Hojla, tole je predzadnji del moje zgodbe, zadnji del objavim jutri. Vem, da jih je malo, ampak enostavno ne znam narediti daljše zgodbe. Morda napišem še kakšno. Uživajte!:heart::blush:
Pred vrati je stal nekdo, ki sem ga spoznala šele pred nekaj urami. Nekdo, ki se je zavzemal zame in mi je v teh nekaj urah prirasel k srcu. »Kaj delaš tukaj?« sem prestrašeno vprašala Mikea, ki je stal med vrati. Njegov obraz je bil videti zaskrbljen. »Pobegniti morava,« je zašepetal v mrzlo, pusto noč. S tem me je čisto osupnil. »Pobegniti? Zakaj?« sem zašepetala. Pogledala sem v njegove čudovite oči in takoj ugotovila, kaj se dogaja. »Vojna bo, kajne?« sem zahripala. Mike je le pokimal in se pri tem obrnil stran. Čeprav je bila tema, sem lahko razločno videla, kako mu je po licih kanila solza. »Ne joči,« sem zašepetala. »Tvoje oči niso lepe, kadar jočeš.« Nekaj časa sva le stala tam, v popolni tišini. Mike se je počasi vendarle zresnil. Bilo ga je sram. Še vedno me ni hotel pogledati, zato pa je tiho nadaljeval: Pobegniti morava zdaj.« Začudeno sem ga pogledala, a spet ugotovila kaj misli. Če bi čakala do jutra, bi naju morda poslali na fronto, kjer ne bi bila varna. V odgovor sem le prikimala. Mike je pomignil na svoj nahrbtnik, nato pa še name. Tiho sem se odplazila nazaj v spalnico ter pograbila svoj edini, majhni nahrbtniček in vanj na hitro zložila najnujnejše stvari. Čez nekaj časa sem se spet prikazala pri vratih, kjer me je še vedno čakal neučakani Mike. »Greva?!« je šenil. »Kar brez načrta?« sem se začudila. »Bova že kako,« je z gotovostjo rekel in ta njegova gotovost me je prepričala. »Greva,« sem se bežno nasmehnila. Tiho sva se splazila do vrat. Vojak, ki naj bi bil zadolžen za stražo, je okolico budno spremljal. Mike je previdno pograbil kamen, ter ga zalučal na drugo stran stavbe. Vojak se je začudil in se šel prepričat, da je vse v redu, midva z Mikeom pa sva medtem smuknila na prosto. Bilo je prelahko, da bi bilo res, a to vseeno ni bilo konec. Morala sva priti še čez travnik, po katerem smo dneve in dneve tekli. A travnik je bil dolg, na njem pa ni bilo niti enega samega grma al skale. Le kam bi se v takih razmerah lahko skril ubežnik?! V glavo mi je nenadoma šinila čudovita zamisel. »Sleci se,« sem ukazala Mikeu. »Kaj?! Kaj ti pa je?« se je začudil, a me vseeno ubogal. Slekla sva si vojaški uniformi, tako da sva ostala le v kratkih majicah in hlačah. »Če na sebi ne bova imela vojaških uniform, naju ne bodo mogli takoj prepoznati,« sem razložila še vedno začudenemu Mikeu. Očitno se mu je končno posvetilo.
Pred vrati je stal nekdo, ki sem ga spoznala šele pred nekaj urami. Nekdo, ki se je zavzemal zame in mi je v teh nekaj urah prirasel k srcu. »Kaj delaš tukaj?« sem prestrašeno vprašala Mikea, ki je stal med vrati. Njegov obraz je bil videti zaskrbljen. »Pobegniti morava,« je zašepetal v mrzlo, pusto noč. S tem me je čisto osupnil. »Pobegniti? Zakaj?« sem zašepetala. Pogledala sem v njegove čudovite oči in takoj ugotovila, kaj se dogaja. »Vojna bo, kajne?« sem zahripala. Mike je le pokimal in se pri tem obrnil stran. Čeprav je bila tema, sem lahko razločno videla, kako mu je po licih kanila solza. »Ne joči,« sem zašepetala. »Tvoje oči niso lepe, kadar jočeš.« Nekaj časa sva le stala tam, v popolni tišini. Mike se je počasi vendarle zresnil. Bilo ga je sram. Še vedno me ni hotel pogledati, zato pa je tiho nadaljeval: Pobegniti morava zdaj.« Začudeno sem ga pogledala, a spet ugotovila kaj misli. Če bi čakala do jutra, bi naju morda poslali na fronto, kjer ne bi bila varna. V odgovor sem le prikimala. Mike je pomignil na svoj nahrbtnik, nato pa še name. Tiho sem se odplazila nazaj v spalnico ter pograbila svoj edini, majhni nahrbtniček in vanj na hitro zložila najnujnejše stvari. Čez nekaj časa sem se spet prikazala pri vratih, kjer me je še vedno čakal neučakani Mike. »Greva?!« je šenil. »Kar brez načrta?« sem se začudila. »Bova že kako,« je z gotovostjo rekel in ta njegova gotovost me je prepričala. »Greva,« sem se bežno nasmehnila. Tiho sva se splazila do vrat. Vojak, ki naj bi bil zadolžen za stražo, je okolico budno spremljal. Mike je previdno pograbil kamen, ter ga zalučal na drugo stran stavbe. Vojak se je začudil in se šel prepričat, da je vse v redu, midva z Mikeom pa sva medtem smuknila na prosto. Bilo je prelahko, da bi bilo res, a to vseeno ni bilo konec. Morala sva priti še čez travnik, po katerem smo dneve in dneve tekli. A travnik je bil dolg, na njem pa ni bilo niti enega samega grma al skale. Le kam bi se v takih razmerah lahko skril ubežnik?! V glavo mi je nenadoma šinila čudovita zamisel. »Sleci se,« sem ukazala Mikeu. »Kaj?! Kaj ti pa je?« se je začudil, a me vseeno ubogal. Slekla sva si vojaški uniformi, tako da sva ostala le v kratkih majicah in hlačah. »Če na sebi ne bova imela vojaških uniform, naju ne bodo mogli takoj prepoznati,« sem razložila še vedno začudenemu Mikeu. Očitno se mu je končno posvetilo.
Moj odgovor:
Uničeno telo
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Binge eating disorder
Upam, da mi bo lahko kdo tukaj pomagal, ker ne morem več. 🫤
Na zacetku leta sem postala zelo insecure glede svojega telesa in sem začela zelo malo jesti, česar se nisem niti toliko zavedala in to je vodilo do motnje hranjenja/eating disorder. Ampak kot sem rekla se nisem niti zavedala in mi je to prišlo v navado. Izgibila sem ogromno teže, kar res ni okej, ker se je zgodilo v zelo kratkem času. Trajalo pa je nekje od februarja do maja.
Na začetku poletja pa sem se končno prepričala do tega, da postanem spet normalna in tudi sem začela jesti več, sicer pod prisilo. Ampak se nikoli nisem znebila tega občutka krivde, ko pojem dejansko karkoli in tudi štejem kalorije pa ne morem nehat!!
Zadnji mesec pa je še huje, ker se je ta "recovery" spremenil v binge eating disorder, kar pomeni da ne morem nehat jesti. Tudi ko sem grozno polna, ne morem nehati. Res je grozno, pa mi je čisto vseeno za mojo težo, ker sem itak preveč izgubila, mi je pa važno da bi postala spet normalna brez teh motenj! Nekatere dni se stradam, ker obžalujem da sem bingala, ampak kmalu spet bingam in zdaj vedno pogosteje. Strah me je da nikoli ne bo konec.
Kaj naj naredim? Počutim se tako uničeno.
Če to kaj koristi sem stara 15.
Na zacetku leta sem postala zelo insecure glede svojega telesa in sem začela zelo malo jesti, česar se nisem niti toliko zavedala in to je vodilo do motnje hranjenja/eating disorder. Ampak kot sem rekla se nisem niti zavedala in mi je to prišlo v navado. Izgibila sem ogromno teže, kar res ni okej, ker se je zgodilo v zelo kratkem času. Trajalo pa je nekje od februarja do maja.
Na začetku poletja pa sem se končno prepričala do tega, da postanem spet normalna in tudi sem začela jesti več, sicer pod prisilo. Ampak se nikoli nisem znebila tega občutka krivde, ko pojem dejansko karkoli in tudi štejem kalorije pa ne morem nehat!!
Zadnji mesec pa je še huje, ker se je ta "recovery" spremenil v binge eating disorder, kar pomeni da ne morem nehat jesti. Tudi ko sem grozno polna, ne morem nehati. Res je grozno, pa mi je čisto vseeno za mojo težo, ker sem itak preveč izgubila, mi je pa važno da bi postala spet normalna brez teh motenj! Nekatere dni se stradam, ker obžalujem da sem bingala, ampak kmalu spet bingam in zdaj vedno pogosteje. Strah me je da nikoli ne bo konec.
Kaj naj naredim? Počutim se tako uničeno.
Če to kaj koristi sem stara 15.
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Uauuuuuu:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eye