Zgodba o prijateljstvu
*b*Roux*b*
"Iskra?"
"Ja?"
"Em..."
Ob takih trenutkih začnem pogrešati Pandoro. Kako se je ona vedno znala zmeniti, da smo se opravičile druga drugi? Globoko vdihnem in nekoliko sklonim ramena, a jih hitro spet dvignem, sicer izgledam negotova in me Iskra zagotovo ne bi poslušala.
"Iskra," začnem. Kako nadaljevati?
"Povej, no. Kaj je? Feliks te je vprašal?" ugiba in dvigne pogled iznad knjige.
"Ne. Em." Vedno sem mislila, da je lahko pobotati dva človeka. Zdaj vidim da ni. Kako je Dori to tako šlo!?!?
"Iskra, se ti ne zdi, da..." Ne, če bom tako direktna, ne bom nič dosegla.
Iskra me čudno gleda.
"Okej. Iskra, veš, ko si se skregala z Auroro?" Napačna poteza. Ampak zdaj, em, no way back.
Prav imam. Iskrino razpoloženje se spremeni tako hitro, da lahko samo pomežiknem.
"Ja?" vpraša nataknjeno.
"No, em, Dor... hočem reči... Pandora ni vedela, na katero stran naj se postavi."
"In?"
"Se ti ne zdi..." Globoko vdihnem. "Se ti ne zdi, da bi se ji morda morali opravičiti? Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ji opravičili?"
"Zakaj?"
"Ker ni izrecno podprla Aurore. No, ne takoj. Če bi recimo jaz odšla za Auroro, sem prepričana, da bi Dora ostala s tabo. Ni vedela, na katero stran naj se postavi. Obe ima rada, in tebe in Auroro."
Iskra me opazuje. Nazadnje se vzravna. "Ampak Aurora je naredila nekaj res grdega. Jaz ne bi niti pomislila, da bi držala z njo."
"Ja, ampak saj pravim. Pandora ima res veliko srce. Ne, samo poslušaj me, okej? Bolj sočutnega in občutljivega človeka od nje ne poznam. Videlo se je, da je želela držati s tabo, ampak je po mojem razmišljala, kako bi se ona počutila, če bi šla na drug konec jedilnice in nobena od prijateljic ne bi odšla za njo. Mogoče je v resnici šla za Auroro, da bi nas spet spravila skupaj. Najbrž jo bo zdaj nekaj dni vztranjo skrivaj napadala, naj pride do naju in se lepo zmenimo. Se ti ne zdi?"
Zdaj Iskra molči. "Mogoče. Okej. Greva."
Ja. Vsaj nekaj sem dosegla.
*modra*Pandora*modra*
"Pandora."
"Hej."
Odmor je. Aurora je prišla do mene. Končno enkrat sama. Sicer je vedno z Avo ali Vesno. Če tega ne bom izkoristila, mi ni več pomoči. Dvignem glavo.
"Kako si?" vprašam in jo za zapestje povlečem na klop poleg sebe.
"Pa... v redu. Ti?"
"Še kar okej."
Zdaj zbiram pogum. Tole je največja priložnost, ki sem jo kdaj dobila ali jo najbrž tudi bom.
"Aurora. Te lahko nekaj vprašam?"
"Odvisno."
"Okej."
Trenutek sva tiho, premetavam besede.
*i*Aurora, si morda pomislila, kako se je Iskra zadnjič počutila? Obljubile smo ji, da ji bomo stale ob strani. Počuti se, da nikjer zares ni sprejeta. In zdaj si se začela družiti z njeno sovražnico. Ne očitam ti, samo prosim te, vživi se za trenutek vanjo. Izgubila je eno najboljših prijateljic. In ne boli samo nje, boli tudi Roux, ki ni nič naredila, in mene, ki tudi nisem nič naredila. Se ti ne zdi, da... bi se morale vse štiri malo pogovoriti?*i*
Za ta trenutek popolno. In tam gresta Iskra in Roux. Prav sem. In ne izgleda, kot da se prihajata kregat.
"Aurora..."
"Iskra?"
"Ja?"
"Em..."
Ob takih trenutkih začnem pogrešati Pandoro. Kako se je ona vedno znala zmeniti, da smo se opravičile druga drugi? Globoko vdihnem in nekoliko sklonim ramena, a jih hitro spet dvignem, sicer izgledam negotova in me Iskra zagotovo ne bi poslušala.
"Iskra," začnem. Kako nadaljevati?
"Povej, no. Kaj je? Feliks te je vprašal?" ugiba in dvigne pogled iznad knjige.
"Ne. Em." Vedno sem mislila, da je lahko pobotati dva človeka. Zdaj vidim da ni. Kako je Dori to tako šlo!?!?
"Iskra, se ti ne zdi, da..." Ne, če bom tako direktna, ne bom nič dosegla.
Iskra me čudno gleda.
"Okej. Iskra, veš, ko si se skregala z Auroro?" Napačna poteza. Ampak zdaj, em, no way back.
Prav imam. Iskrino razpoloženje se spremeni tako hitro, da lahko samo pomežiknem.
"Ja?" vpraša nataknjeno.
"No, em, Dor... hočem reči... Pandora ni vedela, na katero stran naj se postavi."
"In?"
"Se ti ne zdi..." Globoko vdihnem. "Se ti ne zdi, da bi se ji morda morali opravičiti? Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ji opravičili?"
"Zakaj?"
"Ker ni izrecno podprla Aurore. No, ne takoj. Če bi recimo jaz odšla za Auroro, sem prepričana, da bi Dora ostala s tabo. Ni vedela, na katero stran naj se postavi. Obe ima rada, in tebe in Auroro."
Iskra me opazuje. Nazadnje se vzravna. "Ampak Aurora je naredila nekaj res grdega. Jaz ne bi niti pomislila, da bi držala z njo."
"Ja, ampak saj pravim. Pandora ima res veliko srce. Ne, samo poslušaj me, okej? Bolj sočutnega in občutljivega človeka od nje ne poznam. Videlo se je, da je želela držati s tabo, ampak je po mojem razmišljala, kako bi se ona počutila, če bi šla na drug konec jedilnice in nobena od prijateljic ne bi odšla za njo. Mogoče je v resnici šla za Auroro, da bi nas spet spravila skupaj. Najbrž jo bo zdaj nekaj dni vztranjo skrivaj napadala, naj pride do naju in se lepo zmenimo. Se ti ne zdi?"
Zdaj Iskra molči. "Mogoče. Okej. Greva."
Ja. Vsaj nekaj sem dosegla.
*modra*Pandora*modra*
"Pandora."
"Hej."
Odmor je. Aurora je prišla do mene. Končno enkrat sama. Sicer je vedno z Avo ali Vesno. Če tega ne bom izkoristila, mi ni več pomoči. Dvignem glavo.
"Kako si?" vprašam in jo za zapestje povlečem na klop poleg sebe.
"Pa... v redu. Ti?"
"Še kar okej."
Zdaj zbiram pogum. Tole je največja priložnost, ki sem jo kdaj dobila ali jo najbrž tudi bom.
"Aurora. Te lahko nekaj vprašam?"
"Odvisno."
"Okej."
Trenutek sva tiho, premetavam besede.
*i*Aurora, si morda pomislila, kako se je Iskra zadnjič počutila? Obljubile smo ji, da ji bomo stale ob strani. Počuti se, da nikjer zares ni sprejeta. In zdaj si se začela družiti z njeno sovražnico. Ne očitam ti, samo prosim te, vživi se za trenutek vanjo. Izgubila je eno najboljših prijateljic. In ne boli samo nje, boli tudi Roux, ki ni nič naredila, in mene, ki tudi nisem nič naredila. Se ti ne zdi, da... bi se morale vse štiri malo pogovoriti?*i*
Za ta trenutek popolno. In tam gresta Iskra in Roux. Prav sem. In ne izgleda, kot da se prihajata kregat.
"Aurora..."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ne vem zakaj ta zgodba nima komentarjev ampak za mene je svetovna:heart_eyes:
1
Moj odgovor:
💖⭐
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjena
Moj eating disorder se mi ful slabsa in nevem kaj naredit. Odzmeri sm mela neke tezave s hrano ma ne take, potem konec februarja sm za tko 1 teden imela zelo slabo (300 kalorij na dan, 10 000 korakov vsak dan+ treningi...) pac blo je ful extremno dokler nism uni vikend bingala in pojedla ful ker pac nism upala vec. No ja in potem ko sm tolko pojedla sm mislna pac da nimam vec ed zaradi tega ker sm pac itak ful pojedla in izgubila kontrolo, zdaj sm pa opazla da me od konca februarja sploh ni pustil moj ed in mi ni zapustil mojih mozganov in se mi zdi kot da je nekaj narobe z mano in da nikoli ne bo sel zares proc.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
