:fire::fire::fire::fire:HIII evo neki sm napisalaupam da vam bo vsec je bolj napeto,kriminalka....:boom::cloud_tornado::cloud_tornado::cloud_tornado::cloud_tornado::cloud_tornado:






:fire::fire:Klic ob 02:13:fire::fire:

Telefon mi je zazvonil ob 02:13. Eno tistih ur, ko se zdi, da cel svet spi, a v tebi začne nekaj tuliti – instinkt. In tisti glas v glavi, ki reče: "Tole ni dobro."

Na zaslonu: NIKA
Moja najboljša prijateljica. Oseba, ki me je rešila, ko sem mislil, da me nihče ne razume. Ki mi je stala ob strani, ko so se vsi drugi obračali stran. Ko ti tak človek pokliče sredi noči – ne ignoriraš.

Sprejmem.
»Luka...« njen glas je bil čuden. Ne samo prestrašen, ampak kot da si ne upa niti dihati.
»Nekdo me opazuje. Že dva dni. Danes... danes sem prepričana, da je bil v mojem stanovanju. Ko sem se vrnila... luč v kopalnici je gorela. Pa vem, da sem jo ugasnila. In... stvari so bile premaknjene.«

Vstal sem iz postelje kot iz topa. »A si zdaj noter? Si sama? Zaklenjena?«
»Sem. Vse sem zaklenila. Ampak Luka... ne zaupam več nobeni stvari. Imam občutek, da mi nekdo gleda v misli.«

Srce mi je razbijalo. Pogledal sem skozi okno svojega bloka – tema, vse tiho, nobene luči.
»Kličem Nejca in Lano. Pridemo k tebi zdaj. Ne izklapljaj telefona.«

Nika je izdihnila: »Hvala. Sam... če kaj gre narobe... zapomni si. Vse se je začelo z njo.«

»S kom?«

»S Taro.«

..................