1. POPOLN ZAČETEK

*i*To poletje je bilo naravnost noro. Če seveda združimo vse skupaj v eno. Dogajalo se je toliko stvari, da bi se ti na polovici pripovedovanja že zmešalo. Čeprav je bilo moje življenje prej zelo dolgočasno, se je spremenilo v trenutku, takoj po selitvi na Dunaj. Ampak vse se enkrat začne. Točno tukaj, zdaj ali v tem trenutku boš prebral/a prvo črko začetka cele zgodbe.*i*

*

Konec osnovne šole sem dokončala z odliko. Veselila sem se odziva mojih staršev. Škoda, da tukaj v Londonu ni več moje najboljše prijateljice Kristie. Sigurno bi bila vesela zame. Prejšnje leto se je preselila v Madrid in od takrat sva izgubili stike. Ob misli nanjo sem vedno dobila željo, da bi se spet srečali in imeli dolge pogovore o fantih ter življenju na splošno. Zdaj se o tem nimam s kom več pogovarjati, razen z mojo plišasto lutko, ki pa jo itak nameravam darovati mlajšim otrokom.
Skratka, po poti domov sem hodila sama. Poslušala sem petje ptičev in pustila, da mi je veter mršil lase. Zaprla sem oči. Občutek je bil super. Dokler se nisem v nekoga zaletela. Ustrašila sem se in odskočila na stran, ko sem ugotovila, da pred mano stoji moja bivša razredničarka iz 6. razreda; najbolj stroga in resna učiteljica na svetu! Najprej me je resno pogledala, nato pa se je zasmejala, mi podala roko in čestitala za konec osnovne šole. Tiho in sramežljivo sem se zahvalila, potem pa sem pot nadaljevala - z odprtimi očmi.
Postavila sem se pred vrstne hiše in iskala pravi trg; vse so bile enake na zunaj, zato si se lahko čisto enostavno zmedel. Itak pa mi je mama obljubila, da se bomo, ko bomo zaslužili dovolj denarja, preselili v hišo nekam na lepše. No, upam, da bo takrat sploh še živa - ima Alzheimerjevo bolezen, zato je na vozičku in žal ne bo živela preveč dolgo. In tega me je bilo najbolj strah. Njene smrti.
Jemlje veliko zdravil, zato lahko v njeni spalnici opaziš ogromno odvečne embalaže le teh.
Končno sem prebrala napis pravega trga. Stopila sem pred prag hiše in opazila veliko listja na tleh. Hja, že nekaj časa nismo pometali.
Odklenila sem vrata in odkorakala do pravih vrat v pritličju. Prej smo živeli v bloku v petem nadstropju brez dvigala. Dokler mama ni dobila te bolezni in smo se preselili v te zanemarjene vrstne hiše, saj zaradi zdravil, vozička in drugih maminih terapij nismo imeli več dovolj denarja za kakšno lepšo pritlično hišo.
V stanovanju ni bilo nikogar. Bila je popolna tišina in predvidevala sem, da mama spi. Tiho sem odprla spalnico in zagledala mamo, pokrito v postelji. Na tleh so bili papirčki od zdravil. Vestno sem jih začela pobirati in jih nato vrgla v smeti. Soba je bila zdaj bolj urejena. Tiho sem spet zaprla vrata spalnice in odšla v kuhinjo. Tam sem si pripravila sendvič in ga hitro pojedla. Takoj po končanem obroku sem se odpravila v svojo sobo in začela zbirati igrače, ki jih ne potrebujem več. Tudi svojo plišasto lutko sem vrgla v škatlo, čeprav mi je bilo malo žal zanjo. Kmalu sem napolnila dve škatli še lepo ohranjenih igrač. Kajti zdaj, ko sem končala osnovno šolo, sem nameravala postati drug človek - bolj samozavesten, samostojen in odrasel. Spisek vseh stvari, ki jih moram narediti, sem napisala že pred dvema tednoma. Torej, igrače sem pospravila. Zdaj so na vrsti oblačila, ki so preveč otročja ali pa sem jih že prerasla. Tudi te sem zmetala v škatlo in na koncu mi je ostalo le še nekaj majic, en pulover, par kratkih hlač in ena obleka. Vse pa sem seveda nameravala prodati, da bi si s tem denarjem lahko kupila nova, bolj odrasla oblačila.
To je bilo za zdaj vse, zato sem se odpravila v majhen park prodajati vse stvari, ki sem jih zbrala. Uspešno sem zaslužila kar 162£, ostalo mi je pa še 6 igrač in dve majici. Ko sem se vrnila domov, je bila ura že pol šestih. Spet sem se zaprla v svojo sobo in razmišljala o posterjih na steni. Na niih je bilo nekaj luštnih rock bendov - kot so npr. Imagine Dragons in Mäneskin, moja najljubša pevka - Rihanna in znani kitarski duo. Te naj pa kar ostanejo na steni.
Nekdo je pozvonil. Najbrž je bil oče, ki je ravnokar prišel iz službe. Delal je na bencinski črpalki kot prodajalec. Od tam je imel tudi zelo slabe izkušnje. Nekega običajnega sončnega dne je neznan in ogromen silak prišel kupit cigarete. Ker jih je ravno tisti dan zmanjkalo, je čisto ponorel in mu od besa zlomil nos in roko, medtem pa mu je še grozil s smrtjo. Ostali ljudje v trgovini so hitro ukrepali in poklicali policijo ter rešilca. Na srečo so hitro prišli in silaka odpeljali. Očeta so tudi dobro oskrbeli. No, od tega so že 3 leta. Oče pa ne želi, da to omenjam komurkoli. Če dobro pogledaš, lahko vidiš, da je njegov nos še vedno nekam zvit, hah. Ah, kako nori so nekateri ljudje...
Odprla sem vhodna vrata in seveda je v stanovanje stopil oče, z vsakdanjim resnim pogledom me je ošinil, nato pa si je sezul čevlje in odšel v svojo pisarno. Hm... Zakaj bi morali prodajalci sploh imeti pisarno? No, očitno ga moje spričevalo niti najmanj ni zanimalo. Vseeno sem potrkala na vrata pisarne, a ni bilo slišati ničesar. Odprla sem jih in oče je med hitrim tipkanjem na računalnik besno rekel: "A sem ti rekel, da lahko vstopiš? Takoj ven!" Z žalostnim obrazom sem vrata zaprla in pomislila na mamo. Ona je bila vedno prijazna do mene, nikoli se ni drla. Vse je rešila z mirnim glasom in do vseh je bila tako nekako... topla.
Želela sem preveriti, če je v redu. Spet sem odprla spalnico in videla, da mama jemlje zdravila. "O, zdravo Jane. Si kaj vesela, da je konec z osnovko?" Pokimala sem in zaprla vrata spalnice, da sva bili v sobi sami. "Daj, sedi na posteljo." Ubogala sem jo in se usedla na rob postelje. "Na kakšno srednjo šolo si sploh želiš?" V moji glavi sem iskala tisti pravo besedo... Aha! "Najverjetneje bom šla na gimnazijo. Saj imam dovolj točk za njo." Mama se je nasmehnila potem pa mirno rekla: "Čisto prava izbira. Svojo pamet je treba izkoristiti. S klavirjem si pa rekla, da boš nehala, kajne? Saj si izdelala osemletko." Pokimala sem in gledala, kako mama žveči neko zdravilo proti glavobolu. Spet je nadaljevala: "No, pokaži mi svoje spričevalo in priznanja." Vstala sem, odšla v kuhinjo in iz svoje torbe izvlekla debelo mapo v kateri so bila vsa priznanja in dve spričevali - ena od osnovne šole, druga pa od glasbene šole. Ko sem se vrnila, je mama mapo prijela v roke in začela ven vleči vsa priznanja, njen nasmeh je pa bil vedno večji. Na koncu me je poljubila na lice in rekla: "Vesela sem, da imam tako talentirano hčerko." Tudi jaz sem se nasmehnila, saj sem bila vesela, da je mama srečna, glede mojih rezultatov. Vsaj ona je bila ponosna name. Očeta pa nič ne briga zame. O tem mami sicer še nisem razlagala, a sem ji nameravala. "Zdaj bom pa še malo zadremala." Pokimala sem in ji zaželela lahko noč, saj je bila ura že sedem.
V kuhinji je nekdo nekaj kuhal; bil je oče, ki je delal zelenjavno juho. Pripravljene so bile že tri sklede. Vsaj toliko je bil prijazen, da mi je skuhal večerjo. "Jane, pridi sem! Dokončaj juho, jaz moram še nekaj urediti za novo... Ne, khm, samo za službo." Itak, ni mi skuhal juhe. Ampak, ko se oče tako zmede je jasno, da mi nekaj prikriva... No, za to se nisem zmenila.
Kuhala sem juho, kot mi je oče naročil, na koncu pa sem jo razdelila v tri pripravljene sklede. Eno sem odnesla mami v spalnico. Očitno je že spala, saj je imela zaprte oči. Drugo pa sem odnesla očetu v pisarno. Hladno se mi je zahvalil, jaz pa sem se raje hitro odpravila iz pisarne, da me ne bi spet nadrl. Svojo skledo sem izpraznila v kuhinji in razmišljala, kako bo v srednji šoli. Kaj, če tudi tam ne bom imela prijateljev? In kaj, če mi bo šlo tam slabše kot v osnovni šoli? Močno sem se bala odgovorov na ta vprašanja, še bolj pa me je bilo strah za mamo. Take tesnobe zares še nisem čutila. Kaj šele *i*doživela*i*.
------‐-------------

Torej, to ja ta zgodba,o kateri govorim, da jo že eno leto pišem. Vsak dan bo izhajala, saj jo imam napisano v beležki (že 24 delov!), zato ne bo nič zamujala ;) In tokrat me bo popolnoma brigalo, če boste govorili, da fejkam naslov, ker ga ne, sem rekla, da zgodbo pišem že eno leto. :pensive:

Lp,
MM12