Nastal je velik kaos. Krogle iz pištol in pušk so letele na vse strani, odmevale so eksplozije ter meči so se iskrili.
»Koliko časa naj bi to še trajalo?!« je zavpil Jacob, ki je nad svojega nasprotnika pošiljal vrsto krogel senc, ki so prihajale iz njegovih rok. »Ko se Nick vrne, lahko ustvarimo skupno reakcijo,« je zaklicala Kate, ki se je mečevala z visoko ter vitko punco s črnimi lasmi, »do takrat pa se moramo bojevati!« »Ne vem, koliko časa bom še tole lahko prenašal,« je zavpil May, ki je na vse pošiljal roje puščic. »Umaknite se!« je zaklical Michael in vsi so se vrgli na tla, ravno, ko je val elektrike spolzel prek njihovih glav ter pobil vse nasprotnike. Alarm je začel tuliti še glasneje in zdaj so prihajali vojaki specialne enote. »Oh, ne,« je zaječala Black in ona in Jacob sta se pognala nadnje, v dlaneh pa sta vrtinčila ogromne krogle senc. Kyra je z elektrošokom omamila dva močna možaka, Nicka pa še vedno ni bilo od nikoder. Nenadoma se je May zrušil na kolena, saj ga je nekdo zabodel z mečem v nogo ter trenutek kasneje še z njim oplazil bok. Kate je vojaku zapičila meč v ramo ter Maya odvlekla za hrib. »May? Me slišiš?« ga je vprašala. »Kate, prosim, pošlji Nicku pismo, za reakcijo moramo biti vsi pri sebi, in jaz ne bom več dolgo…« Kate je tedaj opazila rano na njegovem prsnem košu. »Kaj je to?« ga je vprašala. »To ni nič, krogla me je le opazila, ampak če imam tri take rane…« »Poslala mu bom sporočilo,« je rekla in nakracala Nicku na listek naj pohiti, ter ga poslala. Trenutek kasneje je odpisal, da že prihaja.
»Na poti je,« se je Kate obrnila k Mayu, »boš lahko zdržal še nekaj minut?« »Bom,« je prikimal. »Počakaj tu, prav?« je rekla in odhitela nazaj v boj. Nenadoma je zagledala, da se je za Kyro pojavil neznan moški in nad njo dvignil nož… »Kyra! Pazi!« je zakričala, a v naslednjem trenutku so se za neznancem pojavile roke, mu pokrile oči in mu osmodile obraz. Moški je zatulil od bolečine ter se opotekel stran, za Kyro pa se je pokazal ves nasmejan Nick. »Za kakšni dve uri sem se napolnil, to bi moralo biti dovolj,« je povedal. »Grem po Maya, zdaj je čas!« je vzkliknil Michael in stekel za hrib. Sekundo kasneje sta se že pojavila nazaj ob njih. Legende so hitro izoblikovale krog, se prijele za roke, se skoncentrirale… in vse je vrglo v zrak. Eksplozije so bile obvarovane le Legende, Jacob in Black, a v vsesplošnem neredu so še zadnjič odjeknili streli pušk in Black je zakričala. Za nekaj trenutkov ni bilo mogoče videti ničesar, nato pa so se podobe počasi izoblikovale, in po tleh so videli trupla padlih vojakov, njihovega šefa ter Black, ki je ihtela in klečala in Kate se je skoraj onesvestila, ko je videla, ob kom kleči.
Na tleh je ležal Jacob, na prsnem košu je imel rano in iz nje mu je vrela kri. Kate se je pognala proti njemu. »Jacob! Jacob! Me slišiš? Prosim, reci kaj!« je vpila in ga stresala. Njen brat je počasi odprl oči. Očitno je bilo, da se je mučil za vsako besedo, ki jo je izgovoril. »Bravo, zmagali ste… Nič ne skrbite zame, grem nekam, kjer mi bo lepo… Ne narobe razumeti, ampak upam, da se ne vidimo prekmalu…« je rekel in jim pomežiknil. »Ne morete ničesar narediti?!« je histerično zavpila Black in pogledala legende, Jacob pa je tačas že zaprl oči. »Lahko bi, ampak morali bi se vsi strinjati…« je rekla Kate in se upajoče zazrla v svoje prijatelje. »Jacob je žrtvoval svoje življenje, da bi nam pomagal… to je najmanj, kar lahko storimo,« je rekel Nick. »Se strinjam, meni tudi ni več veliko preostalo, torej naredimo to,« je rekel May. »Prav,« sta v en glas rekla Michael in Kyra. Legende so se zbrale v krog okoli njega, iz njih pa so začeli izpuhtevati njihovi elementi: iz Kate delci vode, iz Michaela sivi in iz Kyre vijolični kosci elektrike, iz Nicka delci ognja ter iz Maya delci rastlin. Vse je izginilo v beli luči, in ko se je spet zjasnilo, Jacob ni imel več rane, zbudil se je in odprl oči. Legende so bile zdaj kot raznobarvni duhovi, sestavljeni iz koscev svojih elementov. Pomahale so jim, Kate jima je pomežiknila in izginili so.
20 LET POZNEJE
»Oči, oči! Koliko časa še?« Dvanajstletni William Moonlight veselo poskakuje okoli očeta ter se smeji. Njegov oče Jacob utrujeno sedi za mizo in se sklanja nad papirje. »Will, pusti očija na miru,« se namršči njegova šestnajstletna sestra Hope, »kaj ne vidiš, da ima delo?« »Hope ima prav, fant moj, star sem že štiriinštirideset let in nimam več toliko energije, kot sem jo imel včasih,« svojega sina nagovori Jacob. »William je pač vznemirjen,« zdaj reče Black, ki je prišla po stopnicah, »dolgo je že, odkar smo videli Kate in ostale.« »Jutri je 9. avgust!« navdušeno vzklikne najmlajši, »takrat pridejo Legende in lahko jih spet vidimo!« Legende so se enkrat na leto prikazale svojim svojcem in zmeraj so prišle iz morja. Včasih so prišle prej le, če jih je kdo zares potreboval.
Naslednji dan je William še bolj razigran in komaj je počakal na pol desetih zvečer, ko Jacob reče, da je čas, da gredo. Zdaj tudi Hope ne more skriti navdušenja. Izjemno rada klepeta z Legendami, še posebej s svojo teto. Nima vsak tete, ki je znana kot nekdo, ki je v svojem življenju pomagal veliko ljudem. Pol ure hodijo do obale in obstanejo na njej. »Ne morem verjeti, da je od tega že dvajset let,« zamrmra Black. »Ja mami, saj veva, da se ti zdi kot včeraj,« zavije z očmi William. »Glej, Will! Tukaj so!« vzklikne Hope. Voda se začne vrtinčiti in iz nje se izoblikuje Kate Moonlight. »Kako gre, družinica?« veselo vpraša. »Kje je May?« vpraša William. »William! Kako se obnašaš?« svojega sina okara Black. »Prihaja. Ampak na tvojem mestu bi se raje zgledovala po Nicku in Mikeu, Will. Vsaj če hočeš dobiti punco,« reče Kate in mu pomežikne. »Kate!« zdaj vzklikne. Black in se ji namršči. »Samo hecam se, no,« zavije z očmi Legenda. Zdaj so prišli iz vode še ostali. »Oprostite za zamudo,« se nasmehne Kyra. »Čez koliko časa moraš iti?« se pozanima Michael pri Hope. »Eno uro imamo. Ob enajstih zvečer moramo biti na postaji,« odgovori Hope. »Kako hitro rasteta,« zamrmra Nick. »Lahko pridemo z vami?« vpraša May. »Kako?« se začudi Black, »saj ne morete na kopno.« »Za 5 ur gremo lahko,« odgovori Kate, »najbrž ne bo trajalo tako dolgo, ne?« Jacob odkima. Vse Legende so se zdaj spremenile v ljudi, odeti v črne plašče. »Pojdimo, torej,« reče Mike. Hodili so do postaje. Vlak je že prišel in na peronu je bilo veliko ljudi. »Ni mi jasno, zakaj moraš na šolo že danes, ko pa se začne šele septembra,« se pritoži May. »Najstarejši se moramo pripraviti za novo šolsko leto,« mu odgovori Hope. »Moj zaboj so že teleportirali sem. Adijo, Will,« se Hope obrne k mlajšemu bratcu. Hope odide po svoj zaboj in Jacob ji pomaga zložiti vse na vlak. »Saj sploh niso najstarejši,« se namrdne William. »Ko smo bili še mi živi, je bila šola veliko manjša,« se namršči Kate, »le pet nas je bilo. Zdaj pa je tukaj ljudi za celo mesto.« »Vse več junakov je, Kate,« ji reče brat. »In zato so ti manj izjemni,« zamrmra May po tiho in vsi se zasmejejo. »Adijo! Se vidimo kmalu, Will!« vzklikne Hope, »že septembra!« Vsi ji pomahajo in vlak spelje ter zavije, da ga ne morejo več videti. »Jacob,« se zdaj oglasi Kate, »ti in Black se bosta z mano morala pogovoriti o nečem, na samem in ko bo pravi čas, vama bom poslala sporočilo. Zdaj pa moramo iti.« »Pa – pa!« vzklikne May in Legende zbledijo v noč.
***************************************************************************************************************
Prosim lajkajte, če vam je bila zgodba všeč (to je njen zadnji del). Hvala vsem, ki jo berete!
Lp, Kattie