Zvečer sem šla v posteljo, vendar še nisem mogla zaspati. Vzela sem knjigo in brala. Obračala sem strani, kazalec na uri pa se je pomikal vedno bolj proti vrhu. Zavzdihnila sem in dvignila pogled. Na hitro sem ošinila uro. Moj bog! Ura je dve zjutraj, jaz pa še vedno berem knjigo! Prisluhnila sem tišini, ki so jo pretrgali koraki. Hitro sem zaprla knjigo in ugasnila luč. To sem naredila še ravno v pravem trenutku, saj so se že v naslednjem odprla vrata. Priprla sem oči, da bi videla, kdo je. Bila je mami.
Začutila sem, da se je usedla na posteljo zraven mene in rekla: “Vem, da še ne spiš. Nekaj ti moram povedati.”
Srce mi je začelo biti veliko glasneje. Občutek sem imela, da ga mami sliši in se sprašuje, zakaj le sem tako nervozna. Usedla sem se poleg nje in čakala. Upala sem, da bo kaj dobrega.
“Glej, ne vem če boš razumela…”
Moja glava je bila z mislimi čisto drugje, kot pri maminem govorjenju.
Nato pa sem zaslišala stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ampak res nikoli.
“Z očetom se bova ločila.”
V oči so mi privrele solze.
“Pojdi stran,” sem zarenčala.
“Ne pogovarjaj se tako grdo z mano!”
“O, pa se bom, če bom sama tako hotela. Zdaj pa pojdi stran.”
Odšla je iz sobe in zaprla vrata. Kako sta mi lahko to naredila? Vedno sem razmišljala, kako bi bilo grozno imeti ločena starša. In zdaj se mi je to res zgodilo. Ampak šla bom naprej.
______________________________
Ojjjjjj
Po dolgem času spet nov del aneeeee
Lp Belčica :blue_heart::kissing_heart: