DAN 3000

''586,'' mi nekdo sikne na uho.
V odgovor le zamomljam in se prevalim na hrbet. Na kratko pomežiknem in zbistrim pogled.
''Mislim, da se nekaj dogaja.''
''Kaj?'' šepnem neslišno.
32 se nelagodno premakne. Nalahno zmajem z glavo. Obupen je pri prisluškovanju. Ni čudno, da so ju s 14 odkrili in napadli. Zavzdihnem, se spravim v boljši položaj ter prisluškujem zvokom iz jedilnice. Slednje je zelo težko početi, če imaš eno uho zarito v raztrgano blazino in drugo obrnjeno proti stropu oziroma stran od vira zvoka. Vseeno lahko jasno razločim žvenketanje posode, šelestenje listov, na vsake toliko časa odpiranje in zapiranje zadrg nahrbtnikov. Selitev. Seveda, nekdo je zafrknil in zdaj zeleni vojaki vedo, kje smo. Super. Malo premaknem roko, da bi lahko več videla. Ne moram ujeti nobenega pogovora, pa tudi, če bi ga, bi bil po vsej verjetnosti v kodah. No, vsaj 32 je buden, tako da bi govorico lahko razvozlal.

To me spomni na pogovor v sobi z zemljevidi. Če bi mi ga uspelo do besede natančno ponoviti, bi 32 lahko razločil pravi pomen. Če mi bo uspelo vse do besede natančno ponoviti, je pa druga zgodba.

***

''586.''
Ne že spet.
''586.'' Pridruži se še rukanje in stresanje za ramena. To zagotovo ni 32. Če sledim svoji skromni logiki, je moja samooklicana budilka 14 in slednja me zagotovo ne budi sredi noči.
Zamežikam in opazim 14-in bledi obraz in zavozlale lase, ki padajo s špičastimi konicami silijo v moje nosnice. Glasno zazeham, pri čemer si ust niti ne trudim pokriti z dlanjo, razgledam po sobi in presenečeno ugotovim, da je že napol prazna.
''Selimo se,'' prijateljica potrdi moj sum.
''Ja, ja, že veva,'' se oglasi zaspan glas.
''Aja? In kako, če smem vprašati, Trnuljčica?'' ga zbode 14.
32 spusti značilen mrmrajoč odgovor, ki ga pospremi drgnjene zalepljenih oči.
''Nekdo je bil pozno pokonci?'' še naprej vrta.
Znova nedoločen odgovor. 14 ga boksne v ramo in ponovi vprašanje. Vedno dobi kar želi, še posebej, če podatek ve moj mrzli bratranec. Le-ta se kmalu uda in na kratko obnovi nočno dogajanje. Sodeč po njegovih podočnjakih je bil buden še precej dlje kot jaz.

''Ajd', k'j sanate, pokonc' mladina!'' nas namesto jutranjega pozdrava nadere G. Če bi nam sinoči izvolili vsaj namigniti o selitvi, bi bili vsi veliko bolj učinkoviti. ''Alo, mladina! Kva čakate?! Zbor je č's pet minut!'' nadaljuje z rohnenjem.
Pogled naglo zapičim v razvlečeno in luknjasto odejo, ki jo znam zviti v osmih sekundah. Tudi ostali znajo biti impresivno hitri popravljalci, vendar nekateri bodo tudi zaostali. 32 je navadno med njimi, ampak danes ima prosto vsaj minuto, ker njegovo odejo zlaga 14. Zarotniško se nasmehnem in približam bratrancu.
''Kaj veš o Feniksu?'' ne ovinkarim.
32 dolgo časa molči ter premleva moje vprašanje. To me navda z občutkom, da nekaj ve, vendar ni prepričan, če mi to sme razlagati.
''586, saj veš, da ti želim vse povedati, kajne?''
Izrečeno mi povzroči krč v želodcu. Jaz sem edina njegova preživela sorodnica in poleg 14 edina prijateljica. Tudi jaz mu skoraj vse povem (tistega na mostu pač ne nameravam deliti z njim) in to nama daje nenavaden občutek varnosti. Na tak način se zavedava, zakaj je nekaj nevarno in posledično nisva trmasta ali zamerljiva, ko je čas pobega.
''Em, no, torej …'' po premolku znova obotavljajoče spregovori, vendar utihne v trenutku, ko opazi svetlolaskin namrščen pogled.
''No, k'j je mladina, še niste posprav'l?'' se zasliši izza najinih hrbtov.
''Ta-takoj,'' v presenečenju zajeclja 32 in se posveti noro zanimivi vrvici na blazini.
''Pohit'te mladina, alo, gremo, kje mate energijo?!'' nadaljuje G in se spravi na naslednjo skupinico prestrašenih mladoletnikov.
''Hočeš vedeti o Feniksu?'' mi šepne 14, ko se odpravimo proti vhodu v jedilnico.
Pokimam in se ne menim za nevarnost morebitnega prisluškovanja.
''Med novinci so se začele širiti govorice o njem. Nič posebnega, le še ene prazne čenče.''
Skupaj se postavimo v dolgo vrsto, ki vodi do razmajanega belega kombija - edinega prevoza na kolesih, ki ga premore naša vojska. *i*Vojska.*i* pomislim *i*To ni sploh ni vojska! To je le obupen poskus upora.*i* Ob tej misli bi najraje jezno udarila ob betonska tla, vendar bi hkrati privabila preveč pozornosti in 14-inega pripovedovanja bi bilo konec.
''S 32 sva prišla slabih pet ali šest ur pred tabo. Tale …'' reče in pokaže na suhljatega najstnika naših let ''… je fasal od G-ja.'' Pomolči in pri 32 išče potrdilo, ampak on še naprej buli v prašno blazino. ''Razgovoril se pred prijatelji o Feniksu, G ga je slišal in precej … ehm, zdelal.''
Po velikem modrem očesu sodeč G ni šparal pri udarci. Zagotovo nočem biti v njegovi koži.
''Ker se je G vznemiril, verjetno ne gre za prazno čenčo,'' se končno oglasi bratranec ob moji rami.
''Ali morda ves…'' začnem, a me 14 prekine z opozorilnim nagubanim obrazom. ''… morda vesta, kaj bo za zajtrk?'' se pravočasno popravim, ko za sabo zaslišim približujoče korake.
G se tokraj spravi na neučinkovito pakiranje, nakar nas prisili, da se v koloni postavimo bližje eden drugemu. Neopazno zavzdihnem in želim zaviti z očmi, a mi 14 znova nameni svarilni pogled.

Zaradi oprezajočega pogleda nadrejenega ter premajhne razdalje med ostalimi vojaki pogovora me moremo nadaljevati. G-jev strogi izraz me začne delati živčno, kar vodi v oponašanje 32 – tudi jaz se zazrem v raztrgano blazino v mojih rokah in drobne luknje, skozi katere lahko vidiš s cunjami napolnjeno notranjost, postanejo vredne skrbnega pogleda.
''Alo, mladina, dajmo, dajmo!'' nadzornik ponovi že prevečkrat slišane rezke besede.
*i*Feniks mora biti pomemben, zato je pogovor o njem prepovedan.*i* Spomnim se včerajšnjega prisluškovanja in zmedeno podrgnem po razpadajočem blagu. Ostrostrelec je rekel, da se morda ne bo več zmenil za nas. Torej nam pomaga? Borovnic, Sivega gorovja in Rdečih lilij ne morem pojasniti. Nabiranje borovnic je verjetno koda za neko dejanje, ostala dva pa sta kraj. Neodobravajoče se namrščim, ko razočarano ugotovim, da bi lahko bila še ena oseba ali celo izredno dobra koda za čas. Pravzaprav bi Feniks lahko bila združba oziroma organizacija in ne samo ena oseba. Glede na to da je že njegova omemba kaznovana s hudim tepežem, si 32 sploh ne bo upal slišati teh šifer.
Skrbno zloženo odejo in blazino pazljivo položim na nastajajoči kup ter naglo sledim 32 in 14 v jedilnico. Že hiter pogled na neučakane poglede nadrejenih in živčno beganje vojakov mi pove, da nas ne čakajo prijetne novice.

*****
Hvala, ker si prebral/a mojo zgodbo! :blush:Vesela bom vsakega všečka in kometarja. Utemeljena kritika je dobrodošla in zaželjena. Hvala vsem, ki ste prebrali, všečkali in komentirali moje prejšnje dele. To mi res ogromno pomeni.:heart:
Srečno na festivalu!
Clara:spider: