Pri vratih je pozvonilo in May je šel odpret. »Živjo!« je veselo vzkliknil Jacob. »Super, da sta tu,« se jima je nasmehnil May in Black je pokimala. Vsi so prišli v dnevno sobo.
»Kako gre, sestra?« je rekel Jacob ter objel Kate. »Gre, gre. Sta torej pripravljena na nalogo?« »Kar povej,« je živahno izjavila Black. »Dobro. Oba se lahko spremenita v žival. Prosili bi vaju, da gresta v tabor ter tam vohunita kot živali, v katere se lahko spremenita. Preveč sumljivo bi bilo, če bi se tam kar naenkrat pojavila dva človeka, ki sta za povrh še lomilca prekletstev.« »To je vse?« je začudeno vprašala Black. »Počitnice, prihajamo,« se je zasmejal Jacob. »Seveda bosta tudi poročala o vsemu, kar slišita,« je zdaj besedo prevzela Kyra. »Naj vam bo,« je zavil z očmi Jacob, »ker ste ravno vi.« »Kako lepo, da sta si vzela čas za nas,« je narejeno prevzeto izjavil Michael. »Pojdiva, Jack, prej kot greva, prej bova tudi nazaj,« ga je Black butnila v ramo in se obrnila. »Ja, pojdiva. Le še ena stvar. Če se že greva te norije, hočem, da ste 24 ur na dan dosegljivi. Bog ve, kaj se lahko tisti norci spomnijo.« »Mar nisi rekel, da je možno, da so to le ljudje, ki jim pač nismo bili všeč?« se je namrščila Kate. »Ne, zdaj sem siguren, da gre za nekaj več. Smo torej dogovorjeni?« »Ja,« je brez pomisleka izjavila Kate. »Dobro torej. No, se slišimo,« je rekel Jacob in z Black sta se obrnila ter odšla iz hiše. »Dobro. Pripraviti se moramo. Predstavljajte si, da lahko kličeta vsako minuto,« je povzel Michael. »Pa saj sta lomilca prekletstev, hudiča,« je zamrmral May, »nič hudega jima ne bo.« »Še vseeno,« se je zdaj oglasil Nick. »Moramo biti pripravljeni.«
Black in Jacob sta se, oba spremenjena v črna panterja pomikala, v tišini pomikala proti taboru. »Misliš, da bodo res dosegljivi?« je nekoliko preplašeno vprašala Black svojega fanta. »Samo za Maya nisem siguren, ostali pa vedo, da je situacija zelo resna. Pa ja te ni strah? Videla sva že vendar marsikaj hujšega.« »Dobro vem, kaj se dogaja, Moonlight, in ne boš me preslepil. Res misliš, da bi to lahko bili oni?« »Sigurno so,« je zavil z očmi Jacob. »Ne mislim njih. Mislim tiste, ki so se odločili deset let nazaj uničiti svet,« je zaječala Black. »O hudiča,« je zamrmral Moonlight, »na to pa nisem pomislil. Ampak če ne greva, ne bova nikoli izvedela, ne?« »Prav imaš. Glej, tamle so stražarji.« Imela je prav. Prikolice so bile ograjene z bodečo žico ter pred vrati sta stala dva do zob oborožena stražarja. »Ha, rad bi videl Kate, da bi vohunila za njimi,« je odsotno rekel Jacob. »Pridi sem,« je rekla Black Jacku in ga potegnila za hrib. Spremenila sta se nazaj v človeka. »Lahko greva pod zemljo s tistim tvojim trikom,« je rekla. »Dobra ideja.« Jacob jo je objel in oba sta izginila pod zemljo. Prikazala sta se v majhni kovinski hišici. »Poglej čez vrata,« je zašepetal Jacob. Black je vklopila svoj poseben vid in pogledala čez vrata. Na drugi strani so bili ljudje, ki so stali okoli mize, na kateri so bile pištole. »Hah, tiste neumne Legende smo zvabili sem. Prepričani so, da pravzaprav ščitijo ljudi, medtem, ko so pravzaprav padli na našo vabo. Tudi tisti njihov šef Williams bi lahko bil malo pametnejši. Saj ne, da bi se pritoževali, nam je bilo to kvečjemu v korist…« »Oprostite, gospod, a dva človeka sta v sosednji sobi,« je zdaj rekel nek drug glas. »Kaj?« je revsknil njegov šef in stopil proti vratom. Jacob je pograbil Black in oba sta izginila. Spet sta se prikazala za tistim hribom. »Hudiča,« je zamrmrala lomilka prekletstev. »Sva pa dobila vsaj jasno predstavo o tem, kaj so v resnici nameravali. Hoteli so jih le zvabiti sem.« Nenadoma so začeli zavijati alarmi. »O, ne,« je zavzdihnil Jacob, »odkrili so naju.« Iz ograde je prišlo okoli trideset vojakov z ogromnimi puškami. »Dobili smo ukaz, da moramo najti dva tujca ter ju ubiti,« je rekel general. »Okej,« je rekel Jacob, »mislim, da je zdaj čas, da jih pokličeva.«
V hiški so se vsi veselo pogovarjali. »Zanimivo,« je nenadoma izjavil May, »pol ure je že minilo in nista še poklicala. Morda ju sploh ne bodo ujeli.« Nenadoma so vsem začela utripati znamenja, ki so jih imeli na hrbtni strani dlani. »Upam, da je to štos,« je zamrmral Nick in vsi so pritisnili na znamenja. »Hej hoj, ljudje, eno zabavno stvar vam povem: dobili so naju in zdaj naju išče okoli trideset vojakov, torej, če bi vam bilo v redu, če bi prišli sem…« »Ne!« je nenadoma vzkliknila Black, »prav to hočejo!« »Kaj?« je začudeno pogledala Kyra. »Aja, pozabil sem omeniti to nepomembno malenkost: s tistimi čudnimi predmeti so hoteli doseči, da bi vi prišli tja.« »Krasno,« je zaječal May. »Em, družba, imamo problem. Meni se izteka čas, ki ga imam tu in kmalu se bom moral vrniti v vulkan, če se hočem še kdaj sprehajati kot človek.« »Pojdi, Nick. Saj bomo lahko sami,« je rekla Kate. Nicka je namreč pred štirimi leti zadel urok smrti, ki ga je zabil vanj nihče drug kot eden od Devil matesov, a ker je Legenda, je naredil samo, da ko hodi naokoli kot človek, iz njegovega hrbta letijo kosci ognja, da izgleda, kot, da izpuhteva. Zato se mora na vsake toliko časa vrniti v njegov vulkan, da se napolni. Ko je Nick odšel, so šli tudi ostali.
»Tu smo!« je veselo rekel Michael, ko so prišli do Black in Jacoba. »Pripravljeni na spopad?« je rekel slednji. »Vedno,« se je nasmehnila Kate, vzela meč iz pasa in vsi so se podali v spopad.