Zgodba o prijateljstvu
*modra*Pandora*modra*
"Kje si, Aurora!"
Ne, ne, ne. Ne. Ne zdaj.
Iskra in Roux se ustavita sredi avle. Vesna ne opazi.
"Dora!"
Vrže se mi okoli vratu. Kot je to včasih počela Iskra. In Aurora. In Roux.
"No, a bo kaj?" mi rezko zašepeta Aurora.
Zadržano jo objamem nazaj.
In opazim, kako Iskra steče iz avle in Roux za njo.
Zamrmram nekaj o stranišču, ampak me punce sploh ne slišijo, zato imam prosto pot. Vstanem s klopce in se poženem za Iskro in Roux.
"...in morda je objela Vesno, ker je Aurora tako hotela. Ali da se ne bi zamerila Aurori. Kaj pa veš."
"Kljub temu! Jaz sem konec z njo!"
"Iskra, oprosti mi," se vmešam. Dekleti se obrneta.
"Pandora," izusti Roux. Nekako razočarano, osuplo in olajšano skupaj.
"Pandora," po drugi strani s popolnoma drugačnim zvenom glasu zarenči Iskra.
Globoko vdihnem. "Iskra, žal mi je. Vse, kar sem hotela doseči, je to, da bi se lepo pogovorile. NISEM Vesnina prijateljica, nisem je hotela..."
Potem me prekinejo tri stvari.
"Dovolj te imam!" zavpije Iskra.
"Iskra, pomiri se, prosim," jo Roux poskusi ohladiti.
"Pandora!"
Ob tem glasu se vse tri obrnemo. Tam je stoji Aurora in to celo enkrat sama.
Iskra zakoraka naravnost k njej in se ji ledeno zazre v oči.
"Kaj hočeš?"
Aurora se ne zmeni zanjo. Stopi do mene in me zgrabi za zapestje. Občutek imam, da mi ga bo zdrobila.
"Kaj je bilo tisto?" zasika. "Zakaj si še zmeraj tako sovražna do Vesne?"
Počutim se ogrorženo. Morda je pa le čas, da se malo postavim zase. Enkrat za spremembo.
"Aurora, pozabljaš, da je še pred kratkim bulijala Iskro! Včasih se sprašujem, če sploh veš, kaj počneš. Prosim, se lahko pobotamo in smo spet prijateljice?" Ob teh besedah se obupano obrnem še k Iskri in Roux.
V Rouxinih očeh lahko vidim, da bi to rada tudi ona. V Aurorinih in Iskrinih pa ne. In to mi le nekaj sekund zatem potrdijo še besede.
"Ne," iztisne Aurora in se sovražno zazre v Iskro.
"Niti pod razno," zabije ta.
"Punci..." začne Roux, a jo nekdo prekine - Iskra.
"Pojdi ti nekam. Resno, tudi tebe imam dovolj. Že ves čas imam občutek, da si z mano samo, da bi nas poskusila pobotati, tako kot Dora. Zdaj pa pojdite vsi stran od mene. Ja, sedem let smo se res imele fajn. Ampak nikoli pa nisem ugotovila, da pravzaprav sploh niste moje prave prijateljice. Zdaj mi pa zginite izpred oči."
Roux nepremično zre vanjo. Čutim, kako se v njej nabira jeza. Predolgo jo poznam, čeprav opazim tudi druge znake: njen obraz še bolj pobledi, kot je že tako bel, sunkovito strese z glavo in si potisne očala višje na nos, le da ima nekaj za delati z rokami. Vedno je taka, ko se trudi obvladati. Ampak tokrat ji ne uspe.
"V redu!" zakriči. "V redu! Torej lepo. Bila sem edina na tvoji strani in ves čas sem se trudila, da bi nas sestavila skupaj. Ni fer, jasno? Vse ste bile, kar imam. Nimam nobene družine, mami se ne meni zame, za očija ne vem niti, če je sploh živ, ker nikoli nič ne pove, Elmer je super, ampak pač... ni mami. In ve ste totalno sebične. Res hvala. Zdaj pa nočem, da katerakoli pride za mano. Vam je to jasno!?"
"Popolnoma," prhne Aurora in odvihra. Zdaj pri straniščih ostanem sama. Želim si, da bi katerakoli prišla nazaj in me objela. Da bi rekla, da bo ostala ob meni. Ampak ne.
Zvečer mi nihče ne napiše "lahko noč". Nihče me ne pokliče. Nihče mi ne reče, da se bo vse uredilo. Ker sem vse to do zdaj vedno počela jaz. Ampak zdaj ne morem več. Ker nimam več nikogar, ki bi mu voščila lahko noč in mu šepetala na uho, da bo še vse v redu. In tudi druge so skregane. Nobena ne more nobeni reči, da bo vse okej. Čeprav sem prepričana, da tudi one ta trenutek ležijo v postelji in ne morejo spati. Zaradi tega se počutim povezana z njimi, a po drugi strani... tako oddaljena. kot bi bilo med nami tisoče kilometrov.
Kot bi med vsako od nas zeval prepad.
"Kje si, Aurora!"
Ne, ne, ne. Ne. Ne zdaj.
Iskra in Roux se ustavita sredi avle. Vesna ne opazi.
"Dora!"
Vrže se mi okoli vratu. Kot je to včasih počela Iskra. In Aurora. In Roux.
"No, a bo kaj?" mi rezko zašepeta Aurora.
Zadržano jo objamem nazaj.
In opazim, kako Iskra steče iz avle in Roux za njo.
Zamrmram nekaj o stranišču, ampak me punce sploh ne slišijo, zato imam prosto pot. Vstanem s klopce in se poženem za Iskro in Roux.
"...in morda je objela Vesno, ker je Aurora tako hotela. Ali da se ne bi zamerila Aurori. Kaj pa veš."
"Kljub temu! Jaz sem konec z njo!"
"Iskra, oprosti mi," se vmešam. Dekleti se obrneta.
"Pandora," izusti Roux. Nekako razočarano, osuplo in olajšano skupaj.
"Pandora," po drugi strani s popolnoma drugačnim zvenom glasu zarenči Iskra.
Globoko vdihnem. "Iskra, žal mi je. Vse, kar sem hotela doseči, je to, da bi se lepo pogovorile. NISEM Vesnina prijateljica, nisem je hotela..."
Potem me prekinejo tri stvari.
"Dovolj te imam!" zavpije Iskra.
"Iskra, pomiri se, prosim," jo Roux poskusi ohladiti.
"Pandora!"
Ob tem glasu se vse tri obrnemo. Tam je stoji Aurora in to celo enkrat sama.
Iskra zakoraka naravnost k njej in se ji ledeno zazre v oči.
"Kaj hočeš?"
Aurora se ne zmeni zanjo. Stopi do mene in me zgrabi za zapestje. Občutek imam, da mi ga bo zdrobila.
"Kaj je bilo tisto?" zasika. "Zakaj si še zmeraj tako sovražna do Vesne?"
Počutim se ogrorženo. Morda je pa le čas, da se malo postavim zase. Enkrat za spremembo.
"Aurora, pozabljaš, da je še pred kratkim bulijala Iskro! Včasih se sprašujem, če sploh veš, kaj počneš. Prosim, se lahko pobotamo in smo spet prijateljice?" Ob teh besedah se obupano obrnem še k Iskri in Roux.
V Rouxinih očeh lahko vidim, da bi to rada tudi ona. V Aurorinih in Iskrinih pa ne. In to mi le nekaj sekund zatem potrdijo še besede.
"Ne," iztisne Aurora in se sovražno zazre v Iskro.
"Niti pod razno," zabije ta.
"Punci..." začne Roux, a jo nekdo prekine - Iskra.
"Pojdi ti nekam. Resno, tudi tebe imam dovolj. Že ves čas imam občutek, da si z mano samo, da bi nas poskusila pobotati, tako kot Dora. Zdaj pa pojdite vsi stran od mene. Ja, sedem let smo se res imele fajn. Ampak nikoli pa nisem ugotovila, da pravzaprav sploh niste moje prave prijateljice. Zdaj mi pa zginite izpred oči."
Roux nepremično zre vanjo. Čutim, kako se v njej nabira jeza. Predolgo jo poznam, čeprav opazim tudi druge znake: njen obraz še bolj pobledi, kot je že tako bel, sunkovito strese z glavo in si potisne očala višje na nos, le da ima nekaj za delati z rokami. Vedno je taka, ko se trudi obvladati. Ampak tokrat ji ne uspe.
"V redu!" zakriči. "V redu! Torej lepo. Bila sem edina na tvoji strani in ves čas sem se trudila, da bi nas sestavila skupaj. Ni fer, jasno? Vse ste bile, kar imam. Nimam nobene družine, mami se ne meni zame, za očija ne vem niti, če je sploh živ, ker nikoli nič ne pove, Elmer je super, ampak pač... ni mami. In ve ste totalno sebične. Res hvala. Zdaj pa nočem, da katerakoli pride za mano. Vam je to jasno!?"
"Popolnoma," prhne Aurora in odvihra. Zdaj pri straniščih ostanem sama. Želim si, da bi katerakoli prišla nazaj in me objela. Da bi rekla, da bo ostala ob meni. Ampak ne.
Zvečer mi nihče ne napiše "lahko noč". Nihče me ne pokliče. Nihče mi ne reče, da se bo vse uredilo. Ker sem vse to do zdaj vedno počela jaz. Ampak zdaj ne morem več. Ker nimam več nikogar, ki bi mu voščila lahko noč in mu šepetala na uho, da bo še vse v redu. In tudi druge so skregane. Nobena ne more nobeni reči, da bo vse okej. Čeprav sem prepričana, da tudi one ta trenutek ležijo v postelji in ne morejo spati. Zaradi tega se počutim povezana z njimi, a po drugi strani... tako oddaljena. kot bi bilo med nami tisoče kilometrov.
Kot bi med vsako od nas zeval prepad.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vau.
1
Moj odgovor:
💖⭐
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjena
Moj eating disorder se mi ful slabsa in nevem kaj naredit. Odzmeri sm mela neke tezave s hrano ma ne take, potem konec februarja sm za tko 1 teden imela zelo slabo (300 kalorij na dan, 10 000 korakov vsak dan+ treningi...) pac blo je ful extremno dokler nism uni vikend bingala in pojedla ful ker pac nism upala vec. No ja in potem ko sm tolko pojedla sm mislna pac da nimam vec ed zaradi tega ker sm pac itak ful pojedla in izgubila kontrolo, zdaj sm pa opazla da me od konca februarja sploh ni pustil moj ed in mi ni zapustil mojih mozganov in se mi zdi kot da je nekaj narobe z mano in da nikoli ne bo sel zares proc.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
