Tihi glas mi je prigovarjal, da moram iti h pouku. Ampak naj se gre solit vse. Briga me pouk. Vstala sem iz straniščne školjke in pograbila torbo, ki je ležala na tleh. Odprla sem vrata kabine in se sklonila k umivalniku. Lica sem imela mokra, oči pa zabuhle in rdeče. Nekaj maskare, ki sem jo imela je bila razmazana tako, da sem izgledala kot prikazen. Odprla sem pipo in pustila, da je iz nje stekla mrzla voda. Parkrat sem si hladno vodo pljusknila v obraz in si z obraza sprala že zadnje ostanke solz in maskare. Takoj sem se počutila bolje. S par krpicami sem si obrisala obraz in z zadovoljstvom ugotovila, da ni ostalo nobenih dokazov, da sem kdaj sploh jokala. Tiho sem zapustila stranišče in hodila naprej po tihem hodniku. Vsi so bili v razredih tako, da je povsod vladala mučna tišina. Skoraj sem že bila pri izhodu.
"Tracy?"
Presneto! Počasi sem se zasukala na petah in nekaj metrov stran opazila starega hišnika Frederika. Frederik je na šoli delal že vrsto let in znal je popraviti čisto vse. O ubogem možakarju so na šoli krožile za lase privlečene govorice, ki so se govorile za njegovim hrbtom. Jaz sem ga imela od nekdaj rada. Bil je prijazen in ne tako zagrenjen kot večina ostalih učiteljev.
"Hm, ja?"
Zvenela sem grozno neumno.
"Kaj pa počneš? Ne bi morala biti v razredu?"
Debelo sem pogoltnila.
"Pravzaprav," moji možgani so brneli ob iskanju idej. "Se... khm grozno slabo počutim. Slabo mi je."
Ne znam lagati. To je dejstvo. In Frederik mi je izgledal kot moški, ki hitro prepozna laži.
"In si šla v ambulanto? K zdravnici?"
In konec. Misija *i*Tracy bo špricala pouk je spodletela.*i*
Le še ena možnost je ostala.
"Ja," oh sovražim se, ko lažem. "Šla sem. Zdravnica je rekla, da je najbolje, da grem domov."
Tako neumen razlog.
"Samantha je to rekla?"
Še sama sem podvomila v svoje besede. Samantha je bila vrsta zdravnice, ki otrok ni nikoli pošiljala domov pa naj so bili še tako bolani. Vedno ti je dala zdravila ali pa je rekla, da malo počivaš pri njej. Nikoli ampak nikoli pa ni nikogar poslala domov.
"Am ja."
Hišnik je samo dvignil eno obrv in se z enim od tistih pogledov -*i*lažeš!*i*- zastrmel vame.
"Slabo ti je praviš? Ne izgleda, da bi ti kaj bilo?"
Zdaj pa mi je dokončno prekipelo. Človek je imel toliko vprašanj kot, da bi me zalotil pri ropu.
"Pa mi je. Slabo."
Rahlo sem se sključila in prijela za trebuh.
"Am," delala sem se kot, da sem rahlo bruhnila v usta. "Žal mi je. Se vidimo jutri. Upam."
Nato sem se samo obrnila in še vedno malo sključena stekla naprej po hodniku. To je bila najslabša akcija, ki sem jo lahko izvedla in prepričana sem bila, da se bo Frederik še v istem trenutku odločil preveriti pri Samanthi in vse skupaj sporočil mojim staršem. A s tem se bom ukvarjala pozneje. Zunaj na svežem zraku sem se počutila malo bolje. Sploh nisem vedela zakaj sem odšla in niti kam bom šla. A dovolj je bilo že to, da sem se malo oddaljila od te stavbe. Hodila sem naprej po ulici in opazovala nekaj malega prometa. Večina je bilo le malo avtov saj so vsi še bili v službah. Bil je oblačen jesenski dan in videlo se je, da se že pripravlja na zimo. Drevesa so bila že skoraj gola in na ulicah je že dišalo po kostanju.
"Živijo ljubica."
Sem nenadoma zaslišala tih star glas. Obrnila sem se in zagledala staro gospo, ki je bila odeta le v staro haljo v roki pa je držala star klobuček v kateri je bilo par kovancev.
"Imaš kakšen euro zame?"
Njene karamelno rjave oči so že izgubile nekaj leska a stavim, da so bile včasih čudovite. Strmela sem vanjo in njen proseč pogled me je prisilil, da sem iz žepa potegnila majhno denarnico. V klobuček sem ji položila bankovec za deset eurov. Njene oči so se zasvetile ob pogledu nanj in hvaležno me je pogledala.
"Najlepša ti hvala, dekle. Res sem ti hvaležna."
Pokimala sem.
"Z veseljem."
Stopila sem naprej po ulici in nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Vsaj nekomu sem polepšala dan.
Naenkrat sem se ustavila ob nenadnem sladkem vonju. Obrnila sem se in zagledala majhno kavarnico, katera je bila cela odeta v rožasto barvo. Notri je bilo precej ljudi in zato sem še sama sklenila vstopiti.
"Dober dan, gospodična!"
Presneto. Ta človek me je prestrašil. Bil je mlad natakar verjetno kakšno leto starejši od mene in zagotovo je bil tu na praksi. Njegove temno modre oči so se mi zdele znane.
Nemogoče.
*i*Ben.*i*
Tudi on je nenadoma obstal.
"Oh saj to ni mogoče," zarežal se je. "Gospodična Tracy!"
Nisem si mogla kaj. Planila sem mu v objem.
"Gospodič Ben!"
Zarežala sva se in tudi on me je stisnil v močen objem.
"Že sto let se nisva videla, madona!"
Zopet sem se zasmejala in se rahlo odmaknila od njega. Bil je isti kot sem se ga spomnila. Razmršeni rjavi lasje, temno modre oči in pokroviteljski nasmešek kateri me je takrat spravljal ob živce. Le malo je zrasel, še zmeraj pa je bil tako suh kot takrat.
"Pridi, sedi."
Odpeljal me je do mize na kateri je bila kartica *i*Rezervirano.*i*
"Stari piše, da je rezervirano."
Sem se zasmejala.
"Poglej zate lahko počaka ena rezervacija."
Pomežiknil mi je jaz pa sem se ponovno zasmejala. Že dolgo časa se nisem toliko časa naenkrat smejala.
"Kaj boš? Čaj, sok, kaj bolj močnega..." že sem hotela odpreti usta, ko me je navdušeno ustavil. "Saj res. Počakaj, vem kaj boš. Vročo čokolado ne? Obožuješ jo."
Nasmehnila sem se.
"Uu zanimivo, da si si zapomnil," naklonil mi je še enega tistih božanskih nasmeškov. "Jap, kar to bom."
"Prav. Daj mi minutko."
Vstal je in izginil nekam za kuhinjskimi vrati. To je skoraj nemogoče. Ben! Mislim Ben... Domišljavi najstnik, ki sem ga spoznala na počitnicah v Italiji, v osmem razredu. Ko smo z družino odšli v kamp in je bil edini Slovenec, ki sem ga spoznala. Tako sva se počasi zbližala in tisto je bila moja prva "zveza". Nič resnega ni bilo. Le romanca za eno poletje. Tako bi lahko rekli. Potem sva si še nekaj časa pisala ampak ne dosti. Izgubila sva vse stike. Mislim, da meni ni bila všeč "zveza na daljavo" zato sem ga pustila. Vem pa, da sem bila takrat noro zatreskana vanj.
"Evoga. Vroča čokolada za gospodično Tracy."
Pred mano se je pojavil Ben in predme položil skodelico rjavkaste tekočine iz katere se je kadilo.
"To pa je bilo hitro."
Srknila sem požirek in ugotovila, da že sto let nisem pila vroče čokolade. Bila je naravnost odlična.
Ben me je opazoval izza dolgih trepalnic.
"Kako si? Kako kaj življenje?"
Je izrekel sila filozofsko, da sem se morala zasmejati.
Nato sem se spomnila na svoje *i*življenje*i*.
"V redu."
Sem kislo izdavila a njemu se ni zdelo sumljivo.
"Tebi?"
Nasmehnil se je.
"Recimo, da super. Zdaj tu delam na praksi, da kaj malega zaslužim. Drugače pa vse... super."
"Lepo slišati."
Nato je med nama nastala grenka tišina. Nič čudnega, če nisva govorila že nekaj let poleg tega pa takrat razhod ni bil ravno rožnat.
"Lepo te je spet videti gospodična Tracy. Moram reči."
Uh hvaležna sem mu, da je prekinil tišino.
"Hvala enako, gospodič Ben."
Zasmejala sva se.
"Kako kaj starši? Queele?"
"V redu a stavim, da ne bi bili preveč veseli, če bi slišali, da sem te srečala."
Zarežal se je. Bena starši niso nikoli marali. Govorili so, da je nehvaležen in domišljav fant. Sreča je bila, da niso izvedeli kaj sem imela z njim.
"Oh ja. Nevem zakaj me niso marali, če pa sem bil vedno tako popolen."
Zdaj sem se še jaz zarežala.
"Nehaj!"
Sem izrekla med smejanjem.
"S čim?"
"S tem spogledovanjem!"
Namenil mi je hudomušen izraz.
"Zakaj? Imaš fanta?"
Stisnila sem ustnice. Takoj je opazil, da je šel predaleč.
"Neprijetna tema?" živčno se je popraskal po tilniku.
"Oprosti."
Bila sem tiho.
"Ampak," zazrl se mi je v oči. "Kaj praviš, da bi te povabil na zmenek? Jaz in ti. Lepa restavracija. Lepa glasba. Ognjemet..."
Zasmejala sem se.
"Uh ti pa ne oklevaš."
"Zakaj bi, če imam pred sabo tako lepotico?"
Zardela sem, ko sem videla, da naju opazuje skoraj cela kavarna.
"Ben! Cela kavarna naju opazuje! Boš nehal, če ti rečem, da grem na zmenek?"
Presenečeno me je pogledal nato pa zasmejal.
"Jap."
Nekaj trenutkov me je le opazoval nato pa sem iz ozadja zaslišala jezen glas, ki je klical njegovo ime.
"Uh to je Berta. Moral bom iti lepotička. Se vidiva."
Vstal je, mi pomežiknil nato pa ga ni bilo več. Zavzdihnila sem in nagnila skodelico, da sem izpila še zadnjih nekaj požirkov pijače. To srečanje je v meni vzbudilo mešane občutke. Bena se spomnim kot prijaznega a domišljavega človeka. Nevem, če mi bo to trenutno koristilo.
A na en zmenek že lahko grem.
*i*Verjetno...*i*
-----
Muahahahahhh:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::gift_heart::gift_heart::gift_heart::revolving_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::heart:‍:fire::heart:‍:fire::heart_exclamation::heart_exclamation::heartbeat::heartbeat::heartbeat::heartbeat::heartbeat::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse: