Nenenenenenenenenene samo to je odmevalo v moji glavi. Znova sem padla v past. Znova sem bila na začetku. Ali na koncu. Kakor kdo vzame. Zame je bilo najbrž oboje. Ne. Ne, to ne more biti to. Enkrat sem se že rešila iz težav, ampak imela sem pomoč. Zdaj sem sama. Sama. Kako neprijetna je teža te besede.
»Ni še konec te igre Vivian. Morda si ušla njej, ampak meni ne boš. Moj vir si, zaradi tebe bom lahko tisto kar sem si zmeraj želela. Nisi samo ključ do vsega, si ključ zame. Za moj uspeh.« teta je začela stopati bližje k meni.
Obupano sem se ozirala okoli. Stanovanje ni imelo oken, bila je vampirka, seveda jih ni imelo. Vrata so bila zaklenjena, bila sem ujeta. Ostala mi je le magija. V roki mi je veselo zaplesal plamen, a ga je zlobna teta z dobro namerjenim curkom vode pogasila. Bila je uporabnica elementa vode tako kot moja mama.
»Draga moja, verjamem, da si ostala brez besed. Vse kar sem naredila za tvojo pol sestro je naravnost osupljivo. Zanjo sem naredila vse kar sem lahko in še več. Od kod misliš, da so prišla vsa tista trupla, zakaj je bila Ana tistega dne tako prijazna, zakaj so se nekateri ljudje tako čudno vedli, zakaj so bili zmedeni… Se nisi nikoli vprašala?« je nadaljevala in se mi še bolj približala, jaz pa sem se pomikala globje v stanovanje.
»Julya mi je dala nalogo. Vedela je, da boš prišla na akademijo, zato mi je naročila naj zanjo opravljam umazane stvari tukaj. Vse skupaj je dobro stkana mreža v katero te je ujela. Pa prisila, tako priročna zadeva. Veš koliko tvojih prijateljev mi je nasedlo. In tvoj prijetni fant, ki si je tako prizadeval, da bi te rešil… Kako lepo je, ko vsi storijo kar želim.«
»Kaj si storila Keithu?« sem vprašala s stisnjenimi zobmi.
»Oh, nič takega. Samo ukazala sem mu naj te pozabi. Sploh se ni upiral za razliko od tiste Ane. Za njo sem porabila več energije, da se je končno predala mojim zahtevam. Če bi vedela, da je ona tista, ki je namesto mene umorila vsa tista dekleta. Seveda se ne bo ničesar spomnila, ukazala sem ji, da se ne sme ničesar spominjati.«
Nisem mogla verjeti. Vse to … Samo zaradi mene je umrlo toliko nedolžnih ljudi. Toliko jih je trpelo. Vse to zaradi mene in moje magije.
Na žalost teta še ni končala s temnimi skrivnostmi.
»In veš kaj, ugotovila sem, da imajo elementarke veliko boljši okus kot čarovnice. Še sploh Sofia, malce vodena zadeva ampak okusna. Ana pa… uh bila je tako prestrašena, ko sem pila od nje. Ampak bilo ji je grozljivo všeč, kar vsak teden je hodila k meni, bila je moja najboljša služabnica. Škoda, ker ni tako okusna. Tudi nekaj drugih učencev sem izbrala za svoje žrtve, knjižničarke na primer ni mogla ubiti ona, zato sem morala poiskati nekoga drugega.« ob tem je skomignila z rameni, kot bi bilo to nekaj normalnega.
Tako besna sem bila. Morala sem se boriti. Ogenj in voda ne gresta skupaj, vendar pa sta mu druga dva elementa pokorna. Pogled mi je obstal na leseni mizici. Nisem odlašala, plamen je šinil iz moje razprte dlani. Izbrala sem naslednjo stvar, ki mi bo služila za kurjavo. Medtem, ko je teta skušala z vodo pogasiti prvi požar sem ustvarjala nove. Morda mi lahko uspe, a tudi ona ni bila od muh. Zbrati sem morala vse svoje moči, morda mi lahko uspe ustvariti ognjeni krog kot sem ga takrat v sanjah. Pa tudi požarni alarm se bi moral oglasiti. Ne če bo teta še naprej tako spretno dušila moj ogenj. Moč. Zbranost. Energija. Zatisnila sem oči in se osredotočila. Potrebovala sem nekaj boljšega od nekaj majhnih požarčkov. Nekaj velikega. Učinkovitega. Močnejšega. Energija se je nabirala v meni, čutila sem jo in vedela, da bo slej ko prej izbruhnila kot nekaj res mogočnega. Napor je bil strašanski, nisem vedela, da je lahko tako težko ustvarjati močno magijo. Odločila sem se in ustvarila…v bistvu nimam pojma kaj naj bi to bilo. Imelo je podobo tigra, požigalo je vse kar je bilo okoli njega. Planilo je nad teto, slišala sem njen krik. Vse okoli mene so zajeli plameni, ki jih je čudna stvaritev puščala s svojimi koraki. Zrušila sem se na kolena. Magija je bila veliko premočna zame, ampak enostavno nebi mogla dopustit, da bi teta še naprej delala take grozote. Telo se mi je treslo od napora. Nenenenenene se je znova oglasilo v moji glavi. Ne bi smela, ugotovili bodo kdo sem. Prekiniti moram to norijo. Vdih. Izdih. Umiri se. Izprazni se.
Ogenj se je počasi umirjal, jaz pa tudi. Pobrala sem se na noge. Soba je bila črna, tigrasta ognjena zver je izginila. Na preprogi, ki sem jo prej zažgala je ležala moja teta. Njen prsni koš se ni več dvigal, njena koža je bila izmaličena, ožgana. Groza me zlomila. Nisem mogla verjeti. Svet je naenkrat začel teči počasi. Vse je bilo zavito v meglo. V glavi mi je odmevalo samo eno.
Nekoga sem ubila.