*b*Roux*b*

"Iskra?"
"Ja?"
"Em..."
Ob takih trenutkih začnem pogrešati Pandoro. Kako se je ona vedno znala zmeniti, da smo se opravičile druga drugi? Globoko vdihnem in nekoliko sklonim ramena, a jih hitro spet dvignem, sicer izgledam negotova in me Iskra zagotovo ne bi poslušala.
"Iskra," začnem. Kako nadaljevati?
"Povej, no. Kaj je? Feliks te je vprašal?" ugiba in dvigne pogled iznad knjige.
"Ne. Em." Vedno sem mislila, da je lahko pobotati dva človeka. Zdaj vidim da ni. Kako je Dori to tako šlo!?!?
"Iskra, se ti ne zdi, da..." Ne, če bom tako direktna, ne bom nič dosegla.
Iskra me čudno gleda.
"Okej. Iskra, veš, ko si se skregala z Auroro?" Napačna poteza. Ampak zdaj, em, no way back.
Prav imam. Iskrino razpoloženje se spremeni tako hitro, da lahko samo pomežiknem.
"Ja?" vpraša nataknjeno.
"No, em, Dor... hočem reči... Pandora ni vedela, na katero stran naj se postavi."
"In?"
"Se ti ne zdi..." Globoko vdihnem. "Se ti ne zdi, da bi se ji morda morali opravičiti? Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ji opravičili?"
"Zakaj?"
"Ker ni izrecno podprla Aurore. No, ne takoj. Če bi recimo jaz odšla za Auroro, sem prepričana, da bi Dora ostala s tabo. Ni vedela, na katero stran naj se postavi. Obe ima rada, in tebe in Auroro."
Iskra me opazuje. Nazadnje se vzravna. "Ampak Aurora je naredila nekaj res grdega. Jaz ne bi niti pomislila, da bi držala z njo."
"Ja, ampak saj pravim. Pandora ima res veliko srce. Ne, samo poslušaj me, okej? Bolj sočutnega in občutljivega človeka od nje ne poznam. Videlo se je, da je želela držati s tabo, ampak je po mojem razmišljala, kako bi se ona počutila, če bi šla na drug konec jedilnice in nobena od prijateljic ne bi odšla za njo. Mogoče je v resnici šla za Auroro, da bi nas spet spravila skupaj. Najbrž jo bo zdaj nekaj dni vztranjo skrivaj napadala, naj pride do naju in se lepo zmenimo. Se ti ne zdi?"
Zdaj Iskra molči. "Mogoče. Okej. Greva."
Ja. Vsaj nekaj sem dosegla.


*modra*Pandora*modra*

"Pandora."
"Hej."
Odmor je. Aurora je prišla do mene. Končno enkrat sama. Sicer je vedno z Avo ali Vesno. Če tega ne bom izkoristila, mi ni več pomoči. Dvignem glavo.
"Kako si?" vprašam in jo za zapestje povlečem na klop poleg sebe.
"Pa... v redu. Ti?"
"Še kar okej."
Zdaj zbiram pogum. Tole je največja priložnost, ki sem jo kdaj dobila ali jo najbrž tudi bom.
"Aurora. Te lahko nekaj vprašam?"
"Odvisno."
"Okej."
Trenutek sva tiho, premetavam besede.
*i*Aurora, si morda pomislila, kako se je Iskra zadnjič počutila? Obljubile smo ji, da ji bomo stale ob strani. Počuti se, da nikjer zares ni sprejeta. In zdaj si se začela družiti z njeno sovražnico. Ne očitam ti, samo prosim te, vživi se za trenutek vanjo. Izgubila je eno najboljših prijateljic. In ne boli samo nje, boli tudi Roux, ki ni nič naredila, in mene, ki tudi nisem nič naredila. Se ti ne zdi, da... bi se morale vse štiri malo pogovoriti?*i*
Za ta trenutek popolno. In tam gresta Iskra in Roux. Prav sem. In ne izgleda, kot da se prihajata kregat.
"Aurora..."