Potrkam na zdelano desko, ki služi kot vrata v sobo z zemljevidi. Zaradi vsesplošnega hrupa, ki odmeva po temačnem hodniku, niti ne vem ali sem dobila odgovor iz notranjosti. Seveda pa sama ne bi rada ustopila in tvegala Ostrostrelcev mrki pogled. Med čakanjem se podrgnem po zapestju, ki me od 42-ga stiska še vedno neprijetno boli. *i*Točno vem, kako se bom znebila rjave vode.*i* se škodoželjno nasmehnem sama sebi. Deska se za ped premakne in zagledam AT-jev obraz. Sivolasa pomočnica Poveljnika se mi kratko nasmehne in povabi v notranjost. Stisnem se skozi premajhno vrzel in pokimam proti zbranim. Pogled se mi znova ustavi na AT-jini suhljati postavi, ki stežka postavi desko na prvotno mesto. Ne vem, koliko je stara, vendar zagotovo jih šteje več kot sedemdeset. Zadržim se, da ne pokažem neodobravanja. Roke se ji že pri hitrem pisanju tresejo, zdaj pa mora celo prestavljati to smotano dilo?
''586?'' me opomni Poveljnik.
Odhrkam se in še vedno jezna postavim kanglico za mleko na edino obstoječo mizo. Na srečo so vse zemljevide obesili po stenah, saj bi se v nasprotnem primeru zmočili. Ni mi treba dvakrat ugibati, da je Ostrostrelec razkačen ob moji neprevidni kretnji. Zgornji ročaj spretno zavrtim, dvignem k višku in ponosno razkrijem dvojno dno. Ne glede na to, da moja naloga ni bila ravno pomembna ali izrazito nevarna ali drugačna od mnogo drugih, je še vedno moja prva naloga, zato želim uživati v vsakem trenutku svojega uspeha. Del napolnjen s smrdečo tekočino previdnejše odložim na tla ter z luknjastim čevljem mimogrede pobrišem nastalo mokro sled. Znova se obrnem proti mizi in iz drugega kosa kanglice opazno previdnejše privlečem pest porumenelih listov. Moram se zadržati, da ne zastokam ob njihovi neobičajni mehkobi. Kdaj sem že nazadnje držala papir?
''Lahko greš,'' me zdrami odsekan Ostrostrelčev glas.
Auč. Mislila sem si, da bom deležna vsaj neiskrene pohvale ali kratkega kima. Za Ostrostrelca in ostale sem samo še en vojak, samo še ena oseba, ki se skriva za butasto številko.
''Odnesi vodo E-ju,'' mi še ukaže eden od prisotnih in me z zamahom povezane roke odslovi.
Kanglico znova sestavim, nadrejenim pokimam in AT namenim opravičujoč pogled. Starka zgubane ustnice priviha v bolesten nasmeh ter medlo poblisne z motnimi modrimi očmi. Izza ponošenega plašča, ki se ujema z njenimi kodrastimi lasmi, iztegne tresočo roko, da bi ponovno umaknila leseno ploščo.
''Bom jaz …'' zamomljam, naglo odložim kanglico in dlani ovijem okoli meni neznanega lesa. Že prej bi ji morala pomagati, ne pa da sem le kritizirala zbrane v sobi z zemljevidi. Dilo dvignem s precejšnjo lahkoto in previdno naslonim ob levo steno. Starki namenim bežen smehljaj in ji pomagam pri ponovnem nameščanju pregrade.

Mislila sem nadaljevati pot po ozkem hodniku polnem rjavih, rumenih in sivih cevi, a špranja, ki sem jo totalno nenamerno pustila pri premikanju deske, je preveč vabljiva. Če me dobijo prisluškovati, bom v velikih težavah in ko rečem velikih, mislim res, res, res velikih. Vseeno se približam ozki odprtini, vendar pri tem pazim, da ne mečem sence v notranjost sobe.

Eden od pomembnih vojakov bere zapise, ki sem jim jih priskrbela. Zabičali so mi, da jih ne smem niti pogledali, ampak sem seveda naredila ravno nasprotno. Pravzaprav so zelo povprečno dolgočasni. Premiki zelenih vojakov so pogosti in (če kdo vpraša mene) izjemno nepotrebni pozornosti, a jih Poveljnik vseeno želi imeti čim več. Neumno, a kot vse kaže potrebno, saj jim Poveljnik drugače ne bi povečal tolikšne pozornosti.
Poslušam dalje in upam, da bodo povedali, kaj zanimivega. Informacij nočem uporabiti za priljubljenost med vojaki ali da bi jih izdala zelenim vojakom. Hočem jih enostavno vedeti. Hočem vedeti, kaj se dogaja, hočem vedeti, ali zgubljamo ali zmagujemo, hočem vedeti … *i*Hočem vedeti, kdaj bo konec vojne.*i* Vse ostalo me pravzaprav pošteno ne briga.
Pogovor nanese na razporeditve dodatnih sil na območju H. Napnem ušesa, saj sta na ravno tem območju bila 32 in 14.
''Lahko predlagam selitev?'' jasno zaslišim piskajoč glas iz notranjosti.
Nekdo mu pritrdi, kar sproži val momljanja. *i*Spet?*i* razočarano pomislim. Selili smo se že pred petimi tedni in ni mi do ponovnega oziranja čez ramo ter trzanja ob vsakem še tako oddaljenem poku.
''Bo E kmalu prišel?'' reče nekdo očitno preglasno.
''Zamuja,'' se ponovno oglasi piskajoč odgovor.
Zavijem z očmi. Ali je naše poveljstvo tako neumno? Noben ne bi nasedel takemu varnostnemu ukrepu. *i*Razen, če je tepec.*i* si priznam v glavi. Ampak jaz nisem tepka in takim zvijačam ne nasedam.

Hodnik za nekaj trenutkov ovije tišina in napeto čakam na nadaljevanje. Tokrat se oglasi Poveljnik z nenavadno drhtečim glasom: ''Ali smo dobili kakšno informacijo o Feniksu?''
Feniksu?! So se morali ravno zdaj odločiti za kodiran pogovor. Potiho se spravim na vsa možna božanstva, ki se jih spomnim in nato še na vse prednike, ki se ne morajo niti enkrat pobrigati zame. Za vse moram poskrbeti sama. Jaz in samo jaz. Najraje bi glasno prhnila, kot ima to v navadi 14, vendar precenim, da situacija ni najbolj primerna.
''Nabira gozdne borovnice na Sivem hribovju,'' zaslišim Ostrostrelčev glas. Njegov zven mi sproži mrzle mravljince, ki se od trtice vzpenjajo proti vratu.
''Pošljite novince na Rdeče lilije.'' Spet ta visok glasek. To je vprašanje, a še bolj kot vprašanje prošnja. Kljub temu da je izrečeno namenjeno Poveljniku, slednji dolgo molči.
Ostrostrelec spusti glasno kletvico in po zvoku sodeč udari po mizi: ''Ni več leto 2255! Ali 2711!'' Zdaj si ne bi želela biti Poveljnik. Noben razen Ostrostrelec mu ne pljuva njegovih napak v obraz. Svojega imena ni pridobil le zaradi zavidljive natančnosti pri streljanju, ampak tudi izjemno ognjevitega jezika. Morda ima prav, a v tem trenutku ne moram biti pravičen sodnik – vse kar govorijo je v kodah, ki jih ne razumem. Precej prepričana sem, da tako imenovani *i*Feniks*i* ne nabira jagodičevja po neobstojnem Sivem gorovju. Prepričana sem, da so tudi Rdeče lilije izmišljene oziroma skrbno premišljena koda. Ostro zavzdihnem, ko se nekaj v notranjosti premakne. ''Ne moramo se boriti s puškami iz druge svetovne vojne! Ne moramo se boriti z ročno izdelanimi bombami!'' renči Ostrostrelec in še naprej udarja o mizo. ''Ker bo prišel čas, ko se niti Feniks ne bo zmenil za nas. Ker smo za njih manj kot ščurki, golazen in gliste.'' Zadnje besede dobesedno izpljuni. Prešine me spoznanje. Nočem si ga priznati, a je resnično in ta trenutek ga pač moram sprejeti. *i*Strah ga je.*i* Tresoče dlani stisnem v pest in zadržujem solze, ki mi meglijo pogled. *i*Tudi Ostrostrelca je strah.*i* Avtomatsko zamežikam in poskusim pogoltniti bolečino, vendar mi ta v valovih prihaja na površje. ''Leto. 2938. Se. Bliža.'' Namerno poudari vsako besedo. ''Če ne ukrepamo …'' Glas mu omahne.

Ne zdržim več. Počasi se odmaknem od sobe z zemljevidi in oddrsam proti kuhinji. Za sabo zaslišim vnovično premikanje deske, ki se spremni približujoče korake. V trenutku, ko stopim do E-ja in mu želim pojasniti svoj prihod, s kotičkom očesa opazim Ostrostrelca. Njegov navadno mrki pogled je zdaj neodločen in zapičen v tla.

*i*Tudi Ostrostrelca je strah.*i*



*****
Hvala za vse lepe komentarje. Verjetno si sploh ne morate predstavljati, koliko mi to pomeni.:heart:
Lepo se imejte in srečno na festivalu!