Sem Gabby in sem stara 12 let. Imam starejšega brata s katerim se komaj še kdaj vidim, saj je šečl študirat. Pogrešam tiste čase, ko sva bila mlajša in sva se brezskrbno igrala zunaj na travi... Imam mamo, ki je zelo prijazna, je pa tudi bolj tiha in zadržana. Očeta sploh nikoli ne omenjamo, ker je moteč. Je nepomemben del naše družine. Je odgovoren za razkol naše družine. Oče je namreč alkoholik. Tega se nikoli ne bom navadila. Včasih je bil normalen oče, skrbel je za družino, kuhal, peljal mene in Gabriela v šolo. (Gabriel je ime mojemu bratu). Potem pa je vedno večkrat zahajal v gostilno in videla sem ga le še ob večerih. V službi so ga odpustili in mama je morala skrbeti za vso družino. Mama se mi zelo smili, čeprav mi ni bilo nikoli čisto jasni zakaj ne vrže očka čez prag. Najbrž jo je strah.
Danes je še huje kot ponavadi. Oče je v mamo je zalučal krožnik. Na srečo je za zdaj staknila le nekaj prask. V groznih skbeh sem. Oče me je že spet pretepel, kakor mu je v navadi. Jutri imamo šport. Le kako bom skrila vse te modrice in praske? Mami želim pomagati, a ne morem gledati kako trpi. Zato se zavlečem v svojo sobo in tipam modrice, ki sem jih danes staknila. Bolijo me, a vseeno pritisnem na vsako izmed njih. Fizična bolečina premaga psihično in tako lažje pozabim na rane v srcu. Odkrijem še posebej veliko modrico in tako močno pritisnem nanjo, da se zamegli pred očmi. Vse je zabrisano, megleno; a kljub temu ne popustim pritiska. Še močneje pritisnem in se onesvestim. Čez nekaj časa zaslišim oddaljen žvenket kozarcev, pred očmi mi poplesujejo lučke. Roke mi omahnejo in vsa drhteča zaprtih oči obležim na postelji.
Zbudi me ura. Piska in piska, jaz pa komaj zberem dovolj moči, da napnem nekaj mišic in jo ugasnem. Pogled se mi nekoliko razjasni in pogledam na uro. Pol devetih je! Zamujam v šolo, a kljub temu ne hitim toliko kot bi lahko. Vseeno mi je za šolo. Tako ali tako ne bo iz mene ničesar, to mi je oče povedal tolikokrat, da sem začela verjeti v to. Nič sem in nič ne bom. Moje življenje ni vredno žrtvovanja. Ljudem je vseeno če se poškudujem. Vseeno jim je če zbolim. Vseeno jim je. Razen mame, ki pa je spet tako ranjena, da je morala k zdravniku. Nikomur še ni povedala, kdo jo tepe. Zdravnikom laže, da je padla, ali da se je zaletela kam, ker je tako nerodna. Sram jo je povedati resnico. Če bi bil Gabriel tu, bi lahko ustavil očeta. Dovolj je velik in močan. A dozdeva se mi, da je tudi njemu vseeno; verjetno je vedel, da naju oče z mamo pretepa in je zato odšel. Ker ni želel gledati. Ni mu padlo na pamet, da bi pomagal. To me boli.
Ko pridem v šolo, ugotovim da sem že zamudila malico, saj sem morala iti peš, ker sem zamudila vse avtobuse. V želodcu mi kruli, a mi je občutek nekako všeč. Da moje telo nekaj potrebuje, da lahko odločim, ali mu bom to dala ali ne. Učiteljica dvigne pogled ko vstopim. Videti je presenečena: "Gabby, kje si bila? Zamujaš več ur!" Zazeham: "Zaspala sem." Učiteljica me očitajoče pogleda kot bi želela reči ubogo dekletce, a jaz ji pogleda ne vrnem. Vsedem se na svoje mesto in se zazrem skozi okno. Le kakšno bi bilo življenje brez nasilnega očeta? Bi bila takšna kot vsi moji sošolci? Bi živela tako kot oni? Imela popolnoma drugačno življenje, ali bi se spremenilo samo to z očetom?
V mislih zaplavam nekam daleč stran. K mami. Le kje je? Le kaj dela? Nenadoma me preplavi spomin na dom, kakršnega se še spomnim: Dom je bil moja varna točka, mama in oče sta se dobro razumela, Gabriel je bil tako prijazen z mano. Le kaj zdaj počne Gabriel? Ali še kdaj misli name? Želim si, da bi bil tukaj. On bi mi znal dati, kar potrebujem. Nasvet, objem, pogovor...
Ne smem se prepustiti sanjarjenju. Če imaš spomine, današnje življenje bolj boli, kot če ti je vseeno. Končno zvoni zvonec za kosilo in zmažem dve porciji juhe, ki jo sovražim. Svoje telo sem pustila predolgo čakati. Moram mu dati kar želi. Ampak, ali je sploh vredno živeti za to, da te oče lahko mlati in sošolci obrekujejo? Ni vredno. Je pa vredno za mamo. Brez mene bo še bolj žalostna in sama. Sovražim položaj v katerem sem. Popolnoma nemočna.
Po kosilu imam še šport, zato se odpravim proti omaricam. Pot mi zaprejo Alley in njena klapa. Alley pretepa mlajše otroke za zabavo. No, saj jih ne pretepa ona, njena klapa jih. "Hej, pošast! Kaj pa je ta žalosten pogled na tvojem obrazu? Saj se nekdo zmeni zate. Vidiš? Vzeli smo si pet minut samo zate, da te lahko potolažimo z par udarci!" Me ogovori. Gledam v tla, medtem ko se njena klapa zasmeji. Alley spet vzame zalet: "Ha, saj je še manj od zgube! Še govoriti ne zna!" Morda pa ima prav. Morda sem res pravi pravcati nihče. Do zdaj sem mislila da sem zguba, ampak kaj če še to nisem. Kaj če sem na nižji ravni od zgube. Na odpadniški ravni. Potem res nimam česa zgubiti. Dvignem glavo in se zazrem Alley v oči: "Hvala, ne rabite me še vi pretepati. Dovolj nasilja sem doživela že v življenju." Alley se ozre po svoji klapi, ki se kakor ona presenečeno ozira naokrog. Stopim mimo njih, do omarice. Še vedno osupli zijajo vame, saj čutim njihove poglede na sebi. Torbo potisnem v omarico in jo zaklenem. Alley sploh ne reče ničesar, temveč še vedno gleda vame, potem pa se zave in njenemu sosedu šepne: "Je mislila resno? Ali res kje doživlja nasilje? Ali se samo zafrkava z nami?" Njen sosed skomigne. Jaz pa se čim prej odpravim proti telovadnici, da me ne bi uspeli premlatiti. Čeprav, kdo ve? Če sem na odpadniški ravni si morda zaslužim poškodbe. Morda nisem vredna nežnega ravnanja.
Zlažem se, da nimam športne opreme, da se ne bi rabila preoblačiti pred vsemi. Potem bi vsi videli moje modrice in stekli bi povedat učiteljici. Zato celo uro presedim na klopi in opazujem igro. V resnici spet tipam za modricami, saj se v tem trenutku želim kaznovati; za to, ker ne morem pomagati mami, ker klonim pritisku in zato, ker sem na odpadniški ravni. Do konca ure mi uspe zdržati brez hujše bolečine.
Ko pridem domov očeta še ni. Oddahnem si. Tudi mame še ni. Morala bi narediti nalogo, pa se ne počutim vredno delati nečesa, kar delajo drugi. Ker nisem tako dobra kot oni. Vležem se na kavč in zaspim. Zbudi me zvonec pri vratih. Moram se pripraviti, lahko da je očka. Pozvoni še enkrat in zanima me, kdo je. Hitro stopim do vrat in jih odklenem. Presenečeno me skoraj odnese nazaj. Pred vrati stojita policista in me pričakujoče gledata.
Nenadoma me je strah. "D - dober dan. Kaj pa delate tukaj?" Skoraj neslišno vprašam. Višjemu izmed policistov pogled obstane na moji roki, kjer je rokav privihan in se vidi praska. Hitro stresem rokav, da spet zakrije rano. Policist si ogleduje stanovanje za mano. Oči mu švigajo prek sobe kot reflektorji. "Z nama moraš na policijsko postajo. Pogovoriti se moramo o nekaj stvareh. Ne skrbi, tvoja mama in brat sta že tam." Me prijazno ogovori drugi. "Prav." Poslušno odgovorim. Iz predsobe vzamem plašč, se ogrnem z njim, zaklenem in že stopam proti vratom. Na drugi strani vrat me pričakata sonce in policijski avtomobil. Odprem zadnja vrata in previdno sedem. Ko policist spelje, mi pogled obstane na našem stanovanju. Le zakaj me policista potrebujeta? Ali sta posumila kaj v zvezi z očkom? Po drugi strani pa sem vesela, da bom spet videla Gabriela in tudi mamo.
Celo pot policista molčita, jaz pa tudi. Če sem odpadniška raven, morda spadam na zadnje sedeže policijskega avta. Morda je to to. Nimam prihodnosti. Ne vidim se zunaj iz očetove sence. Nimam izhoda. Oziroma, imela sem ga, pa mi oče stoji na poti. Oče. Alkoholik. Solze me premagajo in počutim se res otročje, a si ne morem pomagati. Policist se mi prijazno nasmehne v vzvratno ogledalo, a mu nasmeha ne vrnem. Nisem ga vredna. Takoj ko pridemo na postajo planem iz avta in si z rokavom obrišem solze. Takoj ko zagledam mamo in Gabriela mi odleže. Mama mi na prvi pogled izgleda vredu, Gabriel pa se tudi ni spremenil. Nekaj se premakne v meni in začutim olajšanje. Potem pa zagledam nekoga v kotu na drugi strani sobe in spet me zajame val skrbi. Oče je. Sedi na stolu in gleda predse. Mamo zalotim da ga gleda z pomilovanjem na obrazu. In tedaj se mi posveti. V glavi mi zabrni. Sedaj razumem, zakaj ga mama nikoli ni zapustila. Smili se ji in to pomeni samo eno. Še vedno ga ljubi.
Gabriel me močno objame in v njegovem objemu se počutim nenavadno varno. Še vedno sem negotova glede stvari z mamo. Sama sebi je zagotavljala trpljenje. Z ljubeznijo. Ker je ljubila je sama sebi kopala jamo, očetu pa dala lestev. Ne bi nam bilo treba trpeti, a je vseeno izbrala to pot. Izbrala je bolečino. Mama zazna spoznanje v mojih očeh, saj se njene nosnice razširijo. Vidim da ji je žal, a ji ne morem odpustiti. Ne po tem, kar sem prestala zanjo.
A tedaj vstopita policista in za sabo zapreta vrata. Višji spregovori: "Če še ne veste smo dobili informacijo, da je v vaši družini prisotno nasilje." V trebuhu me stisne. Le kdo jim je povedal? Pogledam mamo, a tudi ona se zdi zmedena. Gabriel se opogumi: "Oprostite, kdo pa vam je zaupal to informacijo?" Policista se spogledata in manjši nam pojasni: "Naš zanesljiv vir je gospodična Allie Harrison. Če sem prav razumel je Gabby v spričo nje in nekaj drugih učencev njene šole ušlo nekaj v zvezi z tem, da ima nasilja že doma dovolj. Allie je informacijo zaupala mami takoj ko je prišla domov. Njena mama, nihče drug kot Samantha Harrison nas je kontaktirala in nam zaupala vse kar je izvedela od Allie. Seveda smo mi takoj vstopili v stik z vami in se sestali tukaj, da razčistimo nekaj stvari." Moja usta zazijajo. Allie? Ki me je želela pretepsti? Ona je zadnja oseba na katero bi pomislila. A v tem trenutku sem ji bila celo malo hvaležna, čeprav sem bila prepričana, da takšna podzguba kot sem jaz, ne bi smela čutiti hvaležnosti.
Po krajšem zaslišanju očeta, mame in Gabriela sem na vrsti jaz. Pokličejo me v majhno sobico, v kateri je samo miza, zraven nje pa nasproti si stoječa stola. Višji policist, ki me bo tudi zasliševal, mi pomigne naj sedem. Ubogljivo se zleknem v udoben naslanjač, a sedim pokonci. Oči imam uperjene v mizo pred sabo. Policist na kratko zavzdihne, nato pa začne: "Vem, da je težko govoriti o tem, kaj vse se je dogajalo, ampak so to pomembni podatki za nas. Torej, kako dolgo je tvoj oče že nasilen?" Najprej tiho razmišljam, o tem da so to moji osebni podatki, nato pa le odgovorim: "Že od mojega otroštva." Policist mi pokima in verjetno je želel s tem izkazati spodbudo, a meni se to bolj zdi kot namig , da je zadovoljen z mojim odgovorom. "Prej sem v vašem stanovanju videl prasko na tvoji roki. Mi jo pokažeš prosim?" Me vpraša. Rokav malce podviham, samo toliko da pokažem prasko. Previdno si jo ogleda, nato pa me vpraša: "To je ureznina od stekla kajne? Imaš še kje drugje kakšne poškodbe?" Skomignem. To je moje moje telo in tudi če imam kakšne pošodbe se to policije ne tiče. "To bi res moral vedeti." Me proseče pogleda. Nato počasi pokimam: "Imam še nekaj modric." Razumevajoče se mi nasmehne, a meni ni prav nič do smeha. Samo praznega pogleda zrem vanj. "Mi pokažeš te poškodbe, če lahko?" Me previdno vpraša, kot bi se bal mojega odgovora. Sunkovito odkimam. Mojega telesa mu pa res ne bom kazala. Globoko in potrpežljivo zavzdihne, nato pa mi pokima: "Prav, lahko se vrneš k svoji družini." Brez besed vstanem in se napotim iz prostora. Mama mi pove, da bodo očeta zadržali tukaj do sojenja. Spet prikimam. Ne čutim se vredne črk, besed.
Preden odidemo, policist, ki me je zaslišal vstopi v prostor in moji mami v roko stisne nek letak. Ko ga pobliže pogledam, ugotovim, da je to letak za psihologa, oz. psihološkega terapevta za najstnike in mladostnike. Doma komaj kaj spregovorim, saj se mama in Gabriel pogovarjata o njegovem študiju. V nekem trenutku se mama zave, da sem tudi jaz v prostoru in reče mi samo: "Gabby v posteljo bo treba. Jutri ti ni treba v šolo. Ne po današnjih dogodkih." Zelo sem ji hvaležna za to. Spravim se v posteljo in takoj zaspim. V sanjah podoživljam dogajanje na policijski postaji.
Mama me zjutraj zbudi in mi pove: "Gabby, v miru se obleci, čez pol ure greva k psihologu, ki mi ga je včeraj predlagal g. Myers. Vem, da je hitro po današnjih dogodkih, ampak moraš dati tegobe ven iz sebe, preden se vtisnejo vate." Pri srcu me stisne. Kajti zame je že prepozno. Sem že podzguba. Sem že na odpadniški ravni.
Ko prideva tja, naju psihologinja lepo pozdravi, ter se predstavi. Ime ji je Natalie. Mama naju pusti sami in Natalie mi pove, da ne bo ničesar nikomur povedala, niti moji mami. Ko ji zaupam, kako sem se zadnjič onesvestila, kako se mi zdi, da sem na odpadniški ravni, da mi je hudo in da hkrati ne razumem, kako je mama lahko to naredila naši družini, mi je pri srcu lažje. Nekaj je na Natalie, nekaj, zaradi česar, ji želim pripovedovati o svojih tegobah in pomaga mi. Ko greva z mamo domov, se počutim stokrat bolje kot zjutraj.
Natalie mi od takrat naprej pomaga vsak mesec. Nikoli več ne bom verjela, da obstaja nižja raven od človeške. Allie mi je mogoče rešila prihodnost, morda celo življenje. Sedaj več ne mislim, da ji ne smem biti hvaležna. Lahko čutim hvaležnost, ker sem človek, dekle, otrok, ker sem Gabby.