Strmela sem v Benove sijoče rjave oči.
V glavi so mi odzvanjale njegove besede.
*i*"Ampak jaz te ljubim..."*i*
Pričakoval je odgovor. *i*Morala*i* bi mu dati odgovor. A se moj jezik ni premikal. Samo stala sem tam in strmela vanj.
"Tracy razumem, če..."
"Ne."
Sploh se nisem zavedala tega, da sem ga prekinila. Ben se je ustavil. Njegove oči so me opazovale tako previdno kot, da bi jih bilo strah, da me bodo izgubile, če bodo pogledale stran.
"Ben... jaz..."
"Tracy razumem," zdaj me je prekinil on. In izgledal je resen. "Razumem, da potrebuješ čas. In dal ti bom ta čas. Kolikor ga boš hotela. A, če me boš kdaj potrebovala bom vedno tu zate."
Nisem vedela zakaj, a v očeh so me zapekle solze. Tako prijazen je. Vse bi naredil zame. Zame, ki mu bom mogoče spet strla srce.
Debelo sem pogoltnila in prikimala. Več nisem mogla storiti. Čeprav sem hotela.
Tudi Ben je pokimal.
"Prav," iz žepa je potegnil denarnico. "Pridi, odpeljal te bom domov."
Spet sem zgolj prikimala. Videla sem, da naju cel lokal opazuje. *i*Spet.*i* Ben je iz žepa potegnil bankovec za deset evrov in ga vrgel Windy na pult. Ta me je z zooženimi očmi opazovala in besno brisala kozarec.
"Hej Windy. Ti lahko dam samo deset evrov? Nimam več trenutno. Saj bom plačal naslednjič."
Windy ga sploh ni poslušala. Še zmeraj je strmela vame in že skorajda brusila kozarec.
"Windy?" Ben jo je namrščeno pogledal. "Si slišala? Presneto zdrobila boš ta kozarec!"
Vzel ji ji ga je iz rok in položil predenj. Izgledalo je kot, da bi se zbudila iz transa. Z velikimi očmi je pogledala Bena in se opravičujoče nasmehnila.
"Oprosti, kaj si rekel?"
Zdelo se mi je, da je Ben rahlo zavil z očmi jaz pa sem se zastrmela v tla. Način kako je gledala vame mi ni bil všeč.
"Samo deset evrov imam. Lahko plačam naslednjič?"
Windy je rahlo odsotno prikimala.
"Seveda. Ti kar."
"Prav, hvala ti. Se vidiva jutri."
Windy je prikimala a še zmeraj jezno zrla vame. Ben ni opazil ničesar. Pridržal mi je vrata in že sem hotela stopiti ven, ko sem iz Windinijih ust zaslišala jasne besede.
*i*"Presneto neumna je."*i*
-------
Benov avto ni bil daleč. Čisto malo naprej od parka na parkirišču pred staro zapuščeno stavbo. Skoraj sem se spotaknila ob ulično svetilko mimo katere sva šla. Nisem bila pri stvari. Tako kot vedno nisem mogla pozabiti besed, ki jih je kdo izrekel. Tokrat je bila to Windy. Glas s katerim je izrekla tiste besede je bil zaničljiv. Nesramen. In trdno prepričan sam vase. Komaj sem opazila, da sva sedla v majhno sivo hondo, ki je pripadala Benu. Mogoče ima Windy prav. Res sem presneto neumna. Glede vsega.
"Tracy?!"
Obrnila sem se k Benu, ki ni izgledal prav nič zadovoljen. Verjetno me je poklical že neštetokrat pa se nisem odzvala. Ahh. Res sem neumna.
"Oh, oprosti. Kaj si rekel?"
Komaj opazno je privzdignil kotičke ustnic.
"Ste vsi zaspali ali kaj?" rahlo se je zasmejal. "Vprašal sem te za naslov. Naslov hiše."
Oh. Seveda. Ben ne ve kje živim.
"Rakova cesta 16."
Prikimal je in se obrnil k volanu. Speljala sva. Opazovala sem stavbe, ki so brzele mimo mene. Oba sva molčala. Noben ni vedel kaj naj reče. Opazila sem rdečkasto nebo, ko se je sonce spuščalo proti tlom. Uh. Ravno pravi čas bom doma. Ali celo malo prepozno.
Ben je bil izkušen voznik. Kdaj me je bilo celo strah, da naju bo ustavil kakšen policaj. A njega očitno ni. Minilo je kakšnih deset minut, ko je Ben ustavil pred mojo hišo. Presneto. Morala bi reči, da ustavi kje prej. Zdaj se bom morala še zagovarjati kdo me je pripeljal.
Obrnila sem se k Benu.
"Hvala ti," njegove goreče oči so bile premočne zame. Odmaknila sem pogled. "Za vse."
Začutila sem njegove prste na mojih. Svoje prste je prepletel z mojimi. Njegove dlani so bile tople in čvrste v nasprotju z mojimi, ki so bile ledeno mrzle.
"Ni problema," stisnil je mojo roko. "Zate vedno. Vse."
Najraje bi se udrla v tla. Zardela sem. Od kdaj je postal tako močen govorec? Začel uporabljati besede, ki so te lahko spravile v močno zadrego?
"Hvala," moj bog. Jaz sem popolno nasprotje. Navaden idiot, ki ne zna izbirati besed. "Res."
Tokrat se je zgolj nasmehnil. Pravzaprav bolje kot, da bi začel govoričiti v nedogled. Potem bi bila tu še do jutra. Jaz pa sem morala iti. Že tako sem zamujala.
Vstala sem s sedeža in odprla vrata.
"Adijo."
Poskusila sem se nasmehniti.
"Adijo. Se vidiva."
On mi je namenil prisrčen nasmeh in se stegnil k meni, da bi me objel. Pustila sem se in vase zajela nežen vonj po mehčalcu za perilo. Lepo je dišal in pravzaprav sem uživala ob tem objemu. Za trenutek sem si zaželela še česa več od objema a kmalu sem se začela počutiti krivo. Ben se je odmaknil od mene in nato sem se le še nasmehnila nato pa zaloputnila z vrati. Pomahala sem mu nato pa je speljal z dovoza. Upala sem, da mami ničesar ni videla čez okno. Bena mislim. Nisem si predstavljala kako bi ji to razložila. Poleg tega se verjetno še zmeraj ni pomirila od tistega, ko sem razbila njen najljubši kozarec za vino in ji izrekla besede katere si želim, da jih ne bi nikoli. Zavzdihnila sem in odprla vrata. Takoj je vame udaril močan vonj po enolončnici. Zagledala sem mami za štedilnikom, ki je mešala po loncu. Njenega obraza nisem videla.
"Hej."
Sem previdno začela. Mami se je obrnila in izgledala je bolje kot sem pričakovala. Lica je imela malo zardela od pare, ki je prihajala iz lonca njene oči pa so se prisrčno svetile. Sicer ne tako kot sem jih bila vajena a vseeno bolje kot sem mislila.
"O hej ljubica. Ravno prav si prišla. Večerja bo. Če nisi seveda še sita od kosila."
Raje sem ji zamolčala ves hamburger in krompirčke, ki sem jih pojedla približno pol ure nazaj. A hotela sem biti vljudna.
"V redu je. Nekaj bom pojedla. Nisem tako sita."
Kakšna laž. Moj želodec se je upiral ob misli na cel krožnik enolončnice. Mami se je obrnila nazaj k loncu.
"Poskusi," podala mi je žličko tekočine iz lonca. Poskusila sem in bila je odlična. Mami zna kuhati. Sploh take stvari.
"Odlična je."
Sem zatrdila in mami se mi je nasmehnila. Nekako me je motilo, da je samo pozabila na tisto. No *i*poskusila*i* pozabiti. Želela sem si, da bi kaj rekla. Pri njej me je to vedno motilo. Hotela je zatreti vse slabe spomine in se delati, da se niso nikoli zgodili. Jaz sem se želela vsaj *i*kdaj*i* pogovoriti o tem. Sploh o takih stvareh. A zdaj nisem spet želela odpirati te teme. Mogoče pozneje.
"Pridem čez deset minutk."
Prikimala je.
"Tracy?"
Obrnila sem se.
"Kdo je bil ta, ki te je pripeljal?"

Sranje.
"Eric. Zakaj sprašuješ?"
Za trenutek sem mislila, da me bo ujela na laži. Njene oči so me podrobno opazovale a nato je medlo prikimala.
"Ima nov avto?"
Sovražim, ko tako vrta presneto. Me bo že pustila?
"Od... od njegove mami je."
Zdelo se mi je, da je mami rahlo zavila z očmi a na koncu je le popustila.
"Prav. Samo sprašujem tako."
Prikimala sem in se podala po stopnicah. Zdaj sem preskokovala že tri naenkrat. Še deset minut imam. Dovolj za vročo prho. Nujno sem jo potrebovala.
Pustila sem, da so obleke padle na tla kopalnice in stopila pod tuš. Vroča voda je bila kot terapija za moje telo. Moje mišice so se počasi sprostile in tudi toplejši občutek mi je dobro del. Pravzaprav sem bila kar malo premražena. Vidi se, da se bliža zima.
Namilila sem se in pustila, da so se mi lasje kot pajkova mreža razpasli po ramah. Ko so bili mokri so bili strašno dolgi. Izbrala sem svoj najljubši šampon z vonjem po jabolčnem zavitku. Obožujem ga. Ko sva bila z Ericom še skupaj je rekel, da ga obožuje še bolj kot jaz. Potem ko sva se razšla sem ga že hotela zavreči a ne morem se odpovedati temu vonju. Preveč diši. Po parih minutah vroče prhe sem ugasnila vodo. Čeprav bi se lahko še kakšne pol ure namakala pod to vodo. Ko sem enkrat pod tušem ne morem končati. Zavila sem se v brisačo in rahlo drgetala. A počutila sem se veliko bolje. Oblekla sem se v toplo trenirko in topel pulover nato pa se zvlekla po stopnicah navzdol. Ni se mi ljubilo za mizo in se pogovarjati o današnjem dnevu tako kot je bila mamina navada. Sovražim, ko iz nas želi izvleči čisto vse.
Vsi trije so že sedeli za mizo in žlice nosili v usta. Vladala je nenavadna tišina. Na mojem mestu je že stal krožnik poln tekočine. Oh. Bruh. Slabo mi je.
"Dober tek."
Je vzkliknila mami kot, da smo najsrečnejša družina. Nihče ji ni odgovoril. Prav ji je. Queele je izgledala utrujena in pod očmi je spet imela ogromne podočnjake.
*i*Din, don.*i*
Poskočila sem ob zvoncu. Sranje. Enkrat me bo kap zaradi vsega tega. Mami je vstala in se sprehodila do vrat. Poškilila sem in moje oči niso ujele nikogar. Slišala sem mami kako je prhnila in hip za tem zaprla vrata.
"Le kdo je to pustil pred vrati ob taki uri?"
Vsi smo se obrnili k njej in skoraj se bi zadavila z fižolom, ki sem ga premetavala po ustih.
Mami je v rokah držala velikanski šopek rož. Rdečih vrtnic, če smo natančni. Že na daleč sem zavohala njihov vonj. Obožujem te rože.
Oči se je zahahaljal.
"Je na koga naslovljeno?"
Mami je pogledala in zdaj sem tudi jaz opazila majhen listek, ki je visel z stebla.
"Ja..." pogledala je in razširila oči. "Huh... Tracy zate je."
Vsi trije so se zastrmeli vame in rahlo sem zardela. Čakaj kaj? Kaj se dogaja tukaj?
Mami me je podala šopek rož in vsi so strmeli vame. Queele je široko razširila oči. Listek sem zavrtela med prsti nato pa pogledala.

*i*Draga Tracy, ljubezen moja,*i*
*i*Ljubim te z celim srcem, zapomni si to. Zame si noč in dan. Ko spim pogrešam tvoj vonj. Ko sem buden pogrešam tvoj izgled. Ljubim te. *i*

*i*Tvoj oboževalec, ki ne more brez tebe.*i*
------
🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥹🥳🥳🥳🥳🥳🥳🥳🥳🥳🥳🥵🥵🥵🥵🥵🥵🥵🥵🥵
ahaha i hopee dat ju likk itt<3