Živjo,
nov del je tukaj. Ni kaj za reči, uživajte v branju.
Lysm, Nice girl

»Mike Billius Jackson,« odgovori prestrašen glas iz teme in stopi na plano. Roke ima dvignjene, da lahko opazim, da je prez orožja. Tedaj se zazrem v njegov obraz. Ima blond lase, ki jih očitno že dolgo ni uredil, a mu pristajajo. Prevelika vojaška uniforma mu popestri videz, hkrati pa ga naredi bolj pomembnega. Nasploh je videti prekrasen, a pogled mi kmalu pristane na njegovem obrazu. Ves je popraskan in ustnice so skrivenčene v žalosten nasmeh. Oceansko modre oči me radovedno gledajo. Iz njih kane solza, majhna, a vseeno solza. »Je res?« vpraša. Za trenutek sem bila tiho. Videla sem, da mi ne grozi nikakršna nevarnost, zato sem nož pospravila nazaj za pas. Prikimala sem in pri tem opazila, da so se mi po obrazu spet vlile solze. »Ti si... Punca si,« me je začudeno pogledal Mike. »Ti vendar ne bi smela biti v vojski...« Žalostno sem prikimala. To je bilo res. Če Walkerju ne bi prišla pod roke, bi bila še vedno na varnem, doma in hodila v šolo... Tako pa sem ujeta tu, daleč stran od doma in sem le ena izmed neštetih vojakov, ki so jih strpali v vojsko. »Zakaj ti je tako mar za Gelltanijo?« sem vprašala čez čas. »Ker sem tudi jaz Gelltanec!« je ponosno zatrdil Mike. »A to pomeni, da sva v napačni vojski...« je žalostno dodal. »Ni čudnega da sva, ko pa so jo Gelltanci šele začeli sestavljati,« sem mu pritrdila. Šele takrat sem se spomnila, da bi bilo dobro, če bi se predstavila. »Ashley.« Mikeu sem podala svojo ožuljeno ter popraskano roko, da mi je segel vanjo. »Veš, morala bi jih posvariti,« sem rekla čez čas. »A vseeno ni prav, da sva še vedno tu in se bova morala naposled boriti proti njim,« je razmišljal Mike. Skupaj sva se zamišljeno, a vseeno na smrt žalostno odpravila v kasarno, v svoji majhni, neudobni postelji. To noč nisem mogla spati. Vsakič, ko sem zaprla oči, sem si začela predstavljati tanke, ki po zraku izstreljujejo krogle, vojake, z velikimi puškami in mene, prestrašeno in na koncu moči. Tedaj me je nekaj zbudilo. Skočila sem pokonci in pri tem skoraj prevrnila majhno leseno omaro, ki je stala nasproti pograda. Delila sva si ga jaz in nek čudak, za katerega nisem bila prepričana ali sploh kdaj spi. Ves čas se je namreč premetaval po postelji, zato nismo mogli spati tudi drugi. Da, v sobi nas je bilo vsaj deset. Po dva so strpali na en pograd, ki je že tako ali tako škripal, zato se po njem nikakor nisi smel premetavati. Previdno sem splezala iz zgornjega ležišča, ter najprej preverila ali tisti tepec spi. Na srečo je bil v polsnu, kar je bolje kot če sploh ne bi spal. Tiho sem se oddihotapila do vrat ter jih odprla. Presenečeno sem vzkliknila v noč.