2. POGLAVJE

Naslednjega jutra se je zbudila zelo zgodaj. Sonce sploh še ni dodobra vzšlo in razprostrlo svojih žarkov, ko je Tessy, princesa Dorllinga že stala sredi sobe. Gola stopala je pogreznila v bel tepih, preden je stopila po svojih sobanah do kopalnice. Vhod vanjo je bil zaprt z medeninastimi vrati, katere barva je bila princesi vedno všeč. Od nekdaj je oboževala zlato barvo, kako se sveti in bohoti v vsej svoji lepoti in blišču. Potisnila je težka vrata in stopila v ogromno kopalnico. Po Tessynem okusu je bila opremljena še preveč, nesmiselno se ji je zdelo v isti prostor postavljati dve kadi, za povrh še vijolične barve. Preprosto preveč. Stopila je do širokega ogledala in si pogledala krmežljav obraz vanj. Srebrni lasje, ki so ji po navadi počivali v visoko speti pričeski, so zdaj razmršeno štrleli na vse možne strani in pokrivali veliko modrico na njenem čelu. Iz lesenega predala, okrašenega z vijugami, črticami in pikicami, je vzela hladilno kremo. Tekočo belo snov si je skrbno utrla v čelo in stisnila zobe, ko jo je močno zapeklo. Dvignila je satenasto spalno srajco in trznila ob hladnem občutku, ko si je kremo namazala še po hrbtu. Stopila je mimo medeninastih vrat po hodniku naprej do konca, dokler ni prišla do srebrnih vrat, ujemajočih se z njenimi lasmi. Za njimi so se razprostirale omare polne oblek. Navadnih, za svečane dogodke in celo poročnih. Poročnih ni mislila nikoli zares obleči, tam so visele le, ker ji je mama tako ukazala. Izbrala je oceansko modro tuniko, edino normalno obleko, ki se je znašla v njeni omari. Pri preoblačenju je skrbno pazila, da se ni dotaknila ran, ki jih ji je ponoči zadal oče. Saj drugega tako ali tako ni pričakovala. Bila je predrzna in za kazen zdaj ne more dva tedna iz svojih soban. Vsaj knjig ima dovolj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Odvrgla je prebrano knjigo na konec postelje in zavzdihnila. Ura je odbila tri popoldne in prebrala je že šest knjig. Sklonila se je naprej proti spalni omarici, da bi si vzela še eno in pri tem umaknila bel baldahin, ki ji je visel čez posteljo. Ravno je odprla prvo stran Kralja mesečine, ko je na velika spalnična vrata potrkalo.
''Naprej,'' je velela in pri tem ni umaknila pogleda s knjige.
''Pozdravljena, sestrica,'' je rekel moški glas in Tessy se je vrgla s postelje bratu v objem.
''Marcus, kaj pa ti tukaj?''
Prestolonaslednik se je sestopil in si utrl pot mimo princese, ter se usedel na rumen naslanjač z izvezenimi cveticami. Prekrižal je noge in Tessy je lahko videla, da je zaskrbljen. Njegov obraz vedno razpotegnjen v nasmešek je zdaj počival v objemu teme. Oči, ki so mu vedno rjavo sijale, so tedaj oddajale neprijetno vzdušje in lahko bi prisegla, da je Tessy stopila korak stran.
''Sem slišal, da hočeš pobegniti,'' je končno začel po dolgem premoru.
Princesa ni odgovorila in si popravila gube na tuniki. Šele takrat je opazila z belo izvezen znak na levem krilu obleke. Zamežikala je in se poskušala spomniti, kje ga je že videla, a ji je misli presekal brat.
''To je popolnoma neodgovorno.''
''Ah, daj no, samo jezen si, ker se tega nisi spomnil prej,'' se je nasmehnila in naslonila na naslonjač barve sivke nasproti njegovega.
''Tessy, saj se zavedaš, da boš čez manj kot teden dni dopolnila osemnajst let, kajne?'' Princ jo je zaskrbljeno pogledal.
''Ja, Marcus. In ti boš čez pet mesecev dopolnil 26. Kam ciljaš?''
Prestolonasledniku je bilo še preveč jasno, da se njegova sestra ne zaveda čisto vsega, česar bi se morala. Vidno živčno se je vzravnal na stolu in sklenil, da bo rekel kar naravnost.
''Tessy… Starša te bosta dala omožiti, takoj ko dopolniš polnoletnost.''
Bodoča kraljica kraljestva Zeyyn je na široko zazevala, preden so njene noge le še oplazile topel tepih in je z glavo udarila ob mrzle ploščice.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Gloria, kje je moj čaj?''
Kraljica je sedela sama v zlatem salonu, na enem njenih prestolov, ki so bili že prav raztrošeni po celotnem gradu. Lasje, ki so ji nekoč valovili po ramenih kot zlati prameni, so dobivali sivkasto barvo in oči, včasih polne radosti in navdušenja, so oddajale le utrujenost. Nagubana roka je s prsti tapkala po prestolu, v upanju, da počasna služabnica prinese kraljičin popoldanski čaj. Gloria, stara služkinja je na gradu delala že desetletja in počasi jo je dajala demenca, zato skoraj nikoli ni naredila prave stvari, za kar so jo prosili. A kljub temu je bila na gradu izjemno priljubljena, in čeprav je kralj svoji ženi že zdavnaj rekel, naj jo odpusti, kraljica ni rada slišala njegovega mnenja.
Izza vogala je pristopila stara ženica, kateri bi zlahka prišteli čez sedemdeset, če ne celo osemdeset let. Bila je izjemno stara za tisti čas, lahko bi jo jemali kot diamant, zelo redek diamant. V tresočih se rokah je nosila belo skodelico in čajnik. Lahko bi prisegel, da bo kmalu vse spustila na marmornata tla.
''Tukaj si,'' je rekla kraljica, ko je Gloria odložila čaj na mizico.
''Se opravičujem, vaša visokost, da je vzelo tako dolgo časa. Veste jaz sem…''
''Ja, ja, važno da ste prinesli,'' jo je prekinila kraljica in si v skodelico nalila kamiličnega čaja.
Posrkala je požirek in se naslonila nazaj v rdeč prestol.
''Kje so moji sinovi?''
''Vaša najmlajša, se mi zdi, imata popoldanski pouk. Prestolonaslednika pa nisem videla. Vsaj zdi se mi tako …''
Kraljica je posrkala še nekaj požirkov, preden je stopila do bronastih vrat. Tik preden je poprijela za kljuko, jo je služabnica ustavila.
''Vaše visočanstvo, če smem… Sledim govoricam, da naj bi čez teden dni omožili princeso Tesseleanale. Vsaj mislim, da ji je tako ime… Kaj ni malo prezgodaj. Seveda ne, če bi našli nekoga njene starosti, ampak lepo vas prosim, princ Helmet je dvajset let starejši od nje!''
Kraljica se je obrnila in pogledala Glorio. Nič dobrega ni kazalo na tem pogledu.
''Kot prvo, Gloria, princ je od nje starejši petnajst let in to niti ni tako velika številka. Moja starša sta bila razlike štiriindvajset let in se je vse izšlo dobro. Kot drugo pa, naše družinske stvari se vas prav nič ne tičejo.''
Kraljica se je zasukala na petah in niti ni namenila več pogleda stari služabnici. Pred vrati je čakala straža, ki je kraljico pospremila do njenih soban. Bila je razjarjena, seveda, ampak si ni mogla pomagati, da ni pomislila, da ima služkinja morda prav.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zvok njenih korakov je odmeval po grajskih hodnikih. Ti so le pospeševali svoj tempo. Princesa je zadihana vijugala med hodniki, ko so se za njo slišali kriki jeznih stražarjev. Bila je že izučena kje mora zaviti, grad je bil njen dom. Ampak za razliko od nje so stražarji poznali skrivne vhode, zato je morala biti previdna pri katerem stebru zavije levo in pri katerem desno.
Sonce je ravno zahajalo za bližnjo goro in razgled bi z veseljem občudovala, če ne bi poskušala pretrgati verig, katere sta ji zapela starša ob rojstvu in jih z vsakim ukazom bolj zategovala.
''Princesa, ni potrebe bo pobegu… vse se lahko zmenimo!''
To in podobne bedarije so za njo kričali stražarji, a ji je šlo vse čez eno uho noter, čez drugo ven. Spotikala se je ob tuniko in balerinke so jo močno žulile, a zdaj se ni smela ustaviti. Ne, ko je tako blizu.
Tvegala je in se ozrla nazaj, a zagledala ni nikogar. Tudi zvoki stražarjev so potihnili. Upočasnila je korak in se zadihano naslonila na bližnjo okensko polico. Okno je bilo na stežaj odprto. Skočila bi, če se ne bi nahajala v četrtem nadstropju.
Kapljice potu so ji povzele po čelu in plečih in čutila je, kako jo pečejo oči. Zavzdihnila je in se ozrla skozi okno. V njenih očeh se je razločil strah, a takoj ko je eno od nog zavihtela čez okensko polico, je minil. Srebrni lasje so se ji lepili po obrazu, ko je z nogami navzdol visela iz police. Srce ji je bilo hitreje in bila je prepričana v to. Spustila je eno roko, ko je za sabo zaslišala glas.
''Ne delaj tega.''
Sunkoma se je obrnila in srce se ji je za trenutek ustavilo, ko je pred seboj zagledala fanta.