Še dve preostali uri si iz misli nisem mogla izbiti tistega z Jackom. Njegove ustnice so bile tako blizu. Tako zelo blizu, da so se skoraj stikale z mojimi.
Iz misli me je zdramil zvonec, ki je naznanjal konec zadnje ure. Končno. Vstala sem in se odvlekla iz učilnice za kemijo. Gledajoč v tla so mi zvezki *i*spet*i* padli iz rok, saj sem zopet treščila v nekoga.
"Oprosti..." zaprla sem usta, ko sem videla kdo si je masiral udarlo čelo. "Am... oprosite g. Hillson."
Stisnila sem pesti in se že hotela pobrati, ko me je ustavil z roko na moji rami.
"Je že v redu Tracy. Oprosti meni," aha. Zopet sem se namenila naprej po hodniku. "Kako si kaj? Naporen dan?"
Sranje. Prisilila sem se, da sem se zasukala na petah in mu pogledala v oči.
"Pa ne. Pa vaš? Ste... ste dobro *i*spali*i*?"
Preden bi se uspela ustaviti so mi besede spolzele z jezika. Zardela sem in že iskala besede, ki bi prikrile ta neuvljuden stavek a me je prekinil.
"Ja. Super sem spal."
Seveda. Z mojo mamo ne? Komaj sem se zaustavila, da nisem tega izrekla naglas. Ne predstavljam si kako bi bilo, če bi.
"Aha. Odlično. No, bom... bom kar šla. Nasvidenje."
"Heh Tracy?"
Arghh.
"Ja?"
"Pozdravi starše prav?"
Pomežiknil mi je nato pa ga je zasul tok dijakov, da ga nisem več videla. Za trenutek se mi je zdelo, da ga nisem dobro slišala. Tega ni rekel ne? A vse bolj kot sem premlevala, večja jeza je rasla v meni. To je rekel? *i*"Pozdravi starše prav?"*i*
Seveda je to letelo le na mami. Stisnila sem pesti, si popravila naramnico torbe in stekla k vratom šole. Dušilo me je. Sovražim ga. Naravnost sovražim. Ne vem, če se mi bo še enkrat uspelo zadržati, ko ga bom srečala. Verjetno ga bom mahnila v nos.
Končno sem se prebila iz šole, ko mi je zapiskal telefon.
*b*Ben.*b*
Hitro sem odprla sporočilo.

*b*Ojlaa. Saj prideš danes na vajo za muzikal? Čakal te bom.*b*

Zraven je dodal še čustvenčka, ki se spogledljivo smeji in za trenutek mi je zaigralo srce. Kaj bi dala, da bi bil tu. Stisnila bi ga k sebi, obraz zakopala v njegove mehke lase ter vsaj za trenutek poskušala pozabiti na vse skrbi. Zavzdihnila sem in mu odpisala.

*b*Jap, pridem po treningu. Komaj čakam.*b*

Dodala sem še srčka in poslala. Pravzaprav to ni bilo ravno res. Iskreno se mi ni ljubilo. A to sem mu obljubila. In tega se verjetno moram držati.
Telefon sem pospravila v žep in sedla na klop na avtobusni postaji.
Ta dan bo še dolg. Zelo dolg.
-----
Noge so se mi po treningu dobesedno tresle. Ja. Tresle. Tako utrujena sem bila, da skorajda nisem mogla hoditi. G. William nas je tako mučila s trebušnjaki in številnimi vajami za moč, da smo bile vse tako utrujene in komaj hodile. Poleg tega se je moj trebuh tresel od lakote. Jedla nisem od jutra. Že ob misli na to mi je postalo slabo. Vsaj dve plastenki vode sem spraznila do dnu. Ob pogledu na majhno sivo hondo me je zvilo v trebuhu. Pa ne zato, ker bi se izogibala srečanju Bena. Bila sem preprosto preveč utrujena, da bi še uro preživela v tistem gledališču. Ah.
"Hej."
Sem nasprotno od njega utrujeno pozdravila in se pogreznila v stol.
"Wow kaj pa ti je? Si tako utrujena?"
Pogledal je v vzratno ogledalo in speljal na cesto.
"Ne moreš si predstavljati kako utrujena," sem zastokala. "In lačna."
Benov pogled se je malo zmračil.
"Ah, če je pa tako, pa te peljem domov. Taka ne moreš na vajo."
*i*Ja! Tracy reči ja!*i*
"Ne Ben no! V redu sem," lažnivka. "Obljubila sem ti. Lahko zdržim. Saj... saj nisem tako utrujena."
Ne sploh ne.
"Res?"
Me je Ben vprašljivo pogledal in ustavil pri rdeči.
"Ja. Zagotovo."
Naposled je le prikimal.
"Prav. A če bi med vajo šla prej domov, samo povej."
Prikimala sem.
"Aja in glede lakote imam zate sendviče s kikirikijevim maslom od moje mami. Pošilja ti jih."
Nasmehnil se mi je in mi podal v folijo zavite tri tovste z kikirikijevim maslom in marmelado.
"Res? O moj bog, hvala. Zahvali se ji in reči, da sem zelo hvaležna," odvila sem prvega in ugriznila vanj. "Mmm. Odlični so. Hvala ti."
Nagnila sem se k njemu in mu ustnice pritisnila na njegove. Še zmeraj sva stala pred semaforjem tako, da je spustil volan in mi z rokami objel obraz. Prižela sem si ga k sebi in roke zakopala v njegove lase, da se mi je končno uresničila želja. Ne vem kam bi to vodilo, če nama avto za nama ne bi potrobil in šele zdaj sem opazila, da je rdečo luč že kar nekaj časa zamenjala zelena.
"Sranje Ben," sem se zahihitala in živo rdeče zardela. "Cela kolona je za nama."
Ben je hitro speljal nato pa mi namenil tisti njegov božanski nasmeh.
"Čisto nič mi ni žal. Naj trobijo kolikor želijo. Tega trenutka ne bi zamenjal."
Še huje sem zardela in si popravila svoje lase, ki mi jih je Ben totalno razkuštral.
"Jaz... jaz tudi."
Sem zajecljala a mislila sem resno. Pogreznila sem se v sedež in z nasmehom ugriznila v tovst. Nikoli ne bi zamenjala tako lepega trenutka. Sploh pa ne, ko je eden redkih med vsemi temi grdimi.
-----
Držajoč Bena pod roko sva stopila v gledališče. Že na hodniku naju je pričakal Mal. Tisti režiser z norimi kodri.
"O Ben! In z njim seveda naša... naša nova glavna igralka!"
Je vzkliknil in se sklonil k meni, da bi me objel. Nasmehnila sem se. Že dolgo časa me ni nihče tako lepo sprejel.
"Kar pridita, pridita. Vaja se bo kmalu začela."
Sledila sva Malu naprej po hodniku do tiste dvorane kjer so vadili tudi zadnjič.
"... ne, ne, ne! Rekli smo, da bomo imeli listnati gozd ne borovce! Ah, počakaj, da najdem Mala..." tista prikupna drobna punca, ki se je zadnjič potegnila zame se je skoraj zaletela v Mala pred menoj. "Oh Mal tu si! Ne boš verjel kaj se je zgodilo! Namesto listnatega gozda je Fred ponesreči naročil borovce! Prava zmešnjava..."
"Hm Lu? Se spomniš Tracy? Naša nova igralka? Saj bo zbežala še preden bo zares dobro prebrala scenarij. Pomiri se malo, no."
Lu je živo rdeče zardela in si pramen las zataknila za uho.
"Oh saj res. Oprosti," stopila je bližje k meni in mi podala roko. "Jaz sem Lu. Asistentka in prej tudi glavna vloga. A zdaj si hvala bogu prišla ti! Igranje res ni zame, veš?"
Zasmejala se je in stisnila sem ji roko. Ta Lu mi je všeč.
"No ja hah... Tracy kaj, ko bi si z Benom malo ogrela glasilke hah? Jaz bom ta čas uredil zadevo z Lu."
Prikimala sem.
"Seveda."
Z Benom sva jo pustila sama in odšla bolj proto zaodrju.
"Hah ravno pravi čas si prišla. Predstava je čez dobre tri tedne in mi pravzaprav do včeraj še nismo imeli glavne vloge. Res si neverjetna Tracy."
Zardela sem in želela sem si, da bi bila z Benom kje drugje. Kjer bolj na samem kjer bi ga lahko zopet poljubila.
"No hah si si že kaj prebrala scenarij?"
Oh... upala sem, da tega ne bo vprašal. Morala bi ga a sem ga le na hitro preletela.
"Hah no ja..." poskusila sem se spomniti kaj mi je govoril Mal. "Ime mi je Broklyn?"
Ben se je zasmejal.
"V redu je, če nisi prebrala. Poglej. Ti si Bronnie," hah saj sem bila blizu ne? "Si prelepa, nadarjena a sramežljiva princesa. Obožuješ petje. Nekega dne..."
Zakaj zakaj so njegove oči tako lepe? Zdelo se mi je, da gledam v kotel stopljene čokolade, ki je tako neverjetno sladka. Ah. Obožujem te oči. Kaj bi dala, da bi imela podobne. Moje so tako dolgočasno črne...
"...Tracy? Razumeš do zdaj? Ti je všeč? Glavna vloga si. Če ti kaj ni všeč lahko vedno spremeniš?"
Heh. Upsi...
"Am... ne! Popolno je, res! Obožujem Brunnet!"
"Heh Bronnie je."
Prisiljeno sem se zasmejala.
"Hahah ja seveda! Seveda Bronnie! Hah saj veš malo heca mora biti."
Prijateljsko sem ga boksnila v ramo a takoj, ko ni bil pozoren je moj obraz zajela spačena grimasa. Budala, budala, budala. Poslušati moram. Nimam pojma kaj moram početi pa sem glavna vloga.
"No ja... torej potem se tvoj oče odloči, da bo..."
Čez pet sekund je bila vsa moja pozornost spet na njegovih očeh. Vem. Res sem nesposobno bitje.
------
"Odlično Tracy! Naravnost o.d.l.i.č.n.o!"
Je vzkliknil Mal po dolgem aplavzu. Lagala bi, če bi rekla, da se nisem zabavala. Pravzaprav sem... uživala. Zelo uživala. Ko sem končno doumela kaj moram vsaj približno početi mi je vloga Bronnie postala zelo všeč. Ne morem reči, da je taka kot jaz. Ker nisem ne prelepa... ne nadarjena... a sramežljiva pa... mogoče? A tudi, če nisem podobna Bronnie mi je bila njena vloga všeč. Sploh deli kjer sem morala peti. Nekaj malega je bilo plesanja a večino časa sem le igrala in pela. Hah. Mal pravi, da odlično igram. Mogoče je to... moj skrivni talent? Bruh. To zveni čudno. Šele po minuti sem se zavedala, da mi Mal nekaj govori.
"Heh Tracy? Vaje je konec. Razen, če bi rada bila tu do jutra."
Zdramila sem se iz razmišljanja in zardela.
"Joj oprosti Mal. Heh bom kar šla. Zelo sem utrujena. Se vidimo... jutri?"
Prikimal je.
"Seveda," srce mi je za trenutek hitreje bìlo. "Danes si bila odlična. Se vidiva. Adijo!"
Pomahala sem mu nato pa se poslovila še od ostalih. Na koncu je do mene prišel le še Ben.
"In princesa moja? Si se zabavala?"
Objel me je okoli ramen in zibala sva se naprej po hodniku.
"Ja... presenetljivo ja. Nisem mislila, da mi bo tako všeč."
Pogledala sem ga v oči in namenil mi je širok nasmeh.
"Lepo te je videti veselo."
Debelo sem pogoltnila in prikimala.
"Jap."
A ob misli na mami, Lily, Erica, Jacka, g. Hillsona mi je zopet postalo slabo. Nočem domov. To popoldne sem prvič po več tednih končno... zadihala? Bilo si je težko priznati a bilo je res. Na vaji se mi je zdelo, da sem končno po nekem času zares... srečna. Z rokavom sem si obrisala oči. To je grozno. To, da že več tednov nisem bila vesela. Ob misli na vse prejokane noči se mi je zazdelo, da bo to noč enako. Prejokala bom nešteto solz ob spominu na svoje pretekle žalostne dni. Zavzdihnila sem. Nekdo... nekdo optimističen bi mi rekel naj se ne sekiram zaradi tega kar je *i*bilo*i* temveč kaj je *i*zdaj*i* in kaj *i*bo*i*. A jaz nisem. Jaz nisem optimistična. Vsaj ne še zdaj.
------
iii<3 hahaahah. ahh kok sm hepii. ampk tale del je kr pomebnn noo ceprov se vm mybb ne zdii ;)
anywayy lovv juu pa tokk mi je zou kr vs ne obvesccam:sob:
sam po pisanju sm tok zmatrana pol pa pozabm in je ze prepozn k ze odgovorite:sob::sob: pacc ress sorii.
lyy<333