Nov dan. Nov začetek. Nov obup.
Poslušala sem kako so dežne kapljice škrabljale na mojem oknu. Vsaj dež. Čisto se prilega mojemu razpoloženju.
Utrujeno sem zazehala. Skoraj celo noč nisem zatisnila oči. Ves čas sem se premetavala in razmišljala kaj naj storim. Za trenutek sem razmišljala o tem, da bi rekla, da sem preprosto zbolela. In ne bi razočarala nikogar. Mislim bolezni ne moreš nadzorovati, mar ne? A potem me je ta ideja minila saj bi me mami kljub mojemu počutju verjetno prisilila, da vseeno nastopam. Ben pa bi vztrajal, da me pride pogledat kako se držim in tako bi mu mogla povedati za svoj nastop in, da ne morem nastopiti v predstavi. No, mogoče bi bilo tako še najbolje. Da bi mu vse samo povedala. A nisem ga hotela razočarati. Ne njega in ne kogar koli drugega. Mal je verjetno razprodal že skoraj vse karte. Če me ne bo in bo predstava odpovedana, dvomim, da bo dvorana še kdaj tako polna.
Zavzdihnila sem in sedla pokonci. Sama sem si kriva, da sem zdaj v taki situaciji. A spremeniti ne moram ničesar več.
S prsti sem tapkala po posteljnini, ko je v mojo sobo udrla mami.
"Jutro ljubica! Ugani kdo ti je pripravil zajtrk!"
Zavila sem z očmi, ko je predme postavila dobro založen pladenj z raznimi jedmi. Že ob pogledu nanje me je zvilo v želodcu.
Mama je sedla poleg mene in naredila sem ji nekaj prostora.
"Hvala mami. A nisem lačna."
Mami me je objela okoli ramen in zavzdihnila.
"Ah ljubica samo trema te daje. Daj pojej kaj," ko se nisem zganila je zavzdihnila. "Ali pa vsaj popij."
V roke mi je podala kozarec pomarančnega soka in srknila sem kapljico.
"Ne bodi živčna ljubica. Super ti bo šlo. Verjamem vate."
Debelo sem pogoltnila in zaletelo se mi je s pomarančnim sokom. *i*Verjamem vate...*i*
Tega mi ni izrekla že vrsto let.
"H-hvala."
Sem rekla in se zazrla v mamino srajco. Nato sem ne, da bi se zavedala odprla usta.
"Mami te lahko nekaj vprašam?"
"Ja, ti kar ljubica."
Srknila sem še en požirek.
"Ko si bila mlajša in si plesala... Si kdaj... si kdaj nisi želela več plesati? Si dobila občutek, da to ni zate? Da si tega ne želiš?"
Med nama je za trenutek zavladala tišina.
"Hm... ne. Nikoli. Zakaj?"
Mami mi je pramen las umaknila z obraza.
"Nič takega... Samo sprašujem."
Spet tišina.
"Veš ljubica, razumem, da si v takih letih, ko kdaj dvomiš o tem, da bi rada plesala. A spomni se, ko si bila majhna in skakala po naši dnevni sobi. Od malega ti je usojeno Tracy. Usojeno plesati. Zate obstaja samo ples. In, če ga imaš res rada, ta dvomljiva vprašanja kmalu ne bodo več pomembna," zastrmela sem se v črno piko na čisto beli mamini srajci. "Vprašaj se. Vprašaj svoj um. Ali rada plešeš Tracy?" tišina. Odprla sem usta, da bi nekaj rekla, ko me je mami prekinila. "Hej, ni mi treba odgovoriti. Dovolj bo, če odgovoriš sama sebi."
Mami je nenadoma telefon zazvonil in vstala je.
"Oprosti ljubica. Oglasiti se moram. Se slišiva potem, prav?"
Ni počakala na odgovor temveč izginila iz moje sobe. Bila sem preveč zmedena, da bi me skrbelo kdo jo kliče. S tresočimi rokami sem odložila kozarec soka in obraz zakopala med kolena. Iz sebe sem izustila čisto tih stok.
*i*Vprašaj se. Vprašaj svoj um. Ali rada plešeš Tracy?...*i*
------
Pet. Ena čez pet. Dve čez pet. Tri čez pet. Štiri čez pet. Pet čez pet. Šest čez pet. Sedem čez pet. Osem čez pet. Devet čez pet. Deset čez pet...
"Tracy! Gremo!"
In... čas je. Pograbila sem torbo, ki sem jo pripravila že par ur prej in poskusila brez tresočih kolen normalno oditi po stopnicah. Dol je že stala mami, ki se je tako uredila kot, da je to največji svečan nastop na svetu.
To je na moja pleča nagnalo še večje breme.
"Pridi Tracy. Pozni sva že!"
Je panično zaklicala mami in se pognala skozi vrata. Zavila sem z očmi ter ji sledila.
Queele se je dobila z fantom, oči pa s prijateljem. A oba sta obljubila, da prideta.
Upam, da ta obljuba res drži. Če že moram nastopati bi rada, da me gleda še kdo drug kot moja zmešana mati. Opazovala sem deževen dan skozi okno avtomobila. Ni me bilo strah. Je pa vsako sekundo v meni naraščal večji občutek krivde.
Tudi telefon mi je vsako minuto bolj cingljal. Verjetno je Bena in vse ostale zanimalo kje sem. Včeraj smo se zmenili, da bi v gledališču bila že deset čez pet. In to je že... osem minut nazaj. Huh kako cingljal mi bo telefon še kasneje?
Obrisala sem si rahlo solzne oči in to je mami videla v zadnjem ogledalu.
"Oh ljubica, zakaj pa si žalostna?"
Njen glas se je verjetno trudil biti empatičen. Pa ni bil. Niti trohice sočutja ni imel v sebi.
"Nič ni. Nekaj mi je padlo v oko."
Sem se trudila prisiljeno zasmejati.
"Aha. No, naj te res nič ne skrbi. Prepričana sem, da boš blestela."
Samo prikimala sem. Tako ali tako sem že vedela, da ne misli resno. In vsi te komplimenti mi grejo strašno na živce.
Opazovala sem utripajoč telefon zaradi vedno več sporočil, ki so prihajale do njega. Na koncu sem ga izklopila saj nisem več prenesla pogleda nanj. Zavzdihnila sem, ko sva se ustavili pred opero. Pred veličastno marmorno stavbo z velikimi kipci, ki so bili še iz rimskih časov. Vanjo je prihajalo vedno več ljudi. Med vsemi sem opazila rožnati plašč od Jessie. Že res, da se ne marava ravno, a v tej zgradbi se bom sama totalno izgubila.
"Mami, tam je Jessie. Saj veš. Moja prijateljica. Šla bom. Se vidiva."
Sem zblebetala iz zaloputnila z vrati. Prerinila sem se mimo množice ljudi in za roko zagrabila Jessie.
"Hej. Počakaj."
Sem zadihano izdavila. Jessie je dvignila pogled s telefona in me zaničljivo pogledala.
"Zakaj naj bi te čakala?"
"Zato, ker se bom sama izgubila tu notri."
Potegnila sem jo za rokav, kljub njenem ugovarjanju ter jo zvlekla v opero.
Prisežem to je labirint hodnikov. Vijugala sva med vsemi ljudmi in končno naleteli na garderobo kjer je bilo napisano ime naše skupine.
"Fensi."
Je izustila Jessie in takoj začela fotografirati. Zavzdihnila sem in stopila v garderobo. V njej je že bilo nekaj punc. Pravzaprav skoraj vse in hitro sem iz obešalnika potegnila svoj kostum. Bil je lep, a ob pogledu nanj sem se spomnila na veličastno žametno obleko z rožicami, ki me je čakala v gledališču. Spet ta grozen občutek krivde. Obrisala sem si oči nato pa pustila, da je do mene prihitela ena od maskerk ter me začela mazati z tonami pudra.
*i*Izbrala*i* sem to, ne?
-------
Prireditev se je začela. Z ostalimi sem čakala ob odru na naš nastop. Ura je bila šest. Konec je. Zamudila sem predstavo.
Po licu mi je spolzela solza a sem si jo hitro obrisala. Zdaj si ne smem razmazati deset minutnega dela. Nenadoma sem na ramah začutila roko. Bil je čvrst a hkrati nežen prijem.
"Tracy," obrnila sem se. "Vso srečo."
Strmela sem v gos. Williams.
"Zakaj ste me izbrali za vlogo Klare? Nisem najboljša. Ne plešem najbolje. In nisem prava za to vlogo."
Besede so mi zdrsele z jezika, še preden bi jih lahko ustavila.
"Ker imaš nekaj kar nima vsak," dotaknila se je levega dela mojih prsi. "Srca."
Zaslišala sem kako je napovedovalec napovedal našo točko. Gos. Williams me je porinila naprej še preden bi uspela odgovoriti.
Bila sem zmedena in ob pogledu na vso publiko se mi je zvrtelo. A potem sem opazila topel očijev pogled in kristalno modre Queeline oči, ki so mi dajale občutek topline. Saj zmoreš.
Zaslišala sem glasbo, ki se je razvlekla iz zvočnikov in začela plesati. Moji gibi so bili nežni in mehki... Nato pa... nato pa... nato pa sem se ustavila. Nehala sem plesati. Glasba je utihnila in čutila sem kako je čisto vsak par oči v dvorani strmel vame. Slišala sem Jessie, ki se je jezila nad mano a nisem prav dobro slišala kaj je rekla.
"TRACY."
Sem zaslišala mrmranje za sabo.
Samo stala sem tam in z velikimi očmi strmela v publiko. V ušesih sem zaslišala mamine besede.
*i*Vprašaj se. Vprašaj svoj um. Ali rada plešeš Tracy?*i*
Ne. Zmotila se je.
"Hm lahko dobim mikrofon prosim? Samo za minuto?"
V publiki je završelo. A nisem se zavedala ničesar okoli sebe.
"Mikrofon? Mi lahko kdo prosim da mikrofon?" nihče se ni zganil. "Prav. Veste kaj. Ne potrebujem mikrofona. Lahko povem tudi brez."
Sem rekla nekoliko glasneje.
"Zelo mi je žal, ker ste priča temu. Ker poslušate brezvezno nakladanje navadne šestnajst letnice. Verjetno ste pričakovali, da boste priča enkratnemu nastopu Hrestača. Katera glavna vloga bom jaz," naredila sem premor in debelo pogoltnila. "In... žal mi je, ker tega ne boste videli. A... a to nisem jaz," pokazala sem na svoj kostum. "To nisem jaz. Res je, da zadnje čase ne vem prav dobro kdo sem. A zdaj mi je jasno," v očeh so me zapekle solze. "Na drugem koncu mesta, name čaka fant in prijatelji. Vse njih sem razočarala. Zato, da zdaj stojim tu in to govorim vam. Razočarala sem jih, ker sem rekla, da bom točno..." pogledala sem na uro. "Osem minut nazaj stala na drugem odru in igrala v muzikalu," v občinstvu je završelo. "Ja. Si lahko mislite? Plešem jazz poleg tega pa še igram v muzikalu? Ja. In zdaj vem. *i*To*i* sem jaz. Ne to," zopet sem pokazala na svoj kostum. "Ples me je navduševal odkar vem zase. A zdaj se je to spremenilo. Našla sem novo ljubezen. Ljubezen do petja. Do igranja. In... ne mislim jo zavreči," debelo sem pogoltnila. "Zato bom takoj zdaj slekla ta kostum," ustnice so se mi privihale navzgor. "naročila taksi in se odpeljala na drug konec mesta kjer bom zaigrala v muzikalu. S prijatelji, ki računajo name. V točki, v kateri bom zares uživala. V točki kjer bom lahko jaz jaz," zaprla sem usta, ko sem zaslišala polno vzklikov. In ploskanja. Dvignila sem pogled in skoraj omedlela, ko sem zagledala, da ljudje stojijo. In ploskajo. Meni. "Jaz..." nato sem se spomnila še na nekaj. "Rada bi rekla samo še nekaj," pogledala sem mami. "Prosim, da nikoli ne sprašujte uma, temveč vaše srce. Le to vam bo *i*vedno*i* povedalo pravi odgovor."
-------
ah tole sm cudn napisala right?:sob: ampk glavn deu se pride