Pozdravljeni! Torej, jaz sem se odločila sodelovati na festivalu, začenjam že kar prvi dan in sicer z večdelno zgodbo :) Iskreno, prvič pišem v tretji osebi, zato ne vem, kako bo vse skupaj izpadlo, ampak sem mnenja, da je tole ena mojih najboljših zgodb, če ne celo najboljša :) Upam, da boste uživali v branju, nikoli se ne branim lajka in komentarja ;)
p.s. to je samo še uvod, zato ne vključuje še nobenega 'žrtvovanja'.

1. POGLAVJE

Njeni koraki so neslišno stopali po obokanem hodniku, zavitem v tančico teme. Srebrne balerinke so zadušile zvok njenih stopal, ko je stopicala po marmornatih ploščicah, lično položenih druga zraven druge. Zaradi teme je skoraj ne bi opazil, če ne bi njenega drobnega telesca krasila bohotna svilnata obleka. Na ramenih je obleko, ki je bila že tako pretežka za nosit, popestrila bela čipka, ki se je končevala pri dekličinem oprsju. Podkrila so se pod sivkasto svilo tako številčila, da je bila temperatura pod njimi najbrž neznosna, a dekleta to še zdaleč ni motilo. Še vedno je s svojimi oceansko turkiznimi očmi vestno opazovala, če se za katerimi od mnogih vrat prikaže kakšen stražar. Teh je imela namreč že pošteno zadosti, vedno so ji uničili, zdaj že mnogokrat spodleteli plan, da se reši iz ujetništva, katero ji je bilo zadano že ob rojstvu. Teža krone, ki sedaj še ni bila popolnoma na njeni glavi, jo je potiskala k dnu. Dobro se je zavedala kakšno breme ji sedi na plečih. Zato je vsakič, ko so starši praznovali kakšno neumnost na dvoru izkoristila za pobeg. Do zdaj so jo vedno ujeli in zaprli v sobane, čudi pa jo, da so tako naivni, da niso posumili, da bo spet in spet poskušala. Za njene incidente seveda nihče ni omenil kralju in kraljici, pravzaprav bi se jim za to morala zahvaliti, če imaš tako stroge starše kot ona, te najbrž nikoli več ne bi spustili na svetlo.
Zadržala je dih, ko je za kotom, tik pred koncem hodnika zaslišala požvižgavanje. Skrila se je za bližnji steber, v upanju, da je tisti zaradi teme ne bo opazil. Tega tedaj še ni vedela, a droben sij Lune ji je osvetlil srebrne lase, skrbno počesane in privzdignjene. Iz vogala je na široko prikorakal Seol, poveljnik straže. Njegovo izjemno močno telo je bilo oblečeno v enaka oblačila kot vedno; črna halja, črne hlače, za katere sta bila zapeta veriga in pas. Pas je bil seveda črn, ročno izdelan iz usnja ene kraljevih krav, za pasom pa je bilo vedno eno bodalo, meč in sulica. Princesa se je čudila, kako lahko vsa ta orožja nosi na sebi, glede na veliko težo kovine. Edino kar na njemu ni izgledalo pusto in je popolnoma uničilo njegovo nevidnost v temi, je bil rubin na ročaju od meča. Kot kri rdeč dragulj se je svetil na srebrnkastem ročaju. Princesa mu je že ničkolikokrat povedala, da ta mala malenkost popolnoma uničuje in reže skozi njegov stil, ki je bil mimogrede, malo depresiven, a tridesetletni poveljnik se za to ni nikoli zmenil, vedno je odgovoril z enim in istim, ''meni je všeč''.
Ravno je poskušala potegniti obleko čimbolj k sebi, v glavi preklinjajoč, da tako bogate obleke sploh nimajo smisla in se dediči z njimi le razkazujejo, ter poskušajo osvojiti svojo avtoriteto, ko se je poveljnik oglasil s tistim neizmerno zoprnim tonom.
''Gospodična Tesseleanale, ne bi morali biti vi v svojih sobanah ob tej pozni uri?''
Princesa se je odmaknila od stebra in nadaljevala s tonom, ki ni niti najmanj kazal na prestrašenega, v teh situacijah se je namreč znašla že neštetokrat.
''Saol, vam nisem rekla, da lepo prosim ne uporabljate mojega celotnega imena, neizmerno me živcira, da sta mi starša izbrala ime, ob katerem se marsikomu zaplete jezik. Kličite me Tessy.''
Saol ni odreagiral z rdečico ali nasmehom, še vedno je ohranil leden obraz, katerega je imel na sebi odkar Tessy pomni.
''Ste spet poskušali pobegniti?'' je nadaljeval z vprašanjem.
Princesa Dorllinga, kraljestva večne pomladi ni rabila odgovoriti, odgovor je bil nedvoumen.
''Pospremiti vas bom moral h kralju,'' je rekel in jo pograbil za zapestje.
''Mislim da ste se zmotili, gospod Saol, bi lepo prosila da greva v moje sobane, ni potrebe po obisku kralja.''
Poveljnik je še bolj prijel za njeno zapestje, da se je morala potruditi, da ni zacvilila. Ni bila čisto prepričana, če mu je bilo dovoljeno tako delati z njo, a oporekati se mu ni upala, njegov oster pogled jo je strašil.
''Oh ne, vaše visočanstvo, vaše muhe se pojavljajo že predolgo, mislim, da bo to moral rešiti sam kralj, vaš oče.''
Princesa je pogoltnila in nadaljevala sta pot proti Kristalni dvorani.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
V Kristalni dvorani je zvok počasnega valčka odmeval med starimi zidovi in med glasbo se je dalo razločiti tudi nekaj pogovorov plemičev, večinoma ena in ista tema in ene in iste govorice, ki so se na koncu vedno izdajale za lažne. To noč je krožila zgodba, da se je kralj sosednjega kraljestva Frenfurt, že petič poročil, tokrat spet s svojo prvo ženo. Le malokdo je nasedel govoricam o petih porokah komaj dvajsetletnega kralja, a vsem je bilo skupno, da so radi opravljali, ne glede na to, ali so bile čenče resnične ali ne.
Le malokatera duša se ni pojavila na plesišču, eni od njih sta bila kralj in kraljica Dorllinga, ki sta le sedela na svojih prestolih na koncu Kristalne dvorane in se kot vedno smehljala. No, vsaj kraljica se je, kralj je ohranil svoj brezizrazen obraz. Zraven njiju je na enem, manjšem prestolu sedel moški, star okoli petindvajset let. Njegovi svetli lasje so mu zakrivali oči, ko je v temnem brezrokavniku in še temnejših hlačah zavrnil vsako dekle, ki ga je povabilo na plesišče.
''Marcus, ne greš plesat? Zakaj si ne najdeš ženske in se z njo poročiš, da boš kasneje lahko zasedel očetovo mesto? Saj veš, da si to želim,'' je rekla kraljica.
''Mama, povedal sem vama že, da nočem nobene od teh plemkinj in princes. Jaz nočem ženske!'' Pri zadnjem stavku je povzdignil glas, da je moral kralj obrniti pogled k njemu.
''Lepo te prosim, ne povzdiguj mi glasu! Dobro veš, da si ti prestolonaslednik in bo kmalu vse to tvoje. Vsa polja, vse gore in vsa morja našega kraljestva. Samo najti si moraš pravo, drugače ne bo nič.'' Oče se je obrnil nazaj in začel pogovarjati z vojvodo, kar je Marcusu dalo znak, da je zanj pogovora konec.
''Hočeva le, da razumeš. Tvoja brata imata ženo zagotovljeno že od rojstva, pa še najstnika nista, tvoja sestra pa … No, saj veš, da tako kot ti protestira proti poroki, ampak ko enkrat dopolni osemnajst jo omožimo s princem Helmetom in tako osvojimo še kraljestvo Zeyyn. Moraš me razumeti Marcus, to je za tvoje dobro.''
Tudi mama se je obrnila stran in se posvetila kupici dvornih dam, ki so smehljaje se pogledovale proti princu, kateri pa jih sploh ni opazil. Razmišljal je le, kako se bo rešil iz tega zapora.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Stolp z uro je odbil dve zjutraj, ko so se velika vrata za vhod v Kristalno dvorano na stežaj odprla. Glasba je potihnila in zvoki čebljanja vse povprek so se ustavili. Pred vrati je stal poveljnik straže in princesa Tesseleanale. Vstopila sta v dvorano, obadva z resnimi obrazi, a na princesinem se je dalo razločiti strah. Ogromno strahu. Kraljica se je nasmehnila, da so se gubice na njenem obrazu kljub ličilom razločile in glasno, mogočno dejala.
''Pa si le prišla. Sem mislila, da boš celo noč čepela v sobanah zaprta s knjigami.''
Tessy se ni nasmehnila nazaj in Saol jo je potegnil proti prestoloma. Vzbudila sta kraljevo pozornost, zato se je tudi ta nehal pogovarjati s kupom svetnikov in ju opazoval s pogledom.
''Nadaljujte,'' je pomignil proti dvorani, ko je videl, da sta prišla sem iz drugega razloga kot zaradi zabave.
''Kaj se dogaja?'' je zaskrbljeno vprašala kraljica in ob tem ni umaknila svojih temno modrih oči iz princese. Tej se je na obrazu poznalo obžalovanje.
''Se lahko pogovorimo na samem,'' je predlagal Saol in pomignil na skupino plemičev, ki je zelo vidno vlekla na ušesa njihov pogovor.
Stopili so iz dvorane, najprej kralj in kraljica, nato Saol in Tessy, na koncu pa še kopica dvornih stražarjev, kar se je Tessy zdelo popolnoma nepotrebno, glede na to, da je bil z njimi Saol, najboljši bojevnik v vsem kraljestvu. Prišli so do velikih lesenih vrat, katerih Tessy še ni videla. Kralj je prijel za tolkalo in potrkal. Zvok medenine, ko je udarila ob les je napolnil prostor in trenutek za tem so vstopili v sobo. V sobi, veliki najbrž pet kvadratnih metrov, definitivno ni bilo prostora za vse, zato je Saol stražarje prosil, naj ostanejo zunaj. Prostor je bil temen, edina svetla stvar je bil soj lune, ki je pronical skozi zaprašeno okno, a to se je spremenilo, ko je kraljica prižgala baklo, ki je visela na kamniti steni. Tessy ni bilo jasno, zakaj sta se starša odločila razpravljati v tej sobi, v gradu je namreč še nešteto večjih in manj prašnih sob, ampak ni uspela vprašati, saj je poveljnik straže že začel.
''Torej, vaši visočanstvi, na začetku vam tega nismo nameravali povedati, ni bila velika stvar, ampak to se dogaja že predolgo časa. Vaša ljuba hčerka, princesa, iz neznanega razloga sili ven. Sklepamo, da hoče pobegniti iz gradu, a smo jo do zdaj vedno ujeli. Vem, nič nam ne uide.'' Ob tem na koncu se je Saol vzravnal in pokončno držal, princesa bi lahko prisegla da se je nasmehnil. A to, da ga vidi prvič nasmejanega, je ni odvrnilo od tega, da mu zasika nazaj, nekaj, kar je kasneje močno obžalovala.
''Ti izdajalec, lažnivski!'' To se seveda za princeso nikakor ni spodobilo, zato ni bilo presenečenje, ko je kraljica na široko zazevala, Saolov izraz pa ni ostal več toliko brezizrazen.
''Saol, pojdi, hvala za informacijo,'' je pomignil kralj proti vratom, preden se je poveljnik priklonil in jo ucvrl skozi izhod.
Tessy je globoko pogoltnila, ker je vedela kaj sledi.
Tiste noči so se iz njenih soban slišali kriki in poki.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~