Iskreno…
Veliko skrbi imam, šola, obveznosti, ocenjevanja… Vsak večer razmišljam in premlevam dogodke, ki so se mi zgodili tisti dan. Kar preprosto ne morem zaspati. Premišljujem kaj vse me čaka naslednji dan in vedno znova me skrbi, da mi bo zmanjkalo časa za vse obveznosti, ki jih imam.
Mogoče se sliši neumno ampak včasih se moraš preprosto osredotočiti nase in se tudi sam s seboj pogovoriti o stvareh, ki te mučijo in ti ne dajo dihati. Prav vsak izmed nas nosi nekaj v sebi, česar se ne more rešiti, mogoče jo ne more ali noče zaupati nikomur ali pa ga je strah, da bi se to preveč razvedelo naokrog.
A do tega spoznanja sem morala nekako priti.
A vseeno v življenju ni vse vedno tako grozno in brezupno kot se zdi na prvi pogled. Včasih moraš nekatere stvari pogledati z druge perspektive.
Velikokrat se tudi sama opečem, ker sem zelo prijazna do drugih in potem mislim, da bodo tudi drugi takšni do mene. Pa se izkaže, da ni vedno tako. Ti ljudje te lahko zelo prizadenejo in razočarajo. Takšne reči ti lahko povzročajo cmok v grlu ali pa strah, ki te v naprej teži. Lahko si naredil nekaj groznega, pa to držiš v sebi že več let, ker te je strah povedati komu, pa tudi, če si to takrat priznal in se opravičil. Ta občutek je grozen, nekaj te tako dolgo časa teži, ne da ti dihati, pa se vseeno ne želiš zaupati nikomur, ker te je preveč strah in potem to raje zadržiš zase.
Prišla sem do neke točke, ko so me moje sošolke začele zbadati in zafrkavati, da je moj visok čop kot sračje gnezdo, da nosim prekratke pajkice, ker niso čez gležnje, da moje rdečilo izgleda kot, da me kdo udaril v lice in da se na splošno čudno oblačim...
Ko sem se nasmehnila ali kaj rekla o nečemu zabavnemu ali pa sem bila preprosto drugačna od drugih, so se takoj spogledovale in mrščile druga drugi.
Takrat res ni prijetno, ko se norčujejo iz tebe in te zafrkavajo. Ne morem reči, da sem čutila odrinjenost ali, da sem se počutila tako kot, da ne spadam v to okolje, ker se pravzaprav nisem, občutek je bil tokrat drugačen. Občutila sem neko gmoto, ki mi ne, da dihati in me ne pusti pri miru. Neka čudna reč me drži v sebi, in se ne spusti na plano. Nisem natančno vedela kaj je to, kaj mi daje ta občutek ali zakaj je temu tako. Pač pa me je bilo strah, mislim da nisem ravno verjela sama sebi. Tako dolgo sem brskala, da se mi je na koncu le posvetilo, mogoče pa je ta globok občutek TESNOBA. To je čudna reč ta tesnoba, ko te nekaj v tebi stiska in ti nikakor ne da miru. Verjemi, z njo nikakor nočeš imeti nobenega opravka. Kaj šele, če se ji zameriš. Uuff! Potem pa imaš res smolo! Moraš se pogovoriti sam s seboj in stuhtati kako se jo boš lotil. Ne pusti, da v tem zmaga ona.
Še tako bolj pa je tesnoba pogosta v najstniških letih.
S takšnimi izzivi se soočamo vsi. Nisi sam v tem, pa tudi če se ti to včasih zdi.
Za stvari, ki te v življenju veselijo, te dopolnjujejo in so ti pomembne, se moraš potruditi, ne vrsti puške v koruzo in se tej trmasti in muhasti tesnobi pustiti pretentati.
Danes sem imela eno zelo neprijetno izkušnjo s svojo sošolko.
V šoli smo imeli namreč božično prireditev ob dnevu odprtih vrat.
S sošolkami smo napisale dramsko božično igro. Zelo sem vadila in sem že težko pričakovala nastop.
Ampak me je na koncu vse skupaj razočaralo. Tako sem jezna. Znašla sem se v zelo neprijetni situaciji.
Za nastop smo bile pripravljene. Vadile smo in vsaka je poznala svoje besedilo.
Vse smo bile na svojih mestih in predstava se je začela.
Vse je bilo super dokler mi sošolka ni začela jemati mojega besedila.
Stala sem kot drevo, ona pa se je vživela v mojo vlogo. Med nastopom nisem imela kaj narediti kot samo stati in se nekako vklopiti v dogajanje.
Na koncu sem jaz izpadla neumno. Ona pa sevda tako kot si je zamislila sami pri sebi.
Res sem jezna in razočarana. Pa tako sem se veselila…
Na odru sem se počutila grozno, občutek sem imela, da me vsi čudno gledajo, res je bilo neprijetno.
Za zdaj se poslavljam dnevnik. Hvala, ker si mi spet prisluhnil. Zaradi najinega pogovora bom lažje zaspala. Se vidiva jutri, upam, da s boljšimi novicami.