5. POGLAVJE

Poljub se je končal veliko prehitro in princesa je zmedeno pogledala človeka, kateremu je počivala v objemu. Kljub temu, da je prenehal poljub, je ni spustil.
''Saj se zavedaš, da bova v velikih težavah?''
Tessy se je začela sramovati tega, da ga je spravila v težave. Zardela je, kar mu je narisalo nasmeh na obraz.
''Všeč mi je kako zardiš.''
Spet jo je poljubil a tokrat na vrat. Še vedno ga ni spustila z objema in pod prsti je čutila njegovo tanko tuniko in mišice pod njo. Morala se je zadržati, da ni planila nanj.
Kaj si bo o tem mislil oče? Mu bo sploh povedala? Seveda mu ne bo, a izvedel bo. Kaj bo naredil s Samom? Porajalo se ji je toliko vprašanj, a odgovorov ni vedela.
Še vedno mu je zrla v črne oči, pogleda preprosto ni znala umakniti. Nagnila se je in ga poljubila. On jo je še močneje prijel okoli pasu in še siloviteje poljubil nazaj. Preden se je zavedela sta bila spet eno. Ustnice so se jima prepletale, a tokrat dlje kot prvikrat. Roke je premikala proti njegovim lasem in mu mršila kodre, on pa je roke obdržal na njenem pasu. Občutek je bil, da se je še zrak ustavil v trenutku, ki je trajal dlje kot je Tessy lahko zadrževala dih. Odmaknila se je, ampak le za ped, da je lahko zadihala. Sam jo je spustil in usedla sta se nazaj v klopco.
''Pa misliš, da je to pametna ideja?''
Sam je bil še vedno neprepričan v to… Karkoli je že to bilo. Ampak Tessy so brigale posledice. Vseeno ji je bilo za očeta, za grad. Če bi morala izbirati bi se takoj odrekla prestolu zanj.
''Ni pametna ideja, nora je.''
Nasmehnila se je. Poljubljala sta se še nekaj minut, dokler se iz leve, vzhodne strani grajskega vrta niso slišali glasovi. Otrpnila sta.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mesto je gorelo že dvajset minut, a ognja še niso uspeli iztrebiti. Zdelo se je, kot da je imun na vodo, vseeno je bilo kakšne količine so je nanj zlili. Kralj je prijezdil v mesto s kupom stražarjev in tankom vode. Bila je sreča, da je bil že napolnjen od takrat, ko je ponesreči zgorela kraljeva konjušnica. Žrtev na srečo ni bilo. Kralj si je želel, da bi bilo tako tudi tokrat, ampak pepelnata trupla na tleh so to zanikala. Ni se dalo prepoznati kdo je žrtev, vedeli so le vaščani, ki so jih poznali in objokavali njihova trupla. Nekateri so še vedno goreli, nekateri od njih so bili še živi. Ampak karkoli so naredili, ognja iz njih niso mogli spraviti.
Večina ljudi je obupano poskušala rešiti karkoli so lahko, nekateri so bežali kdo ve kam, drugi pa se prepustili ognju, da jih ovije v svetlečo tančico.
Kralj je takoj zadal ukaz naj izpraznijo tank. Voda se je ulila na tlakovce, a pogasila ni veliko. Spoznanje, da se je ogenj spet prižgal ni presenetilo kralja.
''Večni ogenj.''
Zašepetal je tako po tiho, da je slišal le sam sebe.
Večni ogenj je bilo najmočnejše orožje kralja Mehena. Dal se je oblikovati kot glina, najden pa je bil v vulkanih Mehena. Nič čudnega, da ga je kralj uporabljal, da bi zavojeval deželo.
Ravno tisti trenutek se je izza stebra pokazala skupina ljudi. Zaradi dima se ni dobro videlo kdo so, ampak kralj je lahko razločil, da niso njegova vojska. Čim bolj so se približali, tem bolj je videl, da so to čete Mehena. In bilo jih je na desetine. Ampak množica na trgu ni nehala dihati zaradi tega; med četami je stalo pokončno telo, kateremu so se na obrazu izrisovale poteze kralja Mehena.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Teci!''
Sam se je pognal v tek mimo vrta, kjer je kraljica gojila vrtnice in za sabo vlekel Tessy. Glasovi za njima so potihnili, ampak Sam je še vedno tekel. Princesi ni bilo jasno zakaj zganja takšno paniko. Najbrž so bile le dvorne dame. Kljub temu, da je upočasnil korak jo je še naprej vlekel proti severu. Prišla sta mimo meje kraljevega posestva in šla naprej proti Škratjem pragozdu. Zdaj je pa imela zadosti.
'''Kaj je?!''
Sam jo je pogledal in pogled je imel zaskrbljen.
''Videl sem jih… Bili so vojaki.''
Princesi ni bilo jasno.
''Kaj temu? Saj so bili Dorllinški, a ne?''
Sam je odkimal in princesi se je zavrtelo.
''Stran morava. Če sva imela srečo naju niso videli, ampak sva preveč na prostem, rabiva se skriti.''
Tessy je prikimala in hladen veter ji je razmršil srebrne lase. Podala sta se naprej proti gozdu. Legende pravijo, da v njem prav zares prebivajo škratje. Naj bi bili veliki le ped, ampak zaradi svoje zelene kože strašnejši od katerega koli bitja. Pogled naj bi bil morilski in vsak, ki zatava pregloboko v gozd ne bi prišel ven. Princesa definitivno ni imela namena tega izkusiti na lastni koži, čeprav so bili vse le miti.
Prišla sta že do roba gozda in vijugala med prvimi drevesi. Nista nameravala iti predaleč, le da se malo potuhneta in gredo tuji vojaki stran. Ampak pustila sta grad v nevednosti glede nevarnosti? Kar zbežala sta? Tessy ni bila popolnoma prepričana o njuni odločitvi, a mu je zaupala. Karkoli je že imel v mislih bosta na varnem… skupaj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sam si je ogledoval vsako drevo in upočasnil korak, ko sta prispela pod velik hrast. Še sam ni popolnoma vedel, kje mu ideja, da se potuhneta v gozd, ampak ko je videl tiste vojake… Kako so počasi teptali kraljevo travo, ni pomislil na nič drugega kot na pragozd. Da zaščiti njo. Morda je bilo noro, to bi rekel vsak… ampak v njej je videl nekaj… ni vedel kaj je, ampak po tem je začel verjeti na ljubezen na prvi pogled.
Sedela je na mrzli skali in telo ji je še vedno krasila tista oceansko modra tunika, ki se je nekako skladala z njenimi očmi.
Brez besed jo je objel čez rame in ona je prav tako molčala, ko je naslonila glavo na njegove prsi. Prepričan je bil, da je slišala utripe njegovega srca, ki so udarjali vedno hitreje. Z vsako sekundo si jo je želel bolj poljubiti, ampak mu je ta umirjenost, ta tišina, da je slišal njen sleherni dih, ugajala. Ponovil je za njo in zaprl oči. Bila je tako lahka in nežna… Občutek je bil, kot da ima svet v svojih rokah. Ona je bila tista in tega se je zavedal. Od prvega trenutka ko jo je videl sedeti na okenski polici.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kralj ni mogel zakriti začudenja, ko ga je zagledal. Takoj ko je prišel je ogenj ugasnil. Ni bil dosti starejši od njega, ampak še vseeno je izgledal. Sivi kodri so mu padali po ramenih in se končevali v špice ob bokih. Imel je močno poudarjene črne obrvi in velikost mu je Dorllinški kralj marsikdaj zavidal. Okoli telesa se mu je vilo črno ogrinjalo z belim znakom; znakom Mehena. Znak ni imel prave oblike, bolj kot ne je izgledal kot zmešnjava črtic in pikic.
Zlovešč nasmeh se mu je prikradel na obraz, ko je prišel bližje proti trgu. Dorllinškemu kralju so se kocine postavile pokonci, ko je opazoval, kako se dotika trupel s svojim mečem. Kot da bi bili kosi mrhovine. Stisnil je pesti, ko je videl kaj počne z njegovimi ljudmi. Pogled je uperil proti njegovemu meču; Črnemu soncu. Nihče, ki je bil zdaj tam, se ni zavedal, ali sploh znal prešteti, koliko različne krvi je bilo na tem meču. Že ob misli na to, se je kralju dvignil želodec, a je zbral pogum.
''Kaj počneš tukaj? Poberi se iz mojega kraljestva!''
Mehenški kralj je spustil rezek krohot.
''Pomiri se bratec, samo na obisk sem prišel.''
'Bratec' se je tresel po celem telesu in kar naenkrat ga je dobila nenadna želja, da bi nekoga boksnil v obraz. Poskusil je kolikor toliko umirjeno reči:
''Nisem tvoj brat.''
Drugi se je le nasmehnil in poslal čete naprej. Enako je storil kralj. Gledala sta se v oči in obadva naenkrat potegnila meče iz nožnice, ter rekla:
''Opravimo že s tem.''
Zvok kovine se je razlegel po jutranjem nebu.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tessy ni vedela, ali naj ostane tako, ali predlaga, da gresta nazaj na grad opozorit. Ni želela načeti teme o napadu njenega strica. No ja, stric ni bil več v pomenu besede. Ta naziv je izgubil še preden se je Tessy rodila.
Sam je imel še vedno zaprte oči in izgledalo je, kot da lahko vidi skozi veke nekam v daljavo. Bil je tako popoln. Šele zdaj se je zavedala pegastega obraza, ki mu je še izpopolnjeval popolnost. Poljubila ga je na čelo in ob tem je trznil in jo še močneje stisnil k sebi. Kot da bi se bal, da bo pobegnila. Trenutek sreče ni trajal dolgo, saj je v naslednjem hipu izza dreves prišel nekdo, katerega princesa tam še v sanjah ne bi pričakovala.
''Marcus?''
''Ohoho, zaljubljenca!''
Bila je tako začudena, da še pomislila ni vstati z njegovega naročja in zanikati to dejstvo. Le gledala je lahko vsak njegov sleherni gib.
''Kaj pa delaš tukaj?''
''Isto bi lahko jaz vprašal tebe.''
Potegnil je bodalo iz nožnice in ga usmeril njeni ljubezni v goltanec.

~Pozdravljeni!
Odločila sem se ŽE objaviti nov del, saj se približujemo koncu festivala in bo počasi treba zaključit :) Upam, da ste uživali in lahko podate tudi kritike, da se izboljšam :)
p.s. To da sta odšla v gozd je popolnoma umetniška odločitev in ne spraševat ali je kaj za tem :)
Lepo bodite, če vam je bilo všeč dajte vedeti tako, da obarvate srček in napišete mnenje spodaj