zakaj ves ta čas nisi o-obupal?"
Zavzdihnil sem.
"Ker mi ni vseeno Kay. Nikoli mi ni bilo. In *i*nikoli*i* mi ne bo," sem rekel. "Rad te imam Kay. *i*Šestnajst*i* let si moja najboljša prijateljica. Lahko me razumeš, da se je moje srce drobilo v vsem tem času."
Prikimala je.
"Bi lahko zdaj prosim, prosim, povedala *i*vse*i* kar se je zgodilo? Samo razumel bi te rad."
Prikimala je.
"Ja."
--
AAA OKEJ, OKEJ, se trije deli pa smo koncc;) pohitet morm but thank yall za vso podporo, i love you:heartpulse: