Luka je odskočil nazaj, papir mu je skoraj padel iz rok. Lana je stisnila nož, kot da bo morala vsak trenutek nekaj odrezati – ali koga.

Koraki so se ustavili tik za vrati.

Nika je komaj dihala. »Kaj to pomeni? Eden bo ostal? Ostali bodo… vedeli kaj?«

»Da nekaj prihaja,« je zašepetal Nejc. Stopil je proti vratom, počasi, previdno, vsak korak tišji od prejšnjega. »Mogoče moramo… odpret?«

»Si nor?« ga je Lana skoraj usekala z glasom. »Tisto ni bilo človek, Nejc. Tisto je bila Tara, ampak… ne taka Tara, kot jo poznamo.«

V trenutku tišine, ki je sledil, so zaslišali — en sam, tih udarec. Na drugo stran vrat.

BUM.

Nika je kriknila. Nejc je stopil nazaj.

BUM.

Tokrat močnejši. Prah se je stresel s podboja.

Luka se je ozrl k telefonu. Zaslon se je znova prižgal sam od sebe. Slika. Nova. Tokrat je bil na njej on.

Stal je tam, kot zdaj – s telefonom v roki, pogledom obrnjenim proti vratom. A za njim je stalo nekaj. Nejasna postava, s senco namesto obraza, a obris telesa… je bil isti kot pri…

»To sem jaz,« je Luka rekel tiho, skoraj brez glasu. »In to je…«

BUM.

Tokrat so se vrata malo odprla. Počasi. Špranja je bila temna kot brezno, a nekaj je bilo tam. Nekaj, kar je dihalo. Ne človeško. Globoko, hropeče.

Nika je spet pogledala knjigo. Nova vrstica je bila napisana.

"Če se premakneš, gre drugam. Če obstaneš, pride k tebi."

»Kaj to pomeni? Kaj hoče od nas?!« je zakričala Lana.

In potem — mrk. Elektrika je izginila. Vse je pogoltnila tema.

V tisti temi so se zaslišali glasovi. Ne njihovi. Nečloveški. Nekakšni šepeti, kot da stotine ust premikajo isto misel, isto besedo, znova in znova:

»En bo ostal… En bo ostal… En bo ostal…«

Kdo bo? Zakaj? In zakaj Tara?

V trenutku, ko se je tema nekoliko razjasnila – ko so oči začele razločevati obrise – so ugotovili, da eden od njih manjka.

Luka.

»Kje je?!«

Na tleh je ležala samo knjiga. Odprta. In v njej je pisalo:

»En manj. Trije vedo. Dva zanikata. En ne bo nikoli pozabil.«

In potem – še ena vrstica, ki se je zapisovala pred njihovimi očmi.

»Kdo si ti?«

In vse luči so se nenadoma spet prižgale.

Ampak to ni bila več njihova dnevna soba.

To sploh ni bil več njihov svet.