ojla! nov delcek upam da vm je vsec kr sm ga pisala in popravljala 1 uro pa10 min no bye<3
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------


Niko smo poznali od nekdaj. Ampak o Tari nismo govorili več. Odkar je izginila v prvem letniku, je bilo okoli nje več govoric kot resnic. Policija je rekla, da je odšla z družino v tujino. Profesorji so rekli, da je bila čudna in asocialna. Ampak mi smo vedeli resnico: Tara je bila ena izmed nas.

V Nikinem stanovanju je bilo tiho. Pretiho. Lana je vstopila prva, vedno pogumna, čeprav je v sebi nosila več strahov, kot bi priznala. Nejc – najvišji med nami, tiho je zaprl vrata za nami in obrnil ključ.
»Bolj varno je,« je rekel.

Nika je sedela na kavču, zavita v odejo. Bila je bleda, oči široko odprte, v roki pa... knjiga. Trda platnica, brez naslova.
»To sem našla na postelji, ko sem se vrnila iz trgovine. Okna zaprta. Vrata zaklenjena. Alarm vklopljen. A knjiga je bila tam.«

Na prvi strani je bilo napisano ročno, z rdečim flomastrom:

»Če si našel to, pomeni, da te je izbral. Eden izmed vas je naslednji.«

Naslednji za kaj?

Listali smo dalje. Notri so bili zapisi. Nečesa, kar je izgledalo kot dnevnik. Zapiski o nas. O naših navadah. Kdaj hodimo domov. Kje sedimo v šoli. Kdo ima katere skrivnosti. Nekdo nas je spremljal že dolgo. Zelo dolgo.

Na sredini knjige je bil list, strgan iz šolskega zvezka. Na njem en sam stavek:

»Tara je vedela preveč. Ampak vi... ste začeli prepozno.«

Luka je pogledal proti oknu. Zunaj se je nekaj premaknilo.

Nejc je potegnil zaveso. Nič. Tema.
In potem je zazvonil Nikov telefon.

Ne številka. Ne kontakt. Sam ena slika.

Slika NIKINE sobe. Posneta od zunaj. Pred manj kot minuto.