Včasih se mi zdi, da čas teče prehitro. Da bi vse samo ustavila, prevrtela na počasen posnetek in poskusila v trenutkih bolj uživati. Vikend je minil absolutno prehitro. Z ogromno vajami in treningi, ki so bili tako utrujajoči, da sem na koncu dneva komaj še stala. Teden se je vlekel še bolj kot bi si želela. Mogoče je prva norija nad tem, da imam že novega fanta pretekla, a še zmeraj se na hodnikih nisem mogla izogniti obsojajočim pogledom. Poleg tega je bilo tu še gledališče. Vsak dan sem bolj z veseljem hodila na vaje. Še bolj sem se zbližala z vsemi igralci in lahko bi rekla, da je bil to edini del, ki me še dela veselo. Ben mi je stal ob strani čisto vsako sekundo mojega življenja. Za kar sem mu neznansko hvaležna. Nato je po dolgem tednu končno prišel vikend, ki sem ga rabila bolj kot kdarkoli.
Včasih si želim, da tega napornega dela svojega življenja ne bi poznala.
-------
Končno vikend. Najboljši čas v tednu.
Vstala sem in globoko zazehala. Noge so me od včerajšnega treninga še zmeraj grozno bolele.
Sobota... Osem dni je minilo od prejšnjega petka. Jutri je deveti dan. Dan nastopa. Utrujeno sem zavzdihnila in v omari pobrskala za čistimi oblekami. Ne morem reči, da nisem pripravljena. Osem dni že vadimo po par ur. In v tej vlogi se počutim kar v redu. A vseeno me je strah. Že dolgo časa nisem stala pred tako veliko publiko kot bo bila v operi.
Mama je bila seveda nad tem, da bom Klara popolnoma navdušena. Že cel teden me razvaja s sladkimi besedami... najljubšimi jedmi... in objemi... In z začetka mi je bilo to všeč. Potem pa sem ugotovila, da tega ne dela iz ljubezni. Da to dela samo zaradi tega, ker je vesela, da njena hčerka ne bo zatavala v druge smeri kot bi si želela ona. Zavzdihnila sem in se odvlekla po stopnicah.
Iz omare sem vzela kosmiče in mleko, ko sem za sabo zaslišala korake.
"O ljubica, jutro!" o... sranje. "Ti se kar najej ja. Potem pa le hitro zvadit še malo Klaro ne?"
Mama se je zahahljala in sedla nasproti mene. V usta si je nataknila grozdje in zdaj sem opazila kako perfektno urejena je bila.
"Mhm," zastrmela sem se v kosmiče, ki so se začeli mehčati v mleku. "Kaj pa ti? Kam greš, da si tako urejena?"
Hladno sem jo pogledala v oči a ni bilo videti, da bi jo to kaj motilo.
"Dobim se s prijateljem. Za službo."
Še en grozd si je nedolžno vtaknila v usta a jaz sem stisnila žlico, da so se moji členki pobelili. Seveda vsi vemo s kom se bo dobila. Z ravnateljem Hillsonom.
"Aha. Uživaj."
Sladko se mi je nasmehnila in prikimala.
"Bom. Hvala ti ljubica. Boš doma danes?"
Debelo sem pogoltnila in odkimala.
"Am... ne. Se lahko dobim z Lily?"
Nisem se nameravala dobiti z Lily. A mami še zmeraj ne ve, da nastopam tudi v gledališču, tako, da sem pri tem pač še morala lagati.
"Hm... ja. Seveda."
Videla sem, da gre mami to bolj težko z jezika, a zadnje čase mi pri ničemer ne reče ne.
"Prav. Hvala. Se vidiva."
Mami mi je na čelo pritisnila poljub in težko sem se zadržala, da se nisem izmaknila.
Vdih. Izdih.
"Adijo ljubica!"
Preden bi se zavedala je že ni bilo več. Telefon mi je nenadoma zacingljal v žepu.
Pogledala sem in odprla usta.

*b*Hej. Se lahko dobiva?"*b*
-------
Pol ure kasneje sem že sedela v udobnem naslonjaču v knjižnici ter prebirala knjigo ne, da bi zares kaj razumela. Ura je bila dve čez enajst. In nje še zmeraj ni bilo.
Nenadoma je nekdo sedel nasproti mene v drug naslonjač in že sem hotela reči, da mesto čuvam za nekoga, ko sem videla, da je ona.
Knjigo sem odložila v naročje in se trudila delati kot, da me to povabilo na srečanje ni niti malo presenetilo.
"Hej."
Lily me je opazovala z velikimi očmi in videla sem, da tudi, če se je zelo trudila zakriti svoje debele podočnjake, ji to ni ravno uspelo.
"Hej," začela sem se igrati z nitko na svojem puloverju. "Nisem vedela kaj si želiš s tem srečanjem... Če si želela, da bi se učili zgodovino oprosti, ker nimam s seboj učbenikov..."
"Ne. Nisem želela tega."
Utihnila sem in se radovedno zazrla v obraz moje nekdanje najboljše prijateljice. Se mi samo zdi... ali nekaj skriva?
"No... kaj pa si potem želela?"
Čutila sem kako je moje srce z vsako sekundo hitreje bílo. Nelagodno sem se prestavila na stolu in nenadoma sem si želela, da me ne bi bilo tukaj.
"O nečem... o nečem sem se želela pogovoriti s tabo."
Pogumno je dvignila glavo čeprav se mi je zdelo, da se ni počutila povsem prepričano.
"Am... prav?"
Na živce mi je šlo kako me je pustila brez odgovorov.
"Tracy... jaz... želela sem..."
Utihnila je. Moje srce je začelo razbijati še hitreje. Zaželela sem si zakričati naj mi pove kar želi. Naj me neha puščati brez odgovorov. A sem ostala tiho. In strmela vanjo, ter čakala kdaj bo spregovorila.
"Jaz..."
Dvignila sem glavo v pričakovanju, a je spet utihnila. Kaj se dogaja?
"Lily? Si v redu?"
Nekaj je narobe. Hudo narobe. A tudi, če je bilo mi tega Lily očitno ni želela pokazati.
"Lily?"
Samo strmela je. V nekaj. V nekaj kar meni očitno ni bilo vidno.
"Lily kaj zaboga se dogaja?"
Vstala sem in stopila bližje. Za trenutek me je zaskrbelo, da je sploh ni več... tu. Da ne diha več. A takoj, ko sem roko položila na vrat, da bi začutila utrip se je zdrznila.
"V redu sem. Oprosti."
Olajšano sem vzdihnila in sedla nazaj. Nenadoma ji je telefon v žepu zavibriral in potegnila ga je na plano. Po parih sekundah je pogled dvignila od telefona in me pogledala.
"Oprosti. Iti moram."
Za trenutek se mi je zazdelo, da nisem dobro slišala. Poklicala me je sem, povedala mi ni ničesar in zdaj gre? Po parih minutah?
Vstala je in se namenila k vratom.
"Hej! Lily počakaj!"
Sem zaklicala, da me je knjižničarka grdo pogledala.
Zagrabila sem Lily za roko, da se je obrnila in me namrščeno pogledala.
"Tracy, iti moram."
"Samo nekaj mi povej."
Radovedno me je pogledala in poskusila sem se spomniti kaj zares bi jo vprašala.
"Zakaj mi je Eric pred približno tednom dni napisal, da bi mi mogla nekaj povedati. Izgledal je razburjen. A ti mi nisi ničesar napisala. In ne glede to, da sem mu obljubila je... je na koncu objavil tisto sliko."
"Katero sliko?"
"Saj veš. Sliko mene. In..."
Zaprla sem usta. A zdelo se mi je, da *i*to*i* ne moti Lily. Da jo moti nekaj drugega.
Zdelo se je kot, da je želela nekaj vprašati a je potem samo zmajala z glavo.
"Ne vem kaj naj bi ti povedala. Verjetno se je Eric le zafrkaval."
Nato se je obrnila in odšla.
"Ampak..."
Zaprla sem usta, zastokala in obraz zakopala v dlani. Naenkrat sem se počutila grozno. Kot, da bi name padel ogromen oblak nečesa... težkega. Nečesa, česar se ne moram znebiti.
----
Popoldne istega dne sem stopila v gledališče. Takoj sem zaslišala Lu, ki se je z nekom glasno prepirala. Morala sem se nasmehniti. Predstava bo kmalu in vsi smo na trnih.
Stopila sem v dvorano in zagledala polno raznih kulis in kostumov, ki so razmetano ležali po tleh.
Vame je priletela Lu in me močno objela.
"Tracy!"
Je zacvilila, da sem se zarežala. Lepo je, ko te nekdo tako navdušeno sprejme.
"Hej Lu! Wow vi pa že pripravljate. Kot, da bi bila predstava že jutri."
Lu se je zarežala.
"Ja hah. Verjetno ne jutri, bo pa kmalu."
Prikimala sem. Bog, da ne jutri.
Nato je do mene prišel Ben.
"O hej princeska," poljubil mi je in skoraj sem že pozabila kako lepo je to. "Super, da si prišla. Pridi pomeriva tvoj kostum."
Odšla sem do zaoderja in se pri tem morala večkrat ustaviti, da sem vse še objela. Obožujem to gledališče.
"Takole! Tole je tvoj kostum."
Ben mi je pokazal čudovito smaragdno obleko z pripetimi, pisanimi rožicami.
"Moj bog Ben. Čudovita je."
Stisnila sem jo k sebi in mehek žamet mi je zdrsel skozi prste.
"Jo grem probat?"
Ben je prikimal.
"Jap. Ti kar."
Smuknila sem v eno izmed garderob in nase navlekla obleko. Definitivno ni bila poceni. Pogladila sem si lase in se zagledala v svoj odsev. Za trenutek se mi je zazdelo, da ne gledam vase. Da gledam v drugo Tracy. A potem sem ugotovila, da sem to jaz.
Da sem jaz ta, ki se mi zdi nenaravno čudovita.
V katero koli smer sem se obrnila mi je obleka pristajala kot ulita.
*i*Čudovita si.*i*
Se je oglasil ponosen glas v meni. Samozavestno sem dvignila glavo in se nasmehnila. Čudovita sem. Res sem.
Stopila sem iz garderobe kjer ni bilo več Bena. Verjetno ga je klical Mal. Ali pa Lu. Odšla sem iz zaoderja in stopila v dvorano. Vsi so sedeli na mestih Mal pa je stal na odru. Zadovoljno se je smehljal in, ko me je zagledal se je njegov nasmeh še bolj razširil.
"Oh Tracy. Čudovita si!"
Zardela sem ob prikimavanju in mrmranju, ki se je zaslišalo od mojih soigralcev. Ben me je navdušeno opazoval, da sem še bolj zardela.
"Tracy kar sedi. Ravno sem hotel nekaj povedati."
Prikimala sem in sedla poleg Lu. Pokimala je proti moji obleki kar sem vzela kot kompliment.
"Mal se zdi navdušen, se ti ne zdi?"
Mi je šepnila na uho in prikimala sem.
"No, zdaj, ko smo res vsi tukaj bi rad nekaj povedal. Vadimo že ves teden. Popolni ste. Odlični igralci. In v vsem tem času ste res postali moja druga družina," obrisal si je oči, da smo se vsi zasmejali. "Včeraj sem razmišljal. In zdaj vem. Pripravljeni ste. Na vašo prvo predstavo," zaslišalo se je vzklikanje. "Včeraj sem na našo spletno stran dal karte. Za našo predstavo. In ne boste verjeli do polovice je že razprodana!" še več vzklikanja. "O tem bi se verjetno moral posvetovati še z vami, a imam datum predstave. Res upam, da vam vsem ustreza. Jutri bo. Ob šestih."
Za trenutek se mi je zazdelo, da svet zame ne obstaja več. V moji glavi sem slišala le dva stavka. *i*Jutri bo. Ob šestih.*i* Deset minut po začetku mojega nastopa v operi. O ne, ne, ne, ne. V očeh so me zapekle solze.
*i*Izberi.*i*
Izbrati moram. Ampak ne. Lu je rekla, da jutri ne bo predstave!
*i*Ni vedela.*i*
*i*Nihče ni vedel.*i*
Skozi vso bučanje vzklikov sem zaslišala Malov glas.
"Tracy? Ti ustreza?"
Dvignila sem pogled in videla, da je vse potihnilo in, da vsi strmijo vame.
"Ja," debelo sem pogoltnila. "Super je."
V očeh so me zapekle solze in nekaj ki jih je spolzelo po licih. Kaj si storila? Kaj si storila Tracy?
Vsi navdušeni vzkliki in proslavljanje so bili preveč zame. Vstala sem in odhitela na stranišče. Kaj naj zdaj? Karkoli bom storila, vedno bo nekdo globoko razočaran nad mano. Zdaj se moram le še odločiti koga hočem tako razočarati, da mogoče nikoli več ne bo spregovoril z mano.
Sovražim se.
--------
Dansss se enn deuu prcakujtee:smirk::hugging: