Sledil mi je oblak jeze. Arghh. Sovražim jo res. Ta Jessie. Ta mala podla podgana. Sovražim jo. Bila sem preveč jezna, da bi lahko ven priklicala solze. To je dobro ne? Ali pač.
Jezno sem sedla na klop na avtobusni postaji in iz žepa potegnila telefon.
Nobenega sporočila. Tudi od Bena ne. Začutila sem naval žalosti in poskusila zadržati vroče solze, ki so me zdaj žgale v očeh, ko sem oddrsala do Benovega sporočila. Videl je. Pa ni odgovoril.
Super. Ignorira me.
Zmotil me je hrup avtobusa, ki je pripeljal do postaje in utrujeno sem vstala s klopi ter se odvlekla do praznega sedeža.
Zastrmela sem se skozi okno in se še tesneje zavila v pulover, ki sem ga imela na sebi.
Opazovala sem pokrajino, ki je drsela mimo mene in premlevala o Benu. Bilo mi je žal, ker sem ga tako razjezila. Vse sem si želela popraviti. A staršem še nisem bila pripravljena priznati vse o Jacku in Lily. Ne še.
Le nisem vedela kako to razložiti Benu. Saj ga razumem. Tudi meni ne bi bilo všeč, da moj fant staršem še zmeraj laže, da hodi z bivšo medtem, ko hodi z mano.
Obrisala sem si oči in se odločno zastrmela v visoko drevo ob cesti z rumenimi listi.
To bom popravila.
Nekako.
--------
Že uro in pol sem ležala na postelji in strmela v strop. Vem. Neumno. Ampak nemorem si pomagati. Rada bi se prisilila do česa drugega. A se ne morem. Samo strmim v strop, se smilim sama sebi in premlevam zakaj sploh obstajam na tem svetu.
Telefon mi je nenadoma zacingljal.
V sekundi sem ga prijela v roko misleč, da je Ben a sem kmalu od razočaranja zaprla usta.

*b*Mami: Ne pozabi na trening!*b*

Zraven je dodala še čustvenčka, ki naj bi sporočal *i*oh in sploh mamino ljubezen*i*, a njen je le želel prikriti silno nujo, da bi mi težila zaradi treninga, da slučajno ne bi pozabila nanj.
Zvlekla sem se pokonci in nase navlekla trenerko in nek star pulover za katerega sploh nevem, da obstaja.
Res se moram odpraviti.
V torbo sem zbasala rezervna oblačila, plastenko vode in žitno ploščico, ki je počivala v omari. A kmalu ni bila več v torbi temveč lepo v mojih ustih. Oprosti, ampak celo urno premlevanje te izstrada. Stopila sem ven na svežo jesensko popoldne in takoj mi je bilo žal tople postelje, ki me je čakala notri.
A na žalost me čaka tudi trening.
-------
Avtobus je zavrl na postaji kjer sem mogla izstopiti in stekla sem k vhodu studia.
Moj pogled je bil usmerjen v tla in jaz budala sem se zaletela naravnost v Jessie.
Preklela je in me jezno pogledala.
"Sranje Tracy. Skoraj bi mi še enkrat razbila nos."
Saj res. Moj nos. Čisto sem pozabila na to in ko sem šla iz hiše se sploh nisem pogledala v ogledalo. Bog ve kako grozno moram izgledati.
"Hvala enako."
Sem kislo izdavila in si popravila torbo na ramenih, nato pa samo stopila mimo nje in se prerinila v garderobo.
Preoblekla sem se in hotela prezreti hihitanje punc, ki so se drenjale skupaj. Baje, da je ena povabila Willa na ples in ta je pritrdil. Seveda morajo iz tega narediti pravo dramo.
Zavzdihnila sem in s kotičkom očesa opazila Jessie, ki je mrko stopila v garderobo. Nato je nisem več videla, ker so jo vse začele pozdravljati in spraševati, če že ve s kom bo plesala. Seveda. To je bila zdaj glavna tema. Bruh. Hotela sem se *i*pomiriti*i* z mislijo, da bom na dan plesa doma poskusila uživati na kavču in vsake toliko pretočiti naval solz za tem, ker gnijem doma namesto, da bi bila na plesu. Z ostalimi sem se kmalu prerinila skozi vrata garderobe v studio in misli mi je spet preplavil spomin na Bena. Na jezen obraz, ko je izvedel, da sem mu lagala.
Zavzdihnila sem.
--------
Vsako minuto sem gledala na uro. Trening se mi še nikoli ni tako vlekel.
Poskusila sem slediti koreografiji čeprav je bilo to še težje zaradi mrkih pogledov, ki sem jih bila deležna od gos. Williams.
*i*Oh Tracy. Lažnivka. Ben si vsaj zasluži tvoje opravičilo...*i*
Zvrtelo se mi je zaradi nadležnega glasu v glavi in skoraj bi padla.
*i*Ja... zasluži si opravičilo. Ti pa le gniješ tu na treningu in namesto, da bi kaj naredila zgolj razmišljaš o tem.*i*
Skoraj sem se zaletela ob punco, ki je plesala ob meni.
"Tracy!"
Jezen glas gos. Williams je prodrl skozi moja ušesa.
*i*Sramota Tracy... Sramota.*i*
Zastokala sem in se ustavila sredi glasbe.
"Tracy! Kaj se dogaja?!"
Vse ostale so se ustavile in pogled zasukale k meni.
"Am... žal mi je. Iti moram."
Gos. Williams je zajela sapo.
"Tracy! Ne moreš oditi sredi treninga!"
Nisem je poslušala. Odhitela sem k plastenki vode in slišala šepetanje, ki je vzplamtelo med ostalimi. Pograbila sem jo nato pa stekla k vratom.
"Tracy. Tracy!"
"Nasvidenje."
Sem zamrmrala nato pa se ne menoč za klice gos. Williams podala po hodniku do garderobe. Pograbila sem še torbo nato pa stekla skozi vhod na mraz.
*i*Kaj počneš?*i*
Vprašanje se je zaglodalo vame.
"To kar bi že zdavnaj morala."
Sem zamrmrala in stekla do avtobusne postaje ter razočarano ugotovila, da je naslednji prihod avtobusa napovedan šele čez dvajset minut. Kar pomeni, da sem ga ravno zamudila. Zavzdihnila sem in iz žepa potegnila telefon. Bom šla pač peš. Odločno sem korakala po pločniku in se izogibala mimoidočim ljudem, ki so hiteli mimo.
Ben mogoče dela. Torej bom šla do lokala kjer sem ga srečala zadnjič in ga poskusila poiskati.
Začelo je rahlo rositi.
Kapuco sem si poveznila čez glavo in se ustavila pri semaforju. Verjetno nisem več daleč. Še par minut hoje.
Dež se je začel stopnjevati in kmalu sem se pognala v tek.
"Sranje."
Sem preklela, ko sem stopila v majhno lužo, ki se je že nabrala na robu ceste.
Zagledala sem majhen rožast lokal in se takoj namenila k njemu. Končno.
Utrujeno sem odprla vrata in stopila notri na toplo. Slekla sem si premočen pulover in v torbi pobrskala za suhim ter se takoj preoblekla.
"Dober dan gospodična."
Dvignila sem pogled in se zastrmela v močno žensko, ki se je verjetno že bližala šestdesetim. Prijazno se mi je smehljala in njene temno modre oči so se lesketale na svetlobi.
"Heh, dan."
Sem nerodno pozdravila in premočen pulover hitro zbasala v torbo.
"Si sama? Imaš rezervacijo?"
Pramen las sem si popravila za ušesom.
"Pravzaprav... iščem nekoga," gospa je radovedno privzdignila obrv, da sem zardela. "Bena. Dela tukaj. Je mogoče tu? Nekaj... rada bi se pogovorila z njim."
Gospa se mi je zopet toplo nasmehnila nato pa zmajala z glavo.
"Oprosti ljubica. Ni ga tu. Pred kakšne pol ure je odšel."
Presneto. Zamudila sem ga. Ni mi uspelo skriti razočaranja in gospa pred mano se je popraskala za tilnikom.
"Če ti kaj pomaga ti lahko dam njegov naslov... Ben namreč sodeluje v predstavi in vsake toliko po službi hodi na vaje v bližnje manjše gledališče. Verjetno ga boš našla tam."
Toplo se mi je nasmehnila jaz pa sem takoj zagrabila priložnost.
"Seveda! Najlepša vam hvala."
V telefon sem si shranila naslov in gledališče pravzaprav ni bilo daleč od tu. Samo par minut hoje od tu.
"Seveda ljubica. Lepo se imej in oglasi se še kaj."
Pomežiknila mi je nato pa se napotila k mizi in pobrala kozarce, ki so ostali od prejšnjih gostov.
Morala sem se nasmehniti. Vsaj ena dobra novica v tem dnevu. Vem kje je Ben in zdaj ne bo več mogel ubežati pogovoru z mano.
V času, ko sem bila v lokalu je malo prenehalo deževati in takoj sem se podala v tek, v smeri gledališča. Bog ve kdaj me bo spet ujel dež. Ko me je že začelo dušiti od neprekinjenega teka mi je navigacija končno sporočila, da sem prispela na cilj. Stala sem pred majhno stavbo na bolj odročni ulici na kateri je s svetlečimi črkami pisalo: *i*gledaišče*i*. Črka L je verjetno že zdavnaj ugasnila. Stopila sem k vratom in olajšano ugotovila, da so bila odprta. Stopila sem notri in se razgledala naokoli. Znašla sem se na dolgem, bolj slabo osvetljenem hodniku iz katerega je vodilo nekaj vrat. Nenadoma sem zaslišala glasno petje in takoj mi je bilo jasno kam moram iti. Stopila sem k vratom in uho prislonila na okvir vrat. Ja. Verjetno tukaj potekajo vaje. Plaho sem stopila notri in in znašla sem se v majhni dvorani z nekaj stoli in majhnim lesenim odrom na katerem je bilo par ljudi, ki so peli in plesali. Takoj sem prepoznala Bena. Oblečen je bil v črn smoking in z črnim metuljčkom je bil videti strašno čeden. Ni me opazil. Ne on ne nihče drug. Tiho sem se splazila do prostega stola in se pogreznila vanj. Pred mano je sedel moški katerega obraza nisem videla. Težko pa je bilo spregledati njegove bujne rjave kodre, ki so mu kot čelada ščitili celotno glavo. A sklepam, da so njemu všeč.
"Ja, ja! Odlično Ben! Odlično Fred!"
Njegov zagret klic me je nenadoma prestrašil in šele tedaj sem opazila vse čisto popisane liste, ki jih je stiskal v roki. Verjetno je režiser te predstave. Vsaj tako sklepam.
"Ja super! Lu zdaj se skloniš k Fredu in moraš biti žalostna! Prizadeta. Tako! Tako ja! Odlično!"
Preveč me je zanimalo kaj se dogaja na odru, da sem morala dvigniti pogled. Še preden bi se zavedla, da sem skoraj vstala s stola sem opazila Benov pogled, ki me je opazoval in bil videti kot, da pravkar opazuje konec sveta. Njegov pogled se je zmračil in takoj je nehal plesati. Mimogrede, nisem vedela, da tako dobro pleše.
"Ben kaj se doga..."
Tisti moški s kodri se je obrnil nazaj in me zagledal. Obrvi je staknil čisto skupaj in zdaj so prav vsi v dvorani zrli vame. Zardela sem in nenadoma se mi je zdel pravi čas, da bi kaj rekla.
"Am... Ben... gospa v lokalu kjer delaš mi je povedala naslov gledališča," takoj mi je bilo žal, da tiste gospe nisem vprašala po imenu. "Res ne bi rada motila ampak... se lahko samo pogovoriva? Vzelo ti bo minuto. Nič več."
Tisti moški s kodri me je namrščeno pogledal.
"Oprosti ampak sredi vaje smo! In šlo nam je odlično. Enkrat po dolgem času..." odhrkal se je kot, da bi zadnji stavek želel izreči samo v mislih nato pa se hitro spet zbral. "Ti pa si nas zmotila! Kdo sploh si, da si tukaj?"
Odhrkala sem se.
"Tracy. Benova... Benova prijateljica."
Debelo sem pogoltnila in se zastrmela v stol. Nenadoma se je oglasila majhna plavolaska, ki je stala na odru in me je edina v celotni dvorani gledala razumevajoče.
"Mal daj no. Pusti, da ostane do konca vaje. Saj jo bo kmalu konec. Potem se lahko z Benom pogovorita."
Hvaležna sem ji bila, ker se je oglasila.
Človek z kodri -verjetno Mal- je dvignil eno obrv nato pa omehčal obraz.
"Prav. Nadaljujmo od prizora, ko Freda zabodejo."
Spet sem se pogreznila nazaj v stol in želela spregledati še zmeraj ocenjujoč Benov pogled. Predstavo sem opazovala naprej. Bila je neke vrste muzikal. In res sem uživala ob predstavi, ko pa sem zaslišala tisto punco peti. Melodija mi je bila znana. Takoj sem prepoznala pesem. Bila je pesem mojega otroštva. Z mami sva jo peli vsak večer preden sem zaspala. Ne spomnim se imena a vse drugo se je kot skrinjica odprlo v meni. Zaprla sem oči in se prepustila spominom. Pesem se je stopnjevala in zdaj sem pela z njo. Nisem se mogla zadržati. Melodija se je kot magija izvila iz mene in samo uživala sem v trenutku. Ko se je pesem končala sem veselo odprla oči nato pa silovito zardela. Čisto vsak par oči je strmel vame kot, da bi bila iz drugega sveta. Mal je razširil oči in si kodre začel navijati okoli prsta čeprav so bili že tako nadnaravno skodrani.
"Madona, madona..." zavzdihnil je in se me sramežljivo dotaknil kot, da bi se želel prepričati, če sem resnična. "Kakšen glas..."
Zardela sem in opazila Bena, ki me je namrščeno opazoval. Nisem vedela kaj naj si mislim o tem zato mi je prvo kar mi je padlo na pamet bilo to, da se moram zagovarjati.
"Ampak... vsak zna peti. Nič... nič posebnega nisem."
Mal je začel odkimavati z glavo, da me je bilo strah, če se mu bo snela z vratu.
"Ampak ne tako! Neverjeten glas imaš! Neverjetna si..."
"Tracy."
Sem ga dopolnila in zmedeno je prikimaval.
"Ja, ja Tracy. Neverjetna si Tracy!"
Sramežljivo sem se zazrla v tla.
"In naša predstava potrebuje glavno vlogo! Tracy... mogoče... mogoče kaj plešeš?"
Želela sem že zanikati, ko se je oglasil Ben.
"Ja. Pleše. In to zelo dobro."
Pogledala sem a na njegovem obrazu nisem opazila ničesar drugega kot brezizrazno mimiko. Mal je bil navdušen.
"To je to! To je znak! Tracy sodeluj v naši predstavi! S takim glasom in še s talentom za ples boš neverjetna!"
Mal mi je v roko začel tlačiti liste.
"Poglej," pokazal je na enega od popisanih listov. "To je scenarij. Ti igraš prelepo, nadarjeno a sramežljivo Bronnie. Princesa si. A nekega dne se zaljubiš v lepega, pametnega a revnega fantiča iz bližnje vasi. To je ljubezen na prvi pogled... A tvoj oče želi kovati tvojo usodo. Odloči se ubiti tvojo ljubezen za katero izve a..."
"Mal," Mal se je ustavil in se obrnil k Benu. "Se lahko malo ustaviš. Pogovoril bi se z Tracy."
Mal se je sramežljivo nasmehnil in prikimal.
"Seveda. Oprosti. Kar pogovorita se."
Hvaležno sem vstala s stola in sledila Benu v majhno sobico, ki je bila polna rekvizitov za predstavo.
Naslonil se je na steno in prekrižal roke na prsih.
"Kaj sploh počneš tu?"
Nisem pričakovala tako hladnega glasu, ki mi je takoj podrl vso samozavest.
"Rada bi se pogovorila. S tabo. O naju."
V navadnem primeru bi pogled spustila k tlom. A zdaj sem pogumno zrla Benu v oči. Mogoče zato, ker so bile preveč lepe, da bi lahko za trenutek spustila pogled izza njih ali pa sem mu želela dokazati, da mislim resno. Verjetno oboje.
"Povej."
To me je vrglo iz tira a potem sem se odhrkala.
"Žal mi je Ben. Žal mi je, ker sem ti lagala. Le ni... ni se mi bilo vredno razpravljati o tem," ob njegovem mrkem izrazu sem takoj spremenila temo. "Ampak zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi ti povedati. Tako kot staršem, da sem se že zdavnaj razšla z bivšim fantom in da hodim s tabo. Pa jim nisem. Žal mi je Ben."
Pogleda še zmeraj nisem spustila k tlom. Rekord.
"Obljubim, da ji bom povedala, res. Ampak... ampak ne še zdaj. Nisem... tega še nisem dokončno prebolela. Tega kar se je zgodilo."
"Kaj se je zgodilo Tracy?"
Debelo sem pogoltnila.
"Vseeno je."
"Ni."
"Je."
Stopila sem korak bližje k Benu.
"Res je vseeno Ben. Pomembna je moja prihodnost. S tabo."
Zdaj nisem več zdržala. Zazrla sem se v keramične ploščice na tleh. Vsaj dolgo sem zdržala.
"Prosim. Žal mi je."
Benove rjave oči so se malenkost omehčale. Vsaj zdi se mi.
"Prav. A obljubi, da boš kmalu povedala staršem."
"Obljubim. Mi oprostiš?"
"Ja."
Zacvilila sem nato pa stopila na prste in ga poljubila na njegove mehke ustnice.
Objel me je okoli pasu in z vsem dihom sem vdihnila vonj po mehčalcu za perilo, ki sem ga tako pogrešala.
Prste sem zakopala v njegove svilnate lase in se privila k njemu.
"Tracy?"
"Mhm."
Pogledala sem ga v oči.
"Mal ima prav. Tvoj glas je neverjeten. In mi te potrebujemo. Predstava te potrebuje."
Debelo sem pogoltnila.
"Ne morem Ben... ne morem."
"Zakaj ne?"
Igrala sem se z njegovim kodrom.
"Jazz je pri meni na prvem mestu..." moja usta so se izsušila ob tem kar sem izrekla. "Ne morem še vaditi za predstavo."
Ben je stisnil mojo roko.
"Vaje so samo trikrat na teden. In lahko jih prilagodimo tako, da boš hodila po treningih. Prosim Tracy."
Želela sem si reči ne... a... a ideja o predstavi me je pravzaprav mikala. Kolikor sem videla scenarij ni izgledal slabo in če bom pela tisto pesem, ki jo imam tako rada... verjetno ne mora biti tako slabo. In seveda Benu nisem mogla reči ne.
"Prav," si rekla ja Tracy?! "Lahko. A le trikrat na teden in tako, da ne bom špricala treningov."
Benu so se zasvetile oči in dvignil me je visoko v zrak.
Zasmejala sem se.
"Hah vem, da si vesel a..."
Ben me je poljubil še preden bi uspela dokončati stavek in takoj sem pozabila kaj sem zares želela reči.
Nato sem se spomnila na predstavo in v meni je vsako sekundo rasel večji dvom.
Le v kaj sem se spustila?
--------
bahahahah evo mal dalsii delll<33 upm da vam je bloo vseccc:heart:
radaaa vss mammm<33