Zbudila sem se in na licih začutila posušene solze. Nato mi je v glavo priplaval včerajšnji dogodek. Spet so me zapekle solze in zajokala sem. Nikoli si nisem mislila, da bo tako. Looni bo najbrž vseeno, mani pa ni, ker nisem ona. Točno tako. Nisem ona. Pojma nimam, kako bom to prenesla. Nikoli nisem pomislila, da bo to tako težko. A zdaj… Čez lica mi je polzel naval solz. A zdaj… zdaj je treba v šolo.
Ves čas sem bila otožna, razmišljala sem samo o tem. Spraševala sem se, če Loona že ve. Najbrž ne. Ali pa. Ah, ne vem! Samo upala sem lahko, da je mami že šla v službo. Res nisem želela, da me vidi tako. Sreča se mi je nasmehnila. Mami je budilka zazvonila ravno takrat, ko sem zaprla vrata in odšla na avtobusno postajo. Danes sem se vlekla kot polž. Ko sem prišla do postaje, sem zagledala avtobus, ki je speljal deset sekund nazaj. Zastokala sem. Najbrž bom dobila neopravičeno uro. Nisem vedela, ali naj počakam na naslednji avtobus, ki pelje čez pol ure, ali naj grem peš in bom hodila pol ure. Izbrala sem hojo. Hitreje bom prišla do šole in mogoče se bom pomirila. Skoraj celo pot do šole sem jezno jokala in se smilila sama sebi. Brcala sem kamen.

Ko sem stopila v razred, sem rekla: “Oprostite za zamudo, ampak sem zaspala.”
“V redu. Hvala, Eleonora,” se je z raskavim glasom zahvalila učiteljica geografije.
Komaj sem se prisilila, da sem se nasmehnila in pokimala. Dvomim, da je bil nasmeh prepričljiv, ampak vseeno.

Po uri je do mene prišla Anne in me pozdravila.
“Živjo,” sem ji turobno rekla nazaj.
“Emmm, si v redu?”
“Ja, ja. Ja, mislim da.”
“Eleonora, vem, da nekaj ni v redu. Lahko mi zaupaš.”
“Poglej, če ti rečem, da sem v redu, sem v redu! Razumeš?”
“Ja, Eleonora. Oprosti. Nisem vedela.”
“Zdaj pa mi izgini izpred oči,” sem zabrusila.
“Ponovi, prosim,” je odvrnila hladno.
“Izgini. Mi. Izpred. Oči!” sem zakričala nanjo.
Užaljeno je šla do Elisse, s katero se vedno bolje razumeta. Takoj sem obžalovala svoje besede. Prekrasno. Res, krasno. Sedaj imam ločena starša, ravnokar sem izgubila najboljšo prijateljico, poleg tega pa Eric ni zaljubljen vame. Kolikor poznam Anne, bo vse povedala ostalim in vsi me bodo zasovražili.
V naslednjem odmoru sem se poskusila pogovoriti z Anne.
“Anne, lahko za trenutek?”
“Ne. Takoj mi izgini izpred oči,” me je oponašala in z Elisso sta se zahihitali.
Še enkrat: prekrasno. Anne me preprosto sovraži.
In s temi mislimi sem ob koncu dneva zaprla oči in čakala na še en dan, ki mi bo najbrž uničil življenje.
_____________________________________________
Evoooooooooo, mal dalši del, upam da vam je bil všeč. Ampak vi ne veste, kok je ta deu pomembn...
Lp, Belčica:blue_heart::kissing_heart: