Strmela sem v sporočilo in na licih sem imela vsak trenutek več barve. Verjetno sem bila rdeča kot kuhan rak.
"Tracy, ljubica kaj je?"
Zavedla sem se, da v sobi nisem sama. Nasprotno. Vsi so strmeli vame.
"Heh nič..." poskusila sem se prislijeno nasmehniti a bilo je tako kot, da bi pojedla celo limono. "Nekdo se je odločil pohecati iz mene..."
Queele je zoožila oči. Nje ne morem več pretentati.
"Ampak Tracy... vrtnice so... tvoje najljubše rože. Moral ti jih je dati nekdo, ki te vsaj malo pozna."
Mami je potrdila moje dvome. Presneto. Najraje bi se zavlekla v svojo sobo in samo pozabila na vse.
"Kaj piše Tracy?"
Se je zdaj oglasil še oči.
"Nič, saj vam pravim..."
Nenadoma se je Queele sklonila čez mizo in mi listek izrtgala iz rok. Zarenčala sem.
"Vrni. Mi. *i*Takoj.*i*"
Bilo je prepozno. Queele je že strmela v listek hip zatem pa razširila oči. Seveda. Ona se sprašuje isto kot jaz. Kdo mi je to napisal? Obe veva, da Eric ne bi storil tega. Ali pač...
Zdaj je še mami Queele izrtgala listek iz rok. Stisnila sem pesti.
Ona se je zgolj nasmejala.
"Od kdaj pa zna tvoj fant pisati take poezije?"
To me je razdražilo bolj kot sem pričakovala. Tudi, če Eric ni bil več moj fant mi je zavrelo v glavi zaradi te pripombe.
"Dobro no!" vstala sem in obe pogledala z zooženimi očmi. "Najverjetneje je bil Eric! Kaj je tu tako neverjetno? Bi lahko prosim pustili stvari, ki se vaju *i*ne*i* tičejo?!"
Listek sem mami iztrgala iz rok, pograbila šopek nato pa se pognala po stopnicah. Ljudje morajo vse pokvariti. Sovražim ju.
Olajšano sem se zaprla v sobo in se vrgla na posteljo. Šopek vrtnic sem stisnila k sebi in vdihnila njihov vonj. Kasneje jih bom dala v vazo.
Tudi, če nisem vedela kdo mi je pustil šopek mi je ta ogromno pomenil. Čeprav je možno, da se je kakšen Jim odločil, da me bo le še bolj ponižal. Čeprav... Ne ve, da so moje najljubše rože rdeče vrtnice. Mogoče je ugibal. Ali pa vprašal Erica.
Zavzdihnila sem.
Saj je vseeno. Bila je le ena ne slana potegavščina. Vrtnice bodo zgnile in s tem tudi moj spomin nanje.
Glavo sem zakopala v vzglavnik in zaprla z očmi, ki so mi silile skupaj.
Nato sem zaspala.
--------
*i*Drin, drin, drin.*i*
Arghh. Presneto. Zdi se mi, da ni minila niti ura pa že zvoni budilka? Zastokala sem. Še bi spala. Ob misli na cel dan v šoli potem pa še trening mi je postalo slabo. Zaspano sem vstala in se preoblekla v lepše obleke. Včeraj sem zaspala kar v trenirki in puloverju. Osvežila sem si obraz in z glavnikom parkrat potegnila po razkuštranih laseh. Petnajst do sedmih. V trebuhu mi je zakrulilo. Spomnila sem se na Bena. Moram jesti. In piti. Če bom hitra mogoče celo ne bom zamudila na avtobus. Stekla sem po stopnicah in iz omare potegnila kosmiče in mleko. Hitro sem jedla in zraven brskala po telefonu. Eno sporočilo. Od Bena. Huh kaj pa sem pričakovala.

*b*Hej. Kako si spala? Si za, da se danes dobiva? Pridem pote po treningu?*b*

Iskreno... se mi ni dalo. To je bila resnica a ubožčku nisem mogla reči ne. Poleg tega bi me lahko spravil v boljšo voljo. Mogoče.

*b*Jap lahko. Se vidiva.*b*

Telefon mi je v naslednjem trenutku že zacingljal a se mi ni ljubilo pogledati. Poleg tega se mi je že pošteno mudilo. Obula sem se in pograbila torbo. Nato pa šprint do avtobusne postaje.
Jejj.
-------
Ne boste verjeli. Uspelo mi je. Končno. Spet sem sedela sama. Dodaten plus. Presneto sram me je, da sem začela pogrešati tisto gospo. Ah ne.
Igrala sem se z nitko, ki je visela z mojega puloverja. Včasih sva z Lily redno hodili po trgovinah. Kdaj celo z Ericom. Zdaj se mi ne ljubi in mi je praktično vseeno kako sem oblečena. Vem. Čudno.
Avtobus je kmalu zavrl na moji postaji. Zrinila sem se dol še z nekaj dijaki in se napotila proti šoli. Vsaj zamujam ne.
Na živce mi gre, ko se na hodnikih tre ljudi. Če je tako je več možnosti, da te bo kdo spotaknil ali pa zažvižgal, ko boš prišel mimo. Čeprav se mi zdi, da so ljudje vsaj malo pozabili na vse dogajanje okoli mene in Jacka. No definitivno je bilo bolje kot na začetku vse te drame. Ko so vsi izvedeli.
Opazila sem par, ki se je na moji desni mečkal pri omaricah. Odmaknila sem pogled. Nič nisi videla.
*i*Ko bi le bilo tako.*i*
Zvonec je kmalu zazvonil in vsi so se začeli zgrinjati v razrede. Prvo uro sem imela slovenščino. Ah vedno bolj sovražim ta predmet zaradi gos. Hlint. Ta ženska me sovraži. Sedla sem za mizo in pobrskala po torbi za zvezki. Izvlekla sem debel učbenik in zvezek, ki je bil že skoraj popisan. Presneto to leto bom rabila tri.
Gos. Hlint je kmalu prišla. Njen pozdrav je dolgočasen tako kot vedno naš pa še bolj. Spet sem se potopila v neskončno razlago in se trudila razumeti vsaj besedo.
------
Presneto skoraj bi zaspala, če ne bi kdo potrkal na vrata učilnice. Pravzaprav smo vsi skoraj zaspali ob njeni razlagi. Naenkrat pa se je dvignilo deset glav in pogledalo k vratom. Učiteljica je zavzdihnila in stopila k vratom.
"Se opravičujem," nisem videla kdo je stal pred vrati a po glasu sem sklepala, da je bil bolj mlad. "Nekaj imam za... za... gdč. Mc'Mallow? Je tu?"
Vseh petindvajset glav se je zastrmelo vame. Prosim bog izkoplji jamo zame! V kratki majici mi je postalo tako vroče, da sem želela odpreti okno v trenutku. Kaj se dogaja?! Tiho sem zastokala ob tem kako so se vranje oči gos. Hlint zavrtale vame.
"Ja, je tu."
Je zasikala in še huje sem zardela.
"Am... ja... tole je zanjo."
V učiteljičinih rokah so se znašle... oh. Sranje.
Rdeče vrtnice.
"Hvala."
Gos. Hlint mu je zaprla vrata pred nosom in se med klopmi sprehodila do moje. Oči vsakega učenca so ji sledile s pogledom. Vse huje sem lezla v stol. Skoraj sem izginila pod mizo.
"Gdč. Mc'Mallow mogoče veste kaj je *i*to*i*?"
Vrtnice mi je skoraj porinila v obraz. Opazila sem majhen listek, ki je bil pripet nanje. Oh sranje. Prosim, prosim, prosim naj ga ne opazi. Prosim.
A storila je prav to.
"O kaj pa je to?" najraje bi zajokala na mestu a ona je uživala v vsakem trenutku posebej. "Nekaj piše..."
Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne! Prosim. To se ne sme dogajati!
"Počakaj počakaj..." podganje se je nasmehnila in vladala je takšna tišina, da bi lahko slišal še šivanko. "Evo vidim."
Nadela si je očala in se približala listku.
"Draga Tracy... ne morem ti povedati kako te imam rad... si moje sonce in moja zvezda. Moja luč, ko je temno... ljubim te Tracy."
V očeh so me zapekle solze sramu. Samo še malo. Samo še ena taka beseda je manjkala pa bi se iz mene vsule solze. Iz vseh strani je prihajalo hihitanje. Kamorkoli sem pogledala sem zagledala posmehljive obraze, ki so se tiho hihitali.
"No lepo, da smo slišali ljubezensko izpoved tvojega oboževalca," še več hihitanja in samo še več solz, ki so želele priti iz mene. "Ampak reči svojemu ljubčku naj s tem počaka do konca pouka! Samo še enkrat kaj takega gdč. Mc'Mallow pa se boš znašla naravnost pri ravnatelju! Tega si pa verjetno ne želiš ne?!"
Moj bes je presegel vse normalne meje ob njenem kričanju.
"Ne."
Sem izdavila tako tiho, da sem dvomila, če je kaj slišala. Vrtnice mi je vrgla na mizo in prvič sem si zaželela, da te butaste rože ne bi obstajale. Da nič ne bi obstajalo. Solze so me še bolj zapekle v očeh.
"Zaboga kam smo prišli..."
Je zamrmrala gos. Hlint nato pa raztreseno nadaljevala z razlago.
Jaz sem se zastrmela v rdeče cvetove in si želela, da se ta ura ne bi nikoli zgodila.
Ob sebi sem zaslišala nekoga. Nevem točno kdo je bil.
"... hahah zdaj ji še Jack ni dovolj. Ta ženska ni normalna. Samo za mečkanje ji gre."
Globoko sem vdihnila. Nič nisi slišala.
*i*O, ja pa si.*i*
Čisto tiho sem zahlipala in vrtnici odtrgala en sam list.
Takoj. Takoj, ko se ta ura konča jih bom zabrisala v smeti. In s tem tudi spomin na vse to.
Nato bom pretrpela še vse ure potem pa bom odšla naravnost domov in se zavila v odejo ter ga namočila s svojimi solzami dokler mi ga ne bo škoda.
Ja. Točno to bom storila.
-----
:sob::sob::sob: im so proudd of myselfff<333
Lovv juu souu souu souu muchhh:heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: