"Rad te imam."
Se je nenadoma oglasil Ben in me pogledal izza dolgih trepalnic, da je moje srce zaprhutalo kot ptiči jeseni.
"Jaz tudi tebe."
Sedela sva na klopici v bližini lokala kjer je delal. V roki sem stiskala scenarij predstave čeprav se v bližini Bena nisem mogla osredotočiti nanj. Še tesneje sem se privila k njemu in ga pobožala po hrbtni strani dlani.
"Morala bom domov. Počasi."
Zasmejal se mi je in privzdignil obrv.
"Daj no. Nikamor se ti ne mudi."
Pravzaprav to ni res. Mogoče bo mami danes prej doma in na vrsti bo izprašavanje kje sem se zadržala. A zdaj v bližini Bena mi je bilo popolnoma vseeno.
Za trenutek sem skoraj pozabila na zunanji svet. Na vse kar me čaka za zidovi šole. Trpljenje. Vse misli so privrele nazaj in v očeh so me za trenutek zapekle solze v očeh a nato sem zaslišala globok nežen Benov glas.
"Življenje je lepo v takih trenutkih, ne?"
Debelo sem pogoltnila in si z rokavom puloverja obrisala solzne oči.
"Ja," zastrmela sem se v njegove prelepe oči. "Prav imaš."
----------
"Se vidiva!"
Zaloputnila sem vrata po dolgem poljubu z Benom in mu pomahala, ko je speljal z pločnika. Naročila sem mu, da ustavi malo pred mojo ulico pri čemer je bil malo nejevoljen a je nato le pritrdil.
Strmela sem za njegovim avtom in se tesneje zavila v pulover. Drgetala sem. Mračilo se je že a ura ni bila več kot pol sedmih. Dnevi so bili vse krajši česar nisem preveč marala. Bolj so mi bili všeč daljši dnevi in krajše noči.
Stopala sem po pločniku in pred seboj brcala majhen kamenček.
"...sovražim te!"
Nenadni krik me je pretresel. Dvignila sem pogled a pred sabo nisem videla nikogar.
"Pa ja. Navadna mrha si."
Zaničljivi fantovski glas se je zarezal vame. Postalo me je strah. Zaslišala sem pridušeno hlipanje.
"Kako si upaš," oseba je grozovito zasmrkala. "Mislila sem, da me imaš rad."
Morala bi oditi. Morala bi. Pa se nisem mogla premikati. Le stala sem tam ne, da bi vedela iz kje prihajata glasova. Moja kolena so se tresla.
Nekdo se je gromko zasmejal.
"Nikoli te nisem imel rad."
V srcu me je zabolelo. V očeh so se mi nabrale solze in mi počasi stekle po licih. Zdaj sem vedela iz kje prihajata glasova. Za bližnjimi smetnjaki sem prepoznala obris fanta in punce. A nisem ju prepoznala.
*i*Le naključen par pred razhodom sta Tracy. Samo pojdi.*i*
Morala bi upoševati tihi glas. A moje telo je bilo otopelo.
"Kako... zakaj... zakaj si bil potem z mano? Je bila vse skupaj le laž?"
Predstavljala sem si obraz obupane punce, ki so ji po licih polzele solze. Tega ne bi privoščila nikomur.
"Zanimala si me. Za nekaj časa."
Tisti fant je prhnil in za trenutek sem si zaželela steči tja in tistega fanta močno brcniti. A ne.
"Kako..." hlipanje je bilo tako glasno, da za trenutek nisem slišala ničesar drugega. "Šla bom. Nikoli več te nočem videti."
"Nikamor ne greš."
"Spusti me!"
Nato pa se je zaslišal top udarec in videla sem kako je dekle padlo po tleh zaradi močnega udarca po glavi, ki ji ga je namenil fant. Zaslišala sem stok in neustavljivo hlipanje, ki ga je izustila. Morala bi steči k njej in ji pomagati, a nato so mi pogled zameglile solze in stekla sem naprej po pločniku ne, da bi se enkrat obrnila. V meni pa se je srce klalo na pol.
--------
Že eno uro sem bila zaprta v sobi in jokala v blazino. A prvič ni šlo zame temveč za tisto dekle za katero ne vem, če je sploh v redu. Kaj... kaj, če ji je tisti fant še kaj naredil. Zahlipala sem.
Iz glave si nisem mogla izbiti prizora, ko je punca padla po tleh.
*i*Morala bi ji pomagati.*i*
Res je. Morala bi.
Še glasneje sem zahlipala zaradi slabe vesti, ki me je grizla.
Nekdo je potrkal na moja vrata nato pa so se počasi odškrtnila.
Sranje. Hitro sem si začela brisati rdeče oči a me je glas za mano ustavil.
"V redu je. Že eno uro poslušam tvoje hlipanje."
V očeh so me zapekle solze sramu. Queele nikoli ni jokala. Njeno življenje je bilo popolno in ni imela razloga za to. Vsak dan pa je lahko poslušala moje hlipanje, ki je le potrjevalo obupnost mojega položaja v življenju. V primerjavi z njo sem zguba.
Začutila sem kako je sedla poleg mene.
"Si v redu?" presneto sem v redu ja. "Mami te kliče na večerjo."
Še močneje sem zahlipala. Niti sanja se ji ne kaj se dogaja z mano. Moji lastni mami. Še zmeraj je prepričana, da hodim s fantom, ki ga imam neznansko rada in je moje življenje popolno. Pa ni.
"Ja. V redu sem."
Obrnila sem se in pogledala Queele v oči. Takoj mi je bilo žal, da sem se sploh trudila
Nikoli mi je ne bo uspelo prepričati v to, da sem v redu. Moja sestra je. Pozna me.
"Tracy vem, da nisi v redu," mhm. "Kaj se je zgodilo?"
Videti je bila utrujena in žalostna zato se mi je za trenutek zasmilila. Mogoče gre tudi ona čez težko obdobje. Bog ve kako težko mora biti na faksu.
"Nič samo videla sem neprijeten razhod med nekim parom," pravzaprav je bila to delna resnica. Le, da ni bil le razhod. Bilo je veliko več. "In... saj veš, postala malo čustvena."
Posmrkala sem in za trenutek sem se počutila malo bolje. Kot, da bi iz sebe dala del nečesa kar me je grizlo.
"Razumem Tracy," Queele je zavzdihnila in mi pramen las zataknila za ušesom. "Razumem. Ampak vedi, da sem vedno tu, če potrebuješ pomoč."
Prikimala sem.
"Vem."
In res sem vedela. O tem ni dvoma. Ona je bila tu. In je zdaj. In vedno bo.
"Hvala ti."
Nasmehnila se mi je nato pa me potegnila na noge.
"Pridi. Mami naju čaka z večerjo."
Vstala sem in odprla vrata, ko sem zaslišala rahel tresk in zagledala Queele, ki se je opotekla in prijela za rob moje pisalne mize.
"Sranje Queele," sem vzkliknila in jo prijela za roko. "Si v redu?"
Bila je bleda. Snežno bleda. Res me je zaskrbelo zanjo a ona je ostro prikimala z glavo.
"Ja. V redu sem. Samo utrujena," namenila mi je šibek nasmešek za katerega sem še jaz popolen idiot vedela, da je lažen. "Pridi. Pojdiva."
Hotela sem reči še kaj a potem je bil trenutek že mimo. Queele je bila pred mano in se začela spuščati po stopnicah.
*i*Pozabi Tracy. Samo utrujena je.*i*
Tudi sama sem se spustila po stopnicah in sedla na stol na katerem sem ponavadi sedela Queele pa poleg mene. Očija še ni bilo doma. Mami se je sklanjala nad štedilnik in nato sem opazila njen telefon, ki je modro zasvetil zaradi novega sporočila, ki ga je dobila. Iz dolgčasa in radovednosti sem se sklonila in prebrala kdo ji je pisal.
*i*Moj edini.*i*
Zraven je bil dodan rdeč srček in takoj sem pomislila na očija.
*b*Torej danes še velja za zmenek?*b*
Obrvi sem staknila čisto skupaj. Z očijem imata zmenek? Čudno. Ponavadi bi povedala, da gresta ven. Moj tok razmišljanja je prekinila mami.
"O, sta le prišli."
Se je mami kislo oglasila in predme položila krožnik z juho. Sranje. Slabe volje je. In točno sem vedela zakaj.
"Tracy, sem slišala, da si prešpricala pol treninga."
O fak. Queele je dvignila pogled izza krožnika in izmenjali sva si enega tistih sestrskih pogledov, ki so izrazili sočutje ene do druge.
"Mami..."
"Ne. Zakaj Tracy?
Debelo sem pogoltnila in krožnik odrinila od sebe. Ob tem pogovoru že ne bom jedla.
"Poglej... morala sem... ne. Veš kaj? Zakaj bi še lagala?" nasmehnila sem se ji a to ni bil tiste vrste nasmešek. Ne. Bil je tisti nasmešek, ki je izražal več sovraštva kot pa ljubezni. "Nisem... nisem dobila tistega občutka, ko bi resnično uživala ob plesu in tako sem se odločila oditi. In poleg tega me je čakala resnično pomembna stvar. Veliko pomebnejša od treninga."
Mami je od osuplosti zajela sapo.
"Mlada dama kako si drzneš! Obe z gos. Williams se strinjava, da nisi dovolj predana plesu!"
"Mogoče pa res nisem."
"Pa bi morala biti! Poglej Queele. Še zmeraj uspešno pleše ne pa tako kot ti!"
Živci v glavi so mi začeli pokati.
"Mami..."
"Boš kar nad vsem tako obupala kot si nad plesom?!"
Globoko dihaj. Vdih. Izdih.
"Mami poglej..."
"Queele se še zmeraj trudi..."
"NEHAJ ME PRIMERJATI S QUEELE! KER NISEM ONA OKEJ?!"
Sem zarjovela kot ranjen lev in se pognala po konci.
"NISEM ONA! IN, ČE TI JE JASNO ALI NE, NISEM TVOJ KUŽEK TAKO KOT ONA! NE BOM TE CELO ŽIVLJENJE POSLUŠALA IN SE UKLANJALA TVOJIM ŽELJAM! NE!"
Mami se je umaknila malo nazaj nato pa mirno prijela kozarec vina in naredila požirek.
"Tracy zaboga. Saj nisem rekla tega. Poglej jutri boš imela dodaten trening..."
"NEEEEE! ČESA PRI TEJ STVARI NE RAZUMEŠ?! PRAVZAPRAV NIČESAR NE RAZUMEŠ. NIČESAR!"
Moj krik je odmeval po celotni sobi. V očeh so me zapekle solze.
"TRENINGE IN PLES SI UTAKNI KAMORKOLI ŽELIŠ. NE GREM SE VEČ. NE GREM SE. TE IGRE JE KONEC."
Nato sem napol v solzah stekla v svojo sobo ne menoč se za klice mami.
Glavo sem zakopala v povšter in pustila, da so mi solze polzele po licih.
Dovolj je imam. Konec je. Sovražim ples. In on sovraži mene. Če se bom še tako trudila mi ne bo uspelo.
Zahlipala sem.
"Nikoli mi ne bo uspelo."
-------
àaaa menn je tokk zouu sam vsennn<3 kle mate nou dell:heart: uzivitee<333
KRR SO SEE POCITNCEE ZACELEEE ANEE?
hahah<33