“Torej…” Hladen vetrič nam je med potjo nazaj mršil lase. “Zakaj midva?” Akhil se je navsezadnje le zbral, zdaj je boginjo s svojimi temno modrimi očmi preračunljivo gledal.
“Če bi vama povedala…” Lepidora je dramatično zmajala z glavo. “bi bilo manj zabavno! Ne moreta dobri osebnosti privoščiti vsaj malo sreče?”
Spogledala sva se, v trenutku ko sta se najina pogleda staknila, sva vedela da zmoreva. To morava narediti, drug drugema poganjajoč pogum skozi misli. Oba sva se tudi zavedala, da bo to še težje od najinega pretepa na igrišču s tistima neumnima ognjenoscema. Ni bila najtežja bika, bila pa je najstrašnejša.
Akhil ju je le zamotil, jaz sem se jima pa prikradel za hrbet in BAM!
Osupljiva zmaga.
Morda me skrbnice še kar niso marale, toda kot da so me kdaj prej.

“Tukaj smo.” Pred nami se je vsej svoji neprijetnosti raztegoval Dom za Posebne Primerke. Kralj je absolutno zavračal finančno podporo za stavbo, zato so bile stene prekrite s tanko plastjo sive, ki je verjetno videla Marjanovo rojstvo. S pogledom sem se sprehodil do težkih lesenih vratih ter stopil do njih. Prste sem potisnil v špranje med deskami, ter prisil da se odprejo.
“Delaj se kot da si od tukaj!”
Boginja je norčavo pogledala. “Hočeš da tekam naokoli in kričim.” Opazek me je zbodel, vendar sem le pogledal navzdol in odhitel do sobe. Opazil sem, da je prijatelj Lepidori hotel vrniti nesramnost, na srečo se je zadnji trenutek spametoval in jo le potegnil za seboj.
Mrmranje se je kot strel sprožilo ko sva vstopila v avlo.
“Kaj pa je zdaj naredil?”
“Še za naš dom je preposeben!”
“Koga sta pa to s sabo pripeljala?! Nesklepos, a imaš punco!”
“Saj veš da to ni njegov stil!”
Žaljivke so mi odmevale v ušesih, zato sem bežal. Bil sem navajen,toda… bilo je grozno.
“Kam pa greš Nesklepos? Se ne misliš družiti s svojimi vrstniki?”
Izza mojega hrbta, zavpije znan glas. “Pustite ga!”
“Oh, ho! Akhil, zakaj se družiš z njim? Se sploh zavedaš, kako čudno izzgledaš v njegovi družbi? Druži se raje s nami, na pa s tem čudakom!”
“Dovolj!” Planil sem med njiju in z rokami zamahnil navzgor. Najprej so se jim začele okoli gležnjev ovijati le travne bilke. Z svojo voljo sem predrl keramična tla, da so skozi njih bušnile zemlja in rastline. Vrstniki, so bili zdaj zaviti v kokonom podobne zavitke iz listov.
Izbruh me je utrudil, vseeno sem pa Lepidori in Akhilu zamrmal naj prideta in stekli smo do naše sobe.

“Hitro spakirajva. Skrbnice bodo zagotovo kmalu prišle!” Medtem ko je Akhil hitel mimo me je rahlo obdrsnil z ramo, da sem lahko izdavil le nekaj nejasnih zvokov. Hitro stečem do svoje postelje ter začnem vse stvari metati v torbe.
Vijalke so se začele stegovati po vsem prostoru ter mi metale ljube predmete v torbo.
Po nekaj mučnih minutah zadovoljno izdihnem. “Sem” S pogledom ošinem proti cimrovim torbam in zadovoljno ugotovil da je tudi on pripravljen. Pogledal me je, kot vedno je za milimeter nagnil glavo preden je spregovoril. “Skozi okno?”
Nasmejan sem pokimal, naslednji trenutek sem pa že drvel proti tlom.