Čisto počasi sva se odpravila k vratom, čutil sem srce, ki mi je razbijalo v prsih, a pomagalo mi je, da je Chloe tu poleg mene.
Odprl sem vrata, vstopila sva na hodnik, ki je imel samo ena vrata, čisto na koncu hodnika.
Moškega ni bilo videti nikjer.
Ozrl sem se naokoli potem pa zagledal še nekakšne vrste stopnic.
"Sumljivo je James."
Je šepnila Chloe.
Prikimal sem, moje dihanje sploh ni bilo enakomerno, nisem se mogel pomiriti.
"Pridi, poglejva kaj je s tistimi vrati."
Po stopnicah je verjetno šel moški, sem si mislil.
Stopila sva bližje.
Seveda so bila zaklenjena.
Ogledoval sem si ključavnico. Odprtina za ključ je bila velika in nenadoma...
"Chloe," sem dahnil.
"Ja?" je rekla živčno ter me pogledala.
"Mislim, da tisti ključ paše sem."
"Ki si ga našel?"
Prikimal sem.
Z roko sem segel v žep, od takrat ga res vedno nosim sabo.
Bil je velik in že od daleč se je videlo, da verjetno paše notri.
Čutil sem Chloejino vznemirjenost.
Ključ sem počasi vtaknil v ključavnico.
*i*Klik.*i*
Zdrsnil je v ključavnico.
Chloe ja zajela sapo.
Spogledala sva se.
Obrnil sem ga dvakrat, da je zaškrtalo in potem so se vrata odprla.
Namrščil sem se.
Stopila sva v popolno prazno sobo. Stene so bile popolnoma bele.
Chloe je že odprla usta, ko sem nenadoma za sabo zaslišal korake.
Srce se mi je zaustavilo.
Nihče od naju Chloe se ni upal premakniti.
Nato sem zaslišal smeh, ki mi je bil še predobro znan.
"Ooo, prijateljčka."
Obrnila sva se in moja kolena so skoraj klecnila.
Bil je tisti moški, za lase pa je držal Kay.
Koža se mi je naježila.
Naravnost na njenem čelu je imel prislonjeno pištolo.
Spala je, no verjetno je bila uspavana. Njen obraz je bil poln modric in ko sem jo gledal me je mrazilo, srce se mi je lomilo na pol in tako malo je manjkalo, da se nisem pognal k njej.
Chloe poleg mene je zadrgetala.
"Spusti jo!"
Je na pol zajokala in se pognala k njej.
"Nobenih premikov," je rekel grobo. "Ali pa pritisnem na sprožilec."
Zadrgetal sem.
"Ne drzni si..."
Sem rekel in stopil bližje, ko sem opazil, da se je pritisk na njegovem
Čisto počasi sva se odpravila k vratom, čutil sem srce, ki mi je razbijalo v prsih, a pomagalo mi je, da je Chloe tu poleg mene.
Odprl sem vrata, vstopila sva na hodnik, ki je imel samo ena vrata, čisto na koncu hodnika.
Moškega ni bilo videti nikjer.
Ozrl sem se naokoli potem pa zagledal še nekakšne vrste stopnic.
"Sumljivo je James."
Je šepnila Chloe.
Prikimal sem, moje dihanje sploh ni bilo enakomerno, nisem se mogel pomiriti.
"Pridi, poglejva kaj je s tistimi vrati."
Po stopnicah je verjetno šel moški, sem si mislil.
Stopila sva bližje.
Seveda so bila zaklenjena.
Ogledoval sem si ključavnico. Odprtina za ključ je bila velika in nenadoma...
"Chloe," sem dahnil.
"Ja?" je rekla živčno ter me pogledala.
"Mislim, da tisti ključ paše sem."
"Ki si ga našel?"
Prikimal sem.
Z roko sem segel v žep, od takrat ga res vedno nosim sabo.
Bil je velik in že od daleč se je videlo, da verjetno paše notri.
Čutil sem Chloejino vznemirjenost.
Ključ sem počasi vtaknil v ključavnico.
*i*Klik.*i*
Zdrsnil je v ključavnico.
Chloe ja zajela sapo.
Spogledala sva se.
Obrnil sem ga dvakrat, da je zaškrtalo in potem so se vrata odprla.
Namrščil sem se.
Stopila sva v popolno prazno sobo. Stene so bile popolnoma bele. *i*O ne, ne, ne, ne.*i*
Chloe je že odprla usta, ko sem nenadoma za sabo zaslišal korake.
Srce se mi je zaustavilo, ko me je doletelo.
*i*Past. Bila je past.*i*
Nihče od naju Chloe se ni upal premakniti.
Nato sem zaslišal smeh, ki mi je bil še predobro znan.
"Ooo, prijateljčka."
Obrnila sva se in moja kolena so skoraj klecnila.
Bil je tisti moški, za lase pa je držal Kay.
Koža se mi je naježila.
Naravnost na njenem čelu je imel prislonjeno pištolo.
Spala je, no verjetno je bila uspavana. Njen obraz je bil poln modric in ko sem jo gledal me je mrazilo, srce se mi je lomilo na pol in tako malo je manjkalo, da se nisem pognal k njej.
Chloe poleg mene je zadrgetala.
"Spusti jo!"
Je na pol zajokala in se pognala k njej.
"Nobenih premikov," je rekel grobo. "Ali pa pritisnem na sprožilec."
Zadrgetal sem.
"Ne drzni si..."
Sem rekel in stopil bližje, ko sem opazil, da se je pritisk na njegovem prstu povečal.
Resno je mislil.
Z Chloe sva se ustavila.
"Res si neumen," se je zarežal. "Tisti ključ je bil podtaknjen. Z namenom sem ga dal tja, *i*vedel*i* sem, da si preveč radoveden, da ne bi prišel na kraj umora."
Zaškrtal sem z zobmi. Sovražim ga. Kako sem lahko?
Zasmejal se je, ko je zagledal moj jezni obraz.
"Oo, nikar ne bodi žalosten. Se zgodi ne?" zahahljal se je.
Pognal sem se v njega a me je Chloe povlekla za roko.
"James!"
Je siknila.
Vdihnil sem, ter popustil.
"Hahah, oh nikar se ne razburjaj," Kay je še močneje prijel za lase. "Skratka potem sem vama sledil. Danes. Sicer nisem pričakoval, da boš s to punco," zaničljivo je pogledal Chloe. "Ampak tudi prav. Dvojni ulov ne? Potem sem samo počakal, da sta se vrnila in počakal, da sta zagledala *i*mene*i*. No potem pa si že vse uredil sam ane?" zahahljal se je. "Res sem mislil, da si mogoče pametnejši."
Stisnil sem pesti.
Tako tako malo je manjkalo, da ga ne bi udaril. Vse kar me je držalo nazaj je bila Kay v njegovih rokah.
"Ampak od takrat, ko si našel Billa si preprosto preveč nevaren," stisnil je oči. "No, čeprav mi nisi bil všeč že vse odtakrat, ko si prišel vohljat. Če te ne bi ta smrklja rešila, bi bil že zdavnaj mrtev," skomignil je. "No zdaj pa se te res moram znebiti."
Chloe je zajela sapo jaz pa sem stisnil ustnice.
Zarežal se je.
"Škoda, da je tako lepa punca s tabo."
Zasmejal se ji je in ji zataknil koder za uho.
Namrdnila je ter mu odrinila roko.
"Jebi se."
Naredil je spačeno faco.
"Prav, potem pa nič," je rekel, sarkastično užaljeno potem pa se zresnil. "Zdaj pa se obrnita. In notri. V sobo."
Hotel sem se upirati, ko je pomignil na Kay.
Kri v mojih žilah je zavrela. Kako sem bil lahko tako neumen?
Strmel sem v njega in stisnil Chloe za roko.
Potem sva se obrnila in zadnje česar se spomnim, je bil nekakšen dražljaj v roki potem pa ... tema.
-----