Glava me je bolela. Bilo mi je strašno neudobno. Vrtelo se mi je. In nato sem se dokončno zbudil. Takoj sem odprl oči. Vsi spomini so priplavali na plano, spomnil sem se vsega kar se je zgodilo, panika v meni je vzplapotala. Moral sem... moral sem... moral sem iti od tukaj... moral sem...
"Oo, dobro jutro."
Obrnil sem se.
Tam je stal tisti moški, ki me je mahnil.
Imel je črne, dolge lase, bilo so mastni, izgledali so ogabno, njegov obraz je izgledal grob, na licu je imel nekakšno brazgotino, njegovi zobje so bili rumeni, izgledal je kot tipični človek, ki sem ga ko sem bil mlajši gledal v grozljivkah. Nič od tega se ni zdelo prijetno.
"Kje je Kay?"
"Kdo?"
Zahahljal se je.
"Kay! Ne delaj se neumnega..."
"Tišina. Tiho bodi, tvoj glas me vznemirja," pomel si je sence in me gledal iz pod čela. Šlo mu je na smeh.
"Kje. Je. Kay?"
"Ni je tukaj, bratec."
"Kako?!"
Sem zakričal.
"Kje je? Kaj ste ji storili?"
Noge so se mi tresle in nisem mogel dihati...
"Šli so. Ona in njena prijateljčka."
Ni je tu. Ne laže. Videl sem ga. To pomeni, da moram iti. Da moram pobegniti... Začel sem teči. A težava je bila, da nisem vedel kam. Stekel sem skozi odprta vrata, nato pa dol po stopnicah. Tako zelo hiter sem bil, da sploh nisem mogel gledati kaj je pravzaprav okoli mene.
Nato sem zagledal tista vrata, vhodna vrata skozi katera so vstopili. Še čisto malo...
Kljuko sem potisnil navzdol in nič. Ne. *i*Ne, ne, ne, ne.*i* Vrata so bila zaklenjena.
Sranje.
*i*Ne, to ne more biti res.*i*
Tisti moški je počasi prišel za mano po stopnicah.
"Nikar se ne trudi, zaklenjena so."
Še zmeraj se je hahljal.
Kri mi je zaledenela v žilah.
Prihajal je bližje, začel sem se mu umikati, nazaj, ritensko, nato pa se ob nekaj spotaknil.
Padel sem. Na hrbet.
Zarežal se je.
Bližal se je. Z vsakim korakom, ki ga je naredil me je bilo bolj strah. Bil sem v kotu. Vrata so bila zaklenjena. Ničesar ne moram. Očitno bom umrl tu.
Obrnil sem se okoli. Povsod so bile pravzaprav škatle. Ogromno škatel.
Nenadoma sem zagledal eno ob kateri sem se verjetno spotaknil.
Prevrnila se je in raztresenih je bilo ogromno nekih črnih vrečk.
Vsebine se ni videlo.
Moram. Moram dobiti eno. Pa, če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredil preden umrem.
Moški se je še naprej smehljal, njegov nasmeh se je le še povečal, ko je videl, da sem se začel plaziti po tleh. Ampak moral sem priti bližje eni vrečk... Jo vzeti..
"Kaj sploh počnete tu?"
Sem vprašal. Mogoče nekoliko preveč mirno. Ampak mogel sem ga zamotiti.
"Kaj pa *i*ti*i* počneš tu?"
Se je zarežal.
Bil sem že zelo blizu.
"Am... am... jaz..."
"Eh, saj vem, želel si rešiti tisto punco. Lepo od tebe, nimam kaj reči."
Začel se je poglabljati v pogovor, točno to kar sem rabil.
Še naprej sem se približeval tisti vrečki.
"No... ja. Vi še zmeraj niste odgovorili na vprašanje."
Sem rekel.
*i*Še čisto malo. Še čisto, čisto malo...*i*
"Mislim... lahko bi ti povedal, ampak zabavno te je opazovati..."
Ustavil se je. Nekoliko preveč sem se stegnil. *i*Sranje.*i*
"Kaj pa počneš?"
Njegov obraz se je pomračil.
Roko sem potegnil k sebi in odkimal.
"Nič," sem rekel. "Zdi se mi, da sem si nekoliko zvil roko. Malo... malo se moram raztegniti."
Gledal me je z priprtimi očmi nato pa se spet nasmehnil. Samo za sekundico je potreboval pogledati stran...
Zakričal sem in z roko pokazal nekam v kot prostora.
Prestrašil se je, pogledal, jaz pa sem vrečko potegnil naravnost v svoj žep.
Nenadoma se je na njegovem obrazu pokazala jeza, ko je opazil, da v kotu ni ničesar.
"Amm... pardon, mislil sem, da se je nekaj premaknilo..."
"Poslušaj," je odrezal. "Preveč sem bil prijazen."
Z dvema korakoma je bil pri meni.
Še vedno sem na pol ležal.
Nenadoma me je brcnil naravnost v trebuh tako, da sem se zvil in zastokal.
"Auu."
Ni se nasmehnil.
Še enkrat me je brcnil, tokrat naravnost v nos. Čutil sem kako mi je kri začela brzljati iz nosu.
"Prosim..."
"Kaj je mali a? Si se ustrašil?"
Še enkrat me je brcnil.
Bolelo je. Ne spomnim se kdaj sem dobil tako močne udarce.
"Naslednjič ne prihajaj nekam kamor *i*ne*i* spadaš."
Dvignil je nogo, naravnost nad moj obraz...
"Počakaj!"
Z roko na nosom, z bolečinami po celem telesu sem se ob njenem glasu prebudil, se vzravnal in zastokal.
"Kay,"
Sem zašepetal. Čisto tiho. Skozi solzne oči sem jo videl kako je stala na stopnicah, ustnica se ji je tresla a izgledala je odločno.
Torej je le bila tu.
"Kay, izgini..."
Ji je zabrusil moški a Kay se mi je približala.
Vstal sem. Kljub bolečinam. Kljub vsemu.
Gledal sem jo v oči, v njenih očeh sem videl tisto staro Kay. Tisto staro, brezskrbno, prijazno Kay.
Oplazil sem njeno roko.
"Kay prosim..."
"Izgini."
Je rekla. S tako čistim in odločnim glasom, ki ga še nisem slišal.
"Izgini. Takoj. V tem trenutku. In nikoli več. Nikoli več. Te nočem videti tu."
"Kay..."
"IZGINI!"
Je zakričala. Njen glas je zvenel parajoče, takega krika nisem slišal še nikoli.
Odprla je vrata in opotekel sem se ven.
Vrata so se zaloputnila, videl sem samo še solze, ki so ji spolzele po licih.
-----
oh... well.... yes.