4. POGLAVJE

Kralj se je prestopal po dvorani gor in dol ter si ob tem gladil na kratko pristriženo brado, ki je vlekla na sivo. Od prihoda sla je minilo pol ure in nič ni kazalo na to, da bo vojska prišla v Tatris. Življenje zunaj grajskih zidov je minevalo dalje, daleč v centru mesta so se po tlakovanih ulicah zibale stare ženice in tekali otroci. S košaro v rokah so se sprehajale ženske in poskušale miriti otroke, medtem ko so iskale hrano, da se družina preživi. Brezskrbno, vsakdanje. Ampak v kraljevi vojašnici je vladala vsesplošna zmeda. Meči in ščiti so leteli okoli, bodala in sulice so včasih kateremu od bojevnikov oplazili noge… Sredi dogajanja pa je stal Saol, poveljnik straže v svoji vsakdanji vojaški uniformi. Za pasom mu je počivalo bodalo, sulica in meč z rubinom. Teh treh stvari ni nikoli snel s pasu, razen ko je vadil ali se bojeval. Naj bi mu prinašale srečo, ali neko vraževerje.
Glasno je zažvižgal, da so se vojaki zdrznili in prenehali s kaosom.
''Mir! Pograbite orožje, meče, sulice, karkoli vam pride pod roke in zasedite svoj položaj. Konji so že zunaj, pohitite!''
Takoj ko je poveljnik zadal ukaz, so se drug za drugim kot račke pomikali proti izhodu. Kraljeva vojska je štela več tisoč mož, a jih je kralj nekaj poslal na meje z Modro puščavo. Nekateri pa so že leto dni na meji s Pustinjo čarovnic, informacij o njih ni bilo posredovanih že dolgo. Kljub temu, da so bili bojevniki in vojaki izkušeni, se je kralj bal Mehenove premoči. Njegova vojska naj bi štela komaj petsto vojakov, a bila je izučena od samega Ebenovinastega čekana. Veljal je za najboljšega bojevnika na svetu, tudi v drugih svetovih.
''Temm, kaj se dogaja?''
Kraljica je svojega moža poklicala po pravem imenu in ta je v trenutku nehal korakati po sobi.
''Kralj Mehena je vojsko poslal k nam…''
Kraljici se je ustavilo dihanje. Kralj je nadaljeval.
''Ne skrbi, vojake sem že poslal na položaje. Poleg tega niti ne vemo, ali so bile informacije resnične. Morda vojakov nikoli sploh ni bilo.''
''Če pridejo… Kakšne so možnosti?''
Kralj ji ni odgovoril in to ji je dalo vedeti, da ne prav velike.
''Naša vojska je dobra…'' je nadaljeval kralj. ''Če bo sila, bomo v boj poslali tudi zapornike. Zagotovo imajo nekaj sposobnosti… Vseeno upam, da je šlo za pomoto in…''
Preden je kralj uspel dokončati misel je udarilo. Ni bil zvok knjige, ki bi padla iz police, bil je zvok topa. In skozi okno se je razločno videlo, da mesto gori.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Živiš s samimi dekleti?!''
Princesa se je naslajala ob konjarjevi bolečini, da je v hiši edini fant.
''Ja, in to mi je strašno ne pravično. Kako bi bilo tebi, če bi bila v hiši samo z moškimi?''
Zdaj sta že prešla iz vikanja na tikanje, kar je oba bolj sprostilo. Prisegli bi lahko, da sta pozabila, kakšne položaje zavzemata in se prepustila kot navadna najstnika. Popolnoma običajna najstnika. Ampak to ni trajalo dolgo.
''Zakaj si sploh hotela pobegniti? Še vedno mi nisi odgovorila.''
Tessy se je vzravnala in z roko dramatično potegnila po klopci. Okoli njiju se je razraščala praprot in okoli in okoli so se vile posušene vrtnice. Bršljan je ovijal staro klopco, da sta skoraj že sedela na blazini iz njega. A kljub popolni neurejenosti kraja, je bil tako zaprt in tako stran od vsega, da se je Tessy čudila, da ga ni prej obiskala. Pravzaprav je bilo logično, skoraj nikoli ni odšla iz gradu, redke priložnosti so bile le obisk mesta ali drugih kraljestev.
''Oh, ne bi razumel,'' je končno rekla.
''Potem mi pa povej, da bom razumel.''
Pokazal je bele zobe in princesa ga ni mogla odkloniti.
''Vse se je začelo, ko sem bila majhna… Preden sem dopolnila šest mesecev…''
''Boš prešla na bistvo?''
''Bi rad slišal zgodbo ali ne?''
Sam je utihnil in se naslonil nazaj na klopci. Čudila se je lepoti njegovih ebenovinastih oči in rdečih ustnic…
''Takrat smo odšli na dvomesečno pot proti kraljestvu Zeyyn. Bila sem majhna, zato se tega spomnim le zaradi pripovedi… Moj… Zaročenec…''
Sam je zazeval.
''Takrat je bil star okoli… petnajst let…''
Sam je še bolj razprl oči, da se je čudila, da mu niso odstopile iz jamic.
''Bilo je prvič in zadnjič, da sem ga videla. Do zdaj… Kmalu sem se začela zavedati sama sebe in s tem tudi tega, kaj mi leži na plečih. Zato sem pri svojih rosnih osmih sklenila, da se poberem od tod. Stvari sem načrtovala leta in leta, včasih tudi malo pozabila o načrtih, a stvari se je nabralo preveč. Pravijo, da je lahko biti princesa, a lažejo, ni lahko. Včasih si samo želim, da bi lahko živela normalno… Brez dogovorjenih porok, brez staršev, ki mislijo da vedo kaj je zame najbolje… Brez krone.''
Zaprla je oči in glavo nagnila kvišku, proti lahnem siju Lune, ki je pronical skozi veje lipe.
''Verjamem da ni lahko… A nič lažje se ni zbuditi vsako jutro s skrbjo, da naslednjega ne boš dočakal. S skrbjo, da boš družino pustil na cedilu in bodo zaradi tebe sestradali. Zato sem se zaposlil tukaj, kot konjar. Plača ni najvišja, ampak vsaj preživim lahko.''
Tessy je spet odprla oči in zagledala njegove, ki so se premikale s pogledom po njenem telesu. Ustavile so se na njenih očeh in princesa je za trenutek pozabila, kako dihati.
''Mislim, da se lahko strinjava, da imava obadva zanič življenje.''
Nasmehnila sta se in še nekaj sekund strmela drug v drugega, polna misli, ki so bile prezasebne za deliti.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Krik mlade ženske se je razlegel med stojnicami, ki so bile zdaj že kupi prahu. Kostanjevo rjave lase je imela spete v kito in oblečena je bila v ohlapno belo tuniko. Z rjavimi očmi se je zazrla v prizor predse. Ljudje so poskušali oživiti tiste, ki so bili že zdavnaj mrtvi in reševati tiste, ki so še imeli možnost. Plameni so v minuti zavzeli večino trga in se širili naprej proti poslopjem. Ženska je zbežala mimo pepelnatih stebrov in poskusila uiti plamenom, ki so se ji nevarno približevali. Glasov za sabo kmalu ni več slišala in pred njo je bilo le še polje. Le zvezde in Luna so osvetljevale na sveže z orano zemljo, ampak oddajale so tako močno svetlobo, da bi lahko mislil, da je dan.
Stisnilo jo je pri srcu ob misli, da jih je pustila prepuščene same sebi. Izdihnila je dim in si otresla saje z las. Ne bo jih pustila tam. Morala je ukrepati. Korak je pospešila proti vodnjaku in nalila vode v zarjavel vrč. Ni veliko, ampak bo. Preden bi lahko trznila z očesom je od zadaj priletela puščica. Vrč je padel po tleh in voda se je neslišno pomešala s krvjo mladenke.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Rdeče ogrinjalo je kralju valovilo ob hitri hoji, ki je malo že vlekla na tek. Ljudje so se mu umikali s poti in skoraj je že prišel do vojašnice, ko ga je ustavil sin. Oblečeno je imel spalno srajčko in videlo se mu je, da se je komaj zbudil.
''Oče, mesto gori.''
Kralj ni reagiral na preveč očitno opazko najmlajšega sina Syta, starega komaj šest let. Rekel je le:
''Povej mami, da grem v mesto.''
Čeprav je bil majhen je Syt vedel kaj hoče oče. Potegnil ga je za ogrinjalo, ampak moči v rokah ni imel. To mu je le spolzelo med prsti, preden je kralj zaloputnil z vrati vojašnice. Fant je stekel po stopnicah v kraljičine sobane. Sopel je in brez da bi potrkal vstopil v mamino spalnico. Kraljica je sedela na robu postelje in obraz so ji močile solze.
''Mama, kaj je?''
Kraljica se je bežno nasmehnila, ampak v nasmehu je bila vidna bolečina.
''Tvojo teto so umorili na dvoru. Tik preden so prišli napast Tatris.''
Syt tete sploh ni videl v svojem kratkem življenju, ampak je mamo objel čez ramena. Po trenutkih premora ji je rekel, da je šel oče pomagat mestu. Kraljica je trznila in utrujena rekla:
''K bogovom naj molimo, da ni preveč žrtev.''
Syta je presenetilo, da mati ni šla pridigat in razglabljat o tem, kako kralj ne sme zapustiti dvora in oditi v mesto. Ampak ko se je zazrl v tisti nežen obraz posejan z gubicami in solzami je le zavzdihnil in zmolil bogovom.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tessy so se obarvala lica, ko ji je Sam ponesreči oplazil roko. Ni si znala razložiti, zakaj se ob njem počuti tako brezskrbno in svobodno. Vse na njem ji je izgledalo popolno. Od rjavih kodrov in črnih oči, ki so se svetile v prvih jutranjih žarkih. Šele tedaj je princesa opazila, da sta bila celo noč pokonci, na čas je med pogovorom popolnoma pozabila. Oči so ji počasi lezle skupaj, a ni hotela oditi.
''Si tudi ti slišala pok malo prej?''
Zazrla se je vanj presenečena, da ga je omenil. Tudi sama ga je namreč slišala, ampak grmovje in listje je zadušilo vse zunanje zvoke. Poleg tega sta bila na severnem vrtu, zelo blizu Škratjega pragozda, civilizacija je bila zelo daleč stran.
''Najbrž je le kak kmet sekal drevesa v pragozdu. Navadno so tu ob taki uri.''
Bila je prepričana v svoje besede, tudi Sam je bil takega mnenja. A ni si mogla pomagati, da je podvomila in pomislila na najhujše. Stresla se je, ampak ne od mraza.
''Veš, Tessy… Nisem si mislil, da bo druženje s princeso tako zabavno. Morala bi ponoviti.''
Tessy je stežka spregledala, da je mladi konjar nameraval oditi. Vstal je s klopce in se zamajal na nogah. Videlo se je, da sta dolgo sedela. Ko je ulovil ravnotežje se je še priklonil in obrnil na petah.
Takrat pa je princesa nehala razmišljati. V temen kotiček svojih misli je potisnila starše, krono in poroko. Spregledala je dejstvo, da je princesa in se mora obnašati po pravilih. Popolnoma pozabila na to, da bi jo lahko oče pretepel zaradi tega. Za trenutek je nehala dihati in malo podvomila o svoji odločitvi. A ta trenutek ni trajal dolgo, saj je segla po njegovi roki in ga v sekundi zavrtela ter pritisnila k sebi. Bila sta si tako blizu, da je lahko začutila njegov topel dah na obrazu. Lesket v ebenovinastih očeh se mu je še povečal, ko se je približal. Zdaj ni bilo več poti nazaj. Kar je storila, mora končati. Zaprla je oči in se nagnila še toliko bližje, da je začutila žametne ustnice, potem pa se prepustila.

~Pozdravljeni moji bralci!
Hvala, ker ste prebrali in tudi upam, da ste v zgodbi uživali. Če ste stisnite like in komentirajte. So pa dobrodošle tudi kritike, da se lahko izboljšam :). Glede tega, da sta onedva pristala skupaj je pa tako... Mogoče se nekaterim zdi prekmalu, ampak do konca festivala je le še 10 dni in sem morala nekako preiti na to. Upam, da vam je še vseeno všeč :)
Lepo bodite!