Sun
4
Živjo, to je moja zgodba.:blush: Idejo sem dobila med angeščino, ker smo brali nekaj o planetih. Kakorkoli, uživajte!
Lysm,
Nice girl
Bil sem tam, v svetli noči, ki jo je osvetljevalo na tisoče zvezd. Vsaka je bila nekaj zase, nekatere so le svetile, druge so že začele odmirati. Nekatere so se celo pogovarjale z mano in mi pripovedovale o lepotah onkraj vesolja. A nikoli nisem mogel tja. Bil sem le eden izmed devetih bratov vesolja, bil sem le eden izmed planetov, ki so neprestano krožili okoli njega. Ime mi je Venus, ter imam osem nadvse nadležnih bratov; Mercury, Mars, Jupiter, Saturn, Uranus, Neptune, Earth in Pluto. Skupno nam je le to, da imamo mater Ezeoterro, ki ni planet, ampak zvezda. Lahko bi rekli, da je vladarica vesolja. Vem, sliši se čudno, a tako pač je. Nekdo mora biti vodja. Materi gre to nadvse dobro. Vedno je znala poskrbeti za nas. Saturnu očistiti njegov kamniti obroč, Earthu pomiriti čudne prikazni, kar se mu že vrsto let motajo po severni in južni polobli, Mercuryja spraviti spat in tako dalje. A vseeno se mi zdi, da sem za Ezeoterro najbolj dogočasen sin daleč naokoli. Mislim, lahko bi mi privoščili vsaj kamnit obroč okoli sebe ali kaj takega, ampak jaz sem le čudno lisast in po mnenju Pluta celo blazen, saj se pogovarjam z zvezdami. Rad bi se dokazal pa se ne morem. »Venus.« Noč je presekal otožni klic matere, ki je prihajal iz leve smeri. Hitro sem si pogladil lise in odplul do nje. Ob njej so stali vsi moji bratje. »Kaj je?« sem presenečeno vprašal, ko sem jih zagledal. Tudi oni so bili prav tako začudeni, kakor sem bil jaz in za spremembo me celo niso dražili. Vsi smo se polni pričakovanja zazrli v Ezeoterro. »Dragi sinovi,« je počasi začela mama. »V naši atmosferi poteka vse natanko tako, kot je potrebno.« Bratje so si odobravajoče pokimali. »A začela sem opažati...« je nadaljevala mater. »Z vsakim dnem se večam. Vsakokrat, ko umre ena izmed zvezd, se občutek trpljenja zvrne name, kakor vrč vode na ovenelo rožo. A iz tega vrča vseeno steče voda, ki rožo zalije. Ta roža nato zraste, ter se veča in veča. Večkrat, ko se nanjo polije voda, tem večja je. A če se voda po njej neprestano poliva, lahko obkroži cel planet. In nato cel svet, vse vesolje... In nato ostane le še roža.
Moram priznati, nisem razumel njene čudne pripovedi. Zapomnil sem si le rožo, a bratje so se žalostno spogledali. »Bi mi kdo že enkrat razložili, kaj se dogaja?!« sem jih presunljivo zbodel s pogledom. Namesto tega je začela mama. »Vsi enkrat umremo, Venus,« je rekla. »In bolje je to, kot če bi zaradi tega umrli vsi drugi.« Tedaj se mi je posvetilo. »Ampak mater,« sem šepnil. »Ne Venus. Ne morem tvegati, da bi vas s svojo velikostjo posrkala vase,« je odvrnila Ezeoterra. »Prihodnost ni namenjena meni, namenjena je vam.« To so bile njene zadnje besede. Nekaj podobnega rokam je dvignila k najbližji zvezdi. Začutil sem, kako so se iz neznano kod vzele drobne iskre. »Kaj se dogaja?« sem šepnil ostalim, ki pa so le nemo strmeli predse. Materine roke so se sklenile skupaj, in kar naenkrat je iz njih šinila svetloba. Počasi se ji je začela približevati. Stekel sem k njej, da bi jo zaščitil, a me je odbil prav tisti curek, ki je prej drvel roti Ezeoterri. Hvaležno me je pogledala, a v njej nisem zaznal žalosti. Zaznal sem le pogum, ki mi je povedal, da to dela za nas. Snop svetlobe se jo je dotaknil. Bilo je strašljivo. In kar naenkrat se je razletela. Na tisoče drobnega prahu se je vsulo na vse smeri. »Mati!« sem kriknil in poskušal ujeti vsaj kaj. »Morda jo lahko nekako sestavim,« sem si na tihem mislil, a vedel, da je to nemogoče.« K meni so prišli poklapani bratje. »Pogumen si, da si se bil pripravljen žrtvovati za Ezeoterro,« je rekel Saturn. Že sem mu hotel nekaj reči, ko se je ves prah dvignil skupaj. »Kaj se dogaja...« sem šepnil. Temu je sledil pok.
Vse je bilo tiho. Skupaj z brati sem se počasi pobral in tedaj zagledal nekaj nenavadnega. Ves prah se je počasi začel zbirati skupaj. Iz njega se je izoblikovala nejasna podoba nečesa veličastnega. Podoba neke velike zvezde, ki se je končno razjasnila. Izgledala je čudovito. »Kdo si?« sem jo uprašal. »Ime mi je Sun,« je odgovorilo dekle. In v njej sem takrat zaznal podobo matere. »Živjo sestrica,« sem ji odvrnil in ji stekel v objem.
Lysm,
Nice girl
Bil sem tam, v svetli noči, ki jo je osvetljevalo na tisoče zvezd. Vsaka je bila nekaj zase, nekatere so le svetile, druge so že začele odmirati. Nekatere so se celo pogovarjale z mano in mi pripovedovale o lepotah onkraj vesolja. A nikoli nisem mogel tja. Bil sem le eden izmed devetih bratov vesolja, bil sem le eden izmed planetov, ki so neprestano krožili okoli njega. Ime mi je Venus, ter imam osem nadvse nadležnih bratov; Mercury, Mars, Jupiter, Saturn, Uranus, Neptune, Earth in Pluto. Skupno nam je le to, da imamo mater Ezeoterro, ki ni planet, ampak zvezda. Lahko bi rekli, da je vladarica vesolja. Vem, sliši se čudno, a tako pač je. Nekdo mora biti vodja. Materi gre to nadvse dobro. Vedno je znala poskrbeti za nas. Saturnu očistiti njegov kamniti obroč, Earthu pomiriti čudne prikazni, kar se mu že vrsto let motajo po severni in južni polobli, Mercuryja spraviti spat in tako dalje. A vseeno se mi zdi, da sem za Ezeoterro najbolj dogočasen sin daleč naokoli. Mislim, lahko bi mi privoščili vsaj kamnit obroč okoli sebe ali kaj takega, ampak jaz sem le čudno lisast in po mnenju Pluta celo blazen, saj se pogovarjam z zvezdami. Rad bi se dokazal pa se ne morem. »Venus.« Noč je presekal otožni klic matere, ki je prihajal iz leve smeri. Hitro sem si pogladil lise in odplul do nje. Ob njej so stali vsi moji bratje. »Kaj je?« sem presenečeno vprašal, ko sem jih zagledal. Tudi oni so bili prav tako začudeni, kakor sem bil jaz in za spremembo me celo niso dražili. Vsi smo se polni pričakovanja zazrli v Ezeoterro. »Dragi sinovi,« je počasi začela mama. »V naši atmosferi poteka vse natanko tako, kot je potrebno.« Bratje so si odobravajoče pokimali. »A začela sem opažati...« je nadaljevala mater. »Z vsakim dnem se večam. Vsakokrat, ko umre ena izmed zvezd, se občutek trpljenja zvrne name, kakor vrč vode na ovenelo rožo. A iz tega vrča vseeno steče voda, ki rožo zalije. Ta roža nato zraste, ter se veča in veča. Večkrat, ko se nanjo polije voda, tem večja je. A če se voda po njej neprestano poliva, lahko obkroži cel planet. In nato cel svet, vse vesolje... In nato ostane le še roža.
Moram priznati, nisem razumel njene čudne pripovedi. Zapomnil sem si le rožo, a bratje so se žalostno spogledali. »Bi mi kdo že enkrat razložili, kaj se dogaja?!« sem jih presunljivo zbodel s pogledom. Namesto tega je začela mama. »Vsi enkrat umremo, Venus,« je rekla. »In bolje je to, kot če bi zaradi tega umrli vsi drugi.« Tedaj se mi je posvetilo. »Ampak mater,« sem šepnil. »Ne Venus. Ne morem tvegati, da bi vas s svojo velikostjo posrkala vase,« je odvrnila Ezeoterra. »Prihodnost ni namenjena meni, namenjena je vam.« To so bile njene zadnje besede. Nekaj podobnega rokam je dvignila k najbližji zvezdi. Začutil sem, kako so se iz neznano kod vzele drobne iskre. »Kaj se dogaja?« sem šepnil ostalim, ki pa so le nemo strmeli predse. Materine roke so se sklenile skupaj, in kar naenkrat je iz njih šinila svetloba. Počasi se ji je začela približevati. Stekel sem k njej, da bi jo zaščitil, a me je odbil prav tisti curek, ki je prej drvel roti Ezeoterri. Hvaležno me je pogledala, a v njej nisem zaznal žalosti. Zaznal sem le pogum, ki mi je povedal, da to dela za nas. Snop svetlobe se jo je dotaknil. Bilo je strašljivo. In kar naenkrat se je razletela. Na tisoče drobnega prahu se je vsulo na vse smeri. »Mati!« sem kriknil in poskušal ujeti vsaj kaj. »Morda jo lahko nekako sestavim,« sem si na tihem mislil, a vedel, da je to nemogoče.« K meni so prišli poklapani bratje. »Pogumen si, da si se bil pripravljen žrtvovati za Ezeoterro,« je rekel Saturn. Že sem mu hotel nekaj reči, ko se je ves prah dvignil skupaj. »Kaj se dogaja...« sem šepnil. Temu je sledil pok.
Vse je bilo tiho. Skupaj z brati sem se počasi pobral in tedaj zagledal nekaj nenavadnega. Ves prah se je počasi začel zbirati skupaj. Iz njega se je izoblikovala nejasna podoba nečesa veličastnega. Podoba neke velike zvezde, ki se je končno razjasnila. Izgledala je čudovito. »Kdo si?« sem jo uprašal. »Ime mi je Sun,« je odgovorilo dekle. In v njej sem takrat zaznal podobo matere. »Živjo sestrica,« sem ji odvrnil in ji stekel v objem.
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: