Telefon je zvonil, a se ga nihče ni upal prijeti. Zvok je bil nizek, top, kot bi prihajal iz drugega sveta. Na zaslonu samo ena slika.
Nika je zadrhtela, Lana je naredila korak nazaj.

»To je zdaj,« je šepnila. »To je moja soba zdaj.«

Nejc je stisnil zobe, stopil k oknu in ga nenadoma odprl. Zunaj je udaril mrzel zrak, vonj po mokrem asfaltu.
»Ni nikogar,« je rekel, a njegov glas ni bil več trden.

Luka je telefon obrnil k sebi. Slika je bila temna, zrnat posnetek skozi neko staro steklo. V desnem kotu pa nekaj – komaj vidno. Obris roke. Kot da nekdo stoji pri zunanjem zidu, z obrazom skritim v senci.

»To ni moglo priti kar tako,« je rekel Luka. »Nekdo je tukaj, nekdo gleda zdaj.«

Takrat se je zaslišalo rahlo praskanje. Ne od zunaj. Iz stanovanja. Počasi. Nekdo je hodil po hodniku – čeprav so bili vsi štirje skupaj v dnevni sobi.

Lana je segla po nožu iz kuhinjskega pulta. Nejc je pograbil stojalo za dežnike. Luka je telefon odložil na mizo in stopil proti hodniku.
»Halo?« je rekel, in njegov glas je bil hripav.

Praskanje se je ustavilo. Popolna tišina.

Nika je nenadoma zasopla in pokazala na knjigo. Platnica, ki je bila prej trda in prazna, je zdaj imela na sebi novo črto. Z rdečim flomastrom je bilo na sredini napisano:

»NE OBRAČAJTE SE.«

Toda instinkt jih je premagal. Ob istem trenutku so se vsi obrnili proti hodniku.

Tam je stala punca. Drobcena, z dolgimi, mokrimi lasmi, ki so se lepili na obraz. Oči črne kot praznina. In v rokah je držala enako knjigo kot Nika – samo obrnjeno na glavo.

»Tara,« je šepnila Nika.

Dekle se je nasmehnilo, a njen nasmeh ni bil človeški. Potem pa je izginila. Ne kot da bi pobegnila – izginila. Samo zrak je ostal.

In na tleh, kjer je stala, je ležal nov list papirja.
Luka ga je previdno pobral.

Na njem je pisalo:

»Štiri ste. Eden bo ostal. Ostali bodo vedeli.«

Takrat se je iz hodnika zaslišal še en zvok. Tokrat ne praskanje. Tokrat koraki – hitri, prihajajoči iz smeri vrat.