Zaradi vroče čokolade sem se počutila veliko bolje. Ura je bila deset do dvanajstih. Pouk bi končala šele čez tri ure. Poleg skodelice z vročo čokolado sem odvrgla bankovec za pet eurov, vzela torbo in zapustila lepo in toplo kavarno. Zunaj je rahlo rosilo. Nisem imela dežnika a me dež ni motil. Pustila sem, da so mi kapljice pršele v obraz. Kmalu sem prispela do avtobusne postaje. Tokrat sem bila med prvimi. Avtobusov prihod je bil napovedan šele čez osem minut. Nenadoma mi je telefon v žepu zacingljal.
Najprej sem bila v dvomih, če bi sploh pogledala a, čez par minut nisem več zdržala.
Takoj mi je postalo žal.
*b*Mami: Tracy kaj zaboga se greš? Kje si?!*b*
Samo ugasnila sem telefon. Dovolj je imam. Pač en dan ne bom pri pouku. Je s tem kaj tako narobe? Nato sem se spomnila na zgodovino. O ne. Če dobim enko lahko zame to pomeni tudi nezadostna zaključna ocena. To bo šele kriza. Za zadnjo oceno se moram nujno učiti.
Zmotil me je glasen prihod avtobusa. Vrata so se odprla in vsi smo se začeli drenjati skoznje. Sedla sem na prosto mesto ob oknu in zraven mene hvala bogu ni bilo še nikogar. Nato je v zadnjem trenutku v avtobus pritekla tista gospa katero sem srečevala že kar nekaj časa. Zanalašč sem si čez glavo pogreznila kapuco puloverja in molila, da me ne bo opazila.
"Živijo. Lahko prisedem?"
Star a prijazen glas me je prisilil pogled izza kapuce. Bila je ona. Super.
"Seveda."
Sem izdavila z muko v glasu in se prerinila še bolj k steklu. Gospa ni bila ravno najbolj suha. Tako bo rabila več prostora kot jaz. Nasmehnila se mi je in vrnila sem ji droben nasmešek nato pa v torbi pobrskala za slušalkami.
Nadela sem si jih in se prepustila umirjenim ritmom klasične glasbe. Moj glasbeni okus je precej razširjen. A zdaj sem potrebovala nekaj bolj umirjenega.
"Kaj poslušaš?"
Sem komaj zaslišala radovedni glas zraven mene. Moj bog. Obrnila sem se in rekla.
"Klasiko. Mozarta."
Zahihitala se je.
"Dereš se."
Zardela sem in ugotovila, da me cel avtobus opazuje. Nič čudnega. Ponavadi nikoli ne govorim, ko imam v ušesih slušalke. Tudi zdaj ne bi. Če me ona ne bi zmotila.
"Lahko poskusim?"
Oh. Kaj me je doletelo, da sem dočakala to.
"Khm... seveda."
Sem izrekla kar se da tiho.
Spet se je zahihitala.
"Zdaj pa šepetaš. Malo glasneje že lahko."
Nisem je poslušala temveč iz enega ušesa vzela slušalko in ji jo podala.
Ženska očitno še nikoli ni uporabljala slušalk saj je potrebovala kar nekaj časa, da si je eno samo nataknila v uho.
"Oh. Kako lepo! Že sto let nisem poslušala tako lepe glasbe."
Je dahnila.
"Tam, tam. Ta riti tam ta. Ta ta ta ta taa."
Ahh. Njeno prepevanje se mi je vrtelo v prostem ušesu tako, da se nikakor nisem mogla osredotočiti na skladbo.
"Veste kaj? Kar obe vzemite!"
Sem jezno izrekla.
"KAJ?"
Grozno sem zardela. Gospa se je tako zadrla, da je še voznik pogledal nazaj.
"Nič, nič."
Slušalko sem si izpulila iz ušesa in ji skoraj, da porinila v njeno.
Sploh ni opazila.
Zagodrnjala sem in se pogreznila v sedež. Svet me je zdaj odrezal še od glasbe. Perfektno.
------
Avtobus se je ustavil na moji postaji.
"Gospa slušalke potrebujem."
Sploh se ni obrnila. Preveč je bila zaposlena z tapkanjem po svojih kolenih in zibanju v ritmu glasbe.
Ah. Naj gre k vragu.
"Postaja 8. Rakova cesta."
Je že drugič pripomnil voznik. Zadnji čas, da grem.
Sklonila sem se k njenim ušesom in ji slušalke dobesedno izpulila iz njih ter se prerinila mimo nje.
"Hvala."
Sem zagodrnjala, ko me je skoraj prevrnilo ob nenadnem sunku. Avtobus je speljal.
"Ne!"
Sranje. Saj ne more biti res.
"Prosim! Lahko še enkrat ustavite na Rakovi cesti? Prosim?"
Sem rotila voznika. Ni bil tisti kot zjutraj, ki je še enkrat odprl vrata, da sem lahko vstopila. Ah.
"Žal mi je. Počakati boš morala še nekaj časa, da se spet ustavimo tam."
Zastokala sem in jezno odkorakala do svojega sedeža.
Sesedla sem se nanj in se trudila zadržati solze.
"Kaj pa je bilo punca?"
Njen glas je bil sočuten a mi je bilo vseeno.
"Nič."
"Hm, lahko dobim slušalke? Res dobro glasbo imaš."
Stisnila sem pesti a ji vseeno v naročje vrgla slušalki.
"Najlepša hvala."
Le tiho sem zastokala.
-----
"Postaja 8. Rakova cesta."
Končno. Tiste gospe že nekaj časa ni bilo poleg mene. Hitro sem vstala in izstopila. Ura je bila zdaj ena. Štirideset minut več sem se peljala kot bi se morala. Zdaj je že precej deževalo. Tekla sem in se olajšano ustavila pod streho naše hiše. Iz torbe sem potegnila ključ in odprla vrata.
"Doma sem."
Sem zamrmala. Tako ali tako nobenega ni bilo. Torbo sem zalučala v kot in odbrzela v svojo sobo. Ljubo doma kdor ga ima.
*i*Cing*i*.
Telefon se mi je prižgal v roki.
Prhnila sem, ko sem videla kdo mi piše. Will. Eden popularnih luškanih fantov, ki je dober prijatelj Erica. Včasih sva bila dobra prijatelja.
*b*Hej. Danes organiziram zabavo. Pridi, če želiš.*b*
Nisem si mogla kaj do nasmeha.
*b*Jaz? Si prepričan, da si povabil pravo osebo?*b*
Živčno sem si palec utaknila v usta in ga začela grizti. To sem delala vedno, ko sem bila živčna.
Cing.
*b*Jap.*b*
*b*Uh to je pa rekord. Dve zabavi zapored. Najprej Luis potem ti.*b*
Sem odpisala.
Cing.
*b*Poglej vsi vemo kaj se je zgodilo. A jaz ti ne zamerim. Mogoče sem edini ampak ti nisi prva, ki si naredila to. Svet se spreminja. Vedno več prevar je. Sej ne pravim, da je to prav ampak vseeno, če želiš pridi.*b*
*b*Wow. Pravi spis zate.*b*
A to kar je napisal mi je bilo všeč. Tega nisem mogla zanikati.
*b*Prideš ali ne?*b*
Za hece pa očitno še zmeraj ni očitno.
*b*Jap. Pridem.*b*
Še sama nevem zakaj sem to napisala. Mogla bi imeti trening. Špricala sem skoraj vse ure v šoli ampak še vseeno sem pritrdila? Oh hvala bogu. Vsaj danes se vsi kasneje vrnejo iz služb. No Queele iz faksa. Torej, če se vrnem ob solidni uri in rečem, da sem se slabo počutila nihče ne bo mogel ničesar reči, ne? Upam.
-----
Ura je bila deset do šestih. Zabava se začne že ob pol sedmih. Torej je že pravi čas, da izberem kaj bom oblekla. Ko je bilo vse še v "normalnih" časih sem skoraj vsak dan hodila na zabave. Zdaj se je vse spremenilo. Skrčil se je moj družabni krog. Pravzaprav ga sploh ni več in tako ni nikogar, ki bi me še vabil na zabave. Zdaj, ko je to storil Will ga lahko štejem pod svojega edinega "prijatelja". Iz omare sem potegnila modro, oprijeto, svetlikajočo se obleko, ki je bila moja najljubša. Lase sem zgolj počesala saj so mi bili taki kot so bili v tistem trenutku prav všeč. Nadela sem si nekaj maskare in češnjevo rdečo šminko. Nič vpadljivega a vseeno nekaj. Deset čez šest. Najbolje, da grem.
------
Ko sem čakala na avtobus sem v sebi čutila nekaj mravljincev. Verjetno bodo vsi šokirani, ko me bodo zagledali. Ampak naj grejo k vragu. Šla bom na zabavo, ker me je povabil Will. Nič težjega. Avtobus se je končno prizibal do postaje in iskreno sem molila, da ne bom srečala tiste gospe. Imela sem srečo. Sama sem sedela ob oknu in tako lahko uživala v kratki vožnji. Willova hiša ni daleč. Kakšnih deset minut. Takoj sem jo zagledala. In tudi glasna glasba je kazala na to, da je Will storil čisto vse kar je bilo potrebno za noro žurko po kateri bodo vsi pijani odšli domov. Skoraj sem bruhnila, ko sem zavohala ogaben vonj po bruhanju in alkoholu čeprav se zabava še skoraj začela ni.
"Hej hej hej. Poglej koga imamo tu."
Sranje. Ta človek mora biti zraven povsod kamor grem.
"Hej Jim."
Sem izrekla z nepretirano navdušenostjo. Poleg njega je stala ena od punc s kilo maskare na sebi in verjetno že čisto pijana. Zaljubljeno ga je gledala on pa je mene prebadal z bednim nasmeškom.
"Umakni se," dvignil je obrv. "Prosim."
"Prav prav."
Zarežal se je in začel mečkati s tisto punco.
Prhnila sem in se samo prerinila mimo njega na samo dvorišče hiše. Dijakov se je kar gnetlo. Glasba je prodrla skozi moja ušesa.
Nekdo mi je v roke porinil steklenico piva kar sploh ni bilo čudno. Na takih zabavah si bil čudak če nisi imel piva. Naredila sem požirek. Grenek okus pijače mi je zdrsnil po grlu. Nikoli nisem preveč pila. Le kdaj sem bila pijana pa še tisto obžalujem.
----
Zabava se je vlekla in začela sem obžalovati, da sem sploh prišla.
Zaslišala sem enega tistih "uhuhu", ko je prišlo do zanimivega mečkanja kakšnega para. Dvignila sem se na prste in pogledala čez enega dijaka, ki je tako kot ostali strmel naprej.
Kolena bi mi skoraj klecnila.
Moje dihanje je postalo plitko.
Lily in Eric. Tam. Skupaj. Zavrtelo se mi je. Tista steklenica piva se mi je dvignila v grlu. Zaslišala sem hihitanje Lily. In Ericov nežen glas. Ki sem ga vedno slišala jaz. Zdaj je tam Lily. Poljublja se z njim.
*i*Prav ti je.*i*
Mi šepne glas v meni.
*i*Tako sta se počutila ona dva. Le, da je bilo še huje.*i*
Opotekla sem se in zastokala. Dve solzi sta mi stekli po licih. Počutila sem se obupno. S pogledom sem iskala izhod. Končno sem ga našla. Šla bom. Nič nimam več za početi tu. Rinila sem se med gručo ljudi. Čim hitreje bom šla, bolje bo.
*i*Bum.*i*
Pivo, ki sem ga imela v steklenici je pljusknilo po njej.
Vsi poleg naju so utihnili.
Videla sem v koga sem se zaletela.
"Oprosti."
Sem izdavila in Lily se je pijano zakrohotala.
"Oprosti? Polila si me! S pivom!"
Vsega sem imela dovolj.
"Poglej žal mi je."
"Zanalašč si to storila! Priznaj."
"Ne Lily. Nesreča je bila."
Njene oči so postale motne.
"Nesreča? Pa ja. Ti sama si nesreča."
Njene besede so me zbodle. Vedela sem, da je pijana a to je bilo dovolj.
"Žal mi je. Samo šla bom."
"Ne. Spet bežiš. Tako kot vedno," je zasikala. "Navadna mrha si. Ki je bila nekoč moja prijateljica."
Dovolj. Dovolj. Dovolj. Oči so me zapekle. Sovražim jo.
"Nehaj. Nimaš pravice tako govoriti."
Moj glas se je tresel. Ona pa se je zasmejala.
"Oh oprosti, če sem te *i*prizadela*i*. Čeprav nevem ali veš kaj to pomeni."
"Ja Lily vem!" sem nenadoma izbruhnila. "Tudi ti veš, vem! In žal mi je. Zdaj pa me pusti."
Njen pogled je postal zloben. Takega še nisem videla.
"Ne bom te spustila! Ker si zaslužiš trpeti kur..."
Njena zadnja beseda je bila preveč. Preveč huda žaljivka zame. Vse je bilo preveč. Tega nisem prenesla. Ne da bi se zavedala sem jo mahnila. Naravnost v nos. Sranje. Kaj sem storila? Pred očmi se mi je zmeglilo od solz. Stekle so mi po obrazu. Videla sem kako je pritekel Eric in jo objel. Kako je priteklo polno drugih ljudi kateri so me prebadali s tistim pogledom: *i*Kaj sploh počneš tu?*i* Nato sem samo v solzah stekla stran. Stran. Čim daleč stran. Nekam kamor se bom lahko za vedno udrla v zemljo. Zakričala sem. Od obupa. Sovražim ta svet. Sovražim *i*njo.*i* Sovražim *i*njega*i*. Sovražim *i*vse.*i*
-----
Uhuhuuuu:joy::sob::sob: Sad. Very sad. Brt ta zadn del mi je tok všeč haha. Hvala vm cukrčki za vse komentarčkee<33 Lov ju very much<333
:kissing_heart::kissing_heart:
Najprej sem bila v dvomih, če bi sploh pogledala a, čez par minut nisem več zdržala.
Takoj mi je postalo žal.
*b*Mami: Tracy kaj zaboga se greš? Kje si?!*b*
Samo ugasnila sem telefon. Dovolj je imam. Pač en dan ne bom pri pouku. Je s tem kaj tako narobe? Nato sem se spomnila na zgodovino. O ne. Če dobim enko lahko zame to pomeni tudi nezadostna zaključna ocena. To bo šele kriza. Za zadnjo oceno se moram nujno učiti.
Zmotil me je glasen prihod avtobusa. Vrata so se odprla in vsi smo se začeli drenjati skoznje. Sedla sem na prosto mesto ob oknu in zraven mene hvala bogu ni bilo še nikogar. Nato je v zadnjem trenutku v avtobus pritekla tista gospa katero sem srečevala že kar nekaj časa. Zanalašč sem si čez glavo pogreznila kapuco puloverja in molila, da me ne bo opazila.
"Živijo. Lahko prisedem?"
Star a prijazen glas me je prisilil pogled izza kapuce. Bila je ona. Super.
"Seveda."
Sem izdavila z muko v glasu in se prerinila še bolj k steklu. Gospa ni bila ravno najbolj suha. Tako bo rabila več prostora kot jaz. Nasmehnila se mi je in vrnila sem ji droben nasmešek nato pa v torbi pobrskala za slušalkami.
Nadela sem si jih in se prepustila umirjenim ritmom klasične glasbe. Moj glasbeni okus je precej razširjen. A zdaj sem potrebovala nekaj bolj umirjenega.
"Kaj poslušaš?"
Sem komaj zaslišala radovedni glas zraven mene. Moj bog. Obrnila sem se in rekla.
"Klasiko. Mozarta."
Zahihitala se je.
"Dereš se."
Zardela sem in ugotovila, da me cel avtobus opazuje. Nič čudnega. Ponavadi nikoli ne govorim, ko imam v ušesih slušalke. Tudi zdaj ne bi. Če me ona ne bi zmotila.
"Lahko poskusim?"
Oh. Kaj me je doletelo, da sem dočakala to.
"Khm... seveda."
Sem izrekla kar se da tiho.
Spet se je zahihitala.
"Zdaj pa šepetaš. Malo glasneje že lahko."
Nisem je poslušala temveč iz enega ušesa vzela slušalko in ji jo podala.
Ženska očitno še nikoli ni uporabljala slušalk saj je potrebovala kar nekaj časa, da si je eno samo nataknila v uho.
"Oh. Kako lepo! Že sto let nisem poslušala tako lepe glasbe."
Je dahnila.
"Tam, tam. Ta riti tam ta. Ta ta ta ta taa."
Ahh. Njeno prepevanje se mi je vrtelo v prostem ušesu tako, da se nikakor nisem mogla osredotočiti na skladbo.
"Veste kaj? Kar obe vzemite!"
Sem jezno izrekla.
"KAJ?"
Grozno sem zardela. Gospa se je tako zadrla, da je še voznik pogledal nazaj.
"Nič, nič."
Slušalko sem si izpulila iz ušesa in ji skoraj, da porinila v njeno.
Sploh ni opazila.
Zagodrnjala sem in se pogreznila v sedež. Svet me je zdaj odrezal še od glasbe. Perfektno.
------
Avtobus se je ustavil na moji postaji.
"Gospa slušalke potrebujem."
Sploh se ni obrnila. Preveč je bila zaposlena z tapkanjem po svojih kolenih in zibanju v ritmu glasbe.
Ah. Naj gre k vragu.
"Postaja 8. Rakova cesta."
Je že drugič pripomnil voznik. Zadnji čas, da grem.
Sklonila sem se k njenim ušesom in ji slušalke dobesedno izpulila iz njih ter se prerinila mimo nje.
"Hvala."
Sem zagodrnjala, ko me je skoraj prevrnilo ob nenadnem sunku. Avtobus je speljal.
"Ne!"
Sranje. Saj ne more biti res.
"Prosim! Lahko še enkrat ustavite na Rakovi cesti? Prosim?"
Sem rotila voznika. Ni bil tisti kot zjutraj, ki je še enkrat odprl vrata, da sem lahko vstopila. Ah.
"Žal mi je. Počakati boš morala še nekaj časa, da se spet ustavimo tam."
Zastokala sem in jezno odkorakala do svojega sedeža.
Sesedla sem se nanj in se trudila zadržati solze.
"Kaj pa je bilo punca?"
Njen glas je bil sočuten a mi je bilo vseeno.
"Nič."
"Hm, lahko dobim slušalke? Res dobro glasbo imaš."
Stisnila sem pesti a ji vseeno v naročje vrgla slušalki.
"Najlepša hvala."
Le tiho sem zastokala.
-----
"Postaja 8. Rakova cesta."
Končno. Tiste gospe že nekaj časa ni bilo poleg mene. Hitro sem vstala in izstopila. Ura je bila zdaj ena. Štirideset minut več sem se peljala kot bi se morala. Zdaj je že precej deževalo. Tekla sem in se olajšano ustavila pod streho naše hiše. Iz torbe sem potegnila ključ in odprla vrata.
"Doma sem."
Sem zamrmala. Tako ali tako nobenega ni bilo. Torbo sem zalučala v kot in odbrzela v svojo sobo. Ljubo doma kdor ga ima.
*i*Cing*i*.
Telefon se mi je prižgal v roki.
Prhnila sem, ko sem videla kdo mi piše. Will. Eden popularnih luškanih fantov, ki je dober prijatelj Erica. Včasih sva bila dobra prijatelja.
*b*Hej. Danes organiziram zabavo. Pridi, če želiš.*b*
Nisem si mogla kaj do nasmeha.
*b*Jaz? Si prepričan, da si povabil pravo osebo?*b*
Živčno sem si palec utaknila v usta in ga začela grizti. To sem delala vedno, ko sem bila živčna.
Cing.
*b*Jap.*b*
*b*Uh to je pa rekord. Dve zabavi zapored. Najprej Luis potem ti.*b*
Sem odpisala.
Cing.
*b*Poglej vsi vemo kaj se je zgodilo. A jaz ti ne zamerim. Mogoče sem edini ampak ti nisi prva, ki si naredila to. Svet se spreminja. Vedno več prevar je. Sej ne pravim, da je to prav ampak vseeno, če želiš pridi.*b*
*b*Wow. Pravi spis zate.*b*
A to kar je napisal mi je bilo všeč. Tega nisem mogla zanikati.
*b*Prideš ali ne?*b*
Za hece pa očitno še zmeraj ni očitno.
*b*Jap. Pridem.*b*
Še sama nevem zakaj sem to napisala. Mogla bi imeti trening. Špricala sem skoraj vse ure v šoli ampak še vseeno sem pritrdila? Oh hvala bogu. Vsaj danes se vsi kasneje vrnejo iz služb. No Queele iz faksa. Torej, če se vrnem ob solidni uri in rečem, da sem se slabo počutila nihče ne bo mogel ničesar reči, ne? Upam.
-----
Ura je bila deset do šestih. Zabava se začne že ob pol sedmih. Torej je že pravi čas, da izberem kaj bom oblekla. Ko je bilo vse še v "normalnih" časih sem skoraj vsak dan hodila na zabave. Zdaj se je vse spremenilo. Skrčil se je moj družabni krog. Pravzaprav ga sploh ni več in tako ni nikogar, ki bi me še vabil na zabave. Zdaj, ko je to storil Will ga lahko štejem pod svojega edinega "prijatelja". Iz omare sem potegnila modro, oprijeto, svetlikajočo se obleko, ki je bila moja najljubša. Lase sem zgolj počesala saj so mi bili taki kot so bili v tistem trenutku prav všeč. Nadela sem si nekaj maskare in češnjevo rdečo šminko. Nič vpadljivega a vseeno nekaj. Deset čez šest. Najbolje, da grem.
------
Ko sem čakala na avtobus sem v sebi čutila nekaj mravljincev. Verjetno bodo vsi šokirani, ko me bodo zagledali. Ampak naj grejo k vragu. Šla bom na zabavo, ker me je povabil Will. Nič težjega. Avtobus se je končno prizibal do postaje in iskreno sem molila, da ne bom srečala tiste gospe. Imela sem srečo. Sama sem sedela ob oknu in tako lahko uživala v kratki vožnji. Willova hiša ni daleč. Kakšnih deset minut. Takoj sem jo zagledala. In tudi glasna glasba je kazala na to, da je Will storil čisto vse kar je bilo potrebno za noro žurko po kateri bodo vsi pijani odšli domov. Skoraj sem bruhnila, ko sem zavohala ogaben vonj po bruhanju in alkoholu čeprav se zabava še skoraj začela ni.
"Hej hej hej. Poglej koga imamo tu."
Sranje. Ta človek mora biti zraven povsod kamor grem.
"Hej Jim."
Sem izrekla z nepretirano navdušenostjo. Poleg njega je stala ena od punc s kilo maskare na sebi in verjetno že čisto pijana. Zaljubljeno ga je gledala on pa je mene prebadal z bednim nasmeškom.
"Umakni se," dvignil je obrv. "Prosim."
"Prav prav."
Zarežal se je in začel mečkati s tisto punco.
Prhnila sem in se samo prerinila mimo njega na samo dvorišče hiše. Dijakov se je kar gnetlo. Glasba je prodrla skozi moja ušesa.
Nekdo mi je v roke porinil steklenico piva kar sploh ni bilo čudno. Na takih zabavah si bil čudak če nisi imel piva. Naredila sem požirek. Grenek okus pijače mi je zdrsnil po grlu. Nikoli nisem preveč pila. Le kdaj sem bila pijana pa še tisto obžalujem.
----
Zabava se je vlekla in začela sem obžalovati, da sem sploh prišla.
Zaslišala sem enega tistih "uhuhu", ko je prišlo do zanimivega mečkanja kakšnega para. Dvignila sem se na prste in pogledala čez enega dijaka, ki je tako kot ostali strmel naprej.
Kolena bi mi skoraj klecnila.
Moje dihanje je postalo plitko.
Lily in Eric. Tam. Skupaj. Zavrtelo se mi je. Tista steklenica piva se mi je dvignila v grlu. Zaslišala sem hihitanje Lily. In Ericov nežen glas. Ki sem ga vedno slišala jaz. Zdaj je tam Lily. Poljublja se z njim.
*i*Prav ti je.*i*
Mi šepne glas v meni.
*i*Tako sta se počutila ona dva. Le, da je bilo še huje.*i*
Opotekla sem se in zastokala. Dve solzi sta mi stekli po licih. Počutila sem se obupno. S pogledom sem iskala izhod. Končno sem ga našla. Šla bom. Nič nimam več za početi tu. Rinila sem se med gručo ljudi. Čim hitreje bom šla, bolje bo.
*i*Bum.*i*
Pivo, ki sem ga imela v steklenici je pljusknilo po njej.
Vsi poleg naju so utihnili.
Videla sem v koga sem se zaletela.
"Oprosti."
Sem izdavila in Lily se je pijano zakrohotala.
"Oprosti? Polila si me! S pivom!"
Vsega sem imela dovolj.
"Poglej žal mi je."
"Zanalašč si to storila! Priznaj."
"Ne Lily. Nesreča je bila."
Njene oči so postale motne.
"Nesreča? Pa ja. Ti sama si nesreča."
Njene besede so me zbodle. Vedela sem, da je pijana a to je bilo dovolj.
"Žal mi je. Samo šla bom."
"Ne. Spet bežiš. Tako kot vedno," je zasikala. "Navadna mrha si. Ki je bila nekoč moja prijateljica."
Dovolj. Dovolj. Dovolj. Oči so me zapekle. Sovražim jo.
"Nehaj. Nimaš pravice tako govoriti."
Moj glas se je tresel. Ona pa se je zasmejala.
"Oh oprosti, če sem te *i*prizadela*i*. Čeprav nevem ali veš kaj to pomeni."
"Ja Lily vem!" sem nenadoma izbruhnila. "Tudi ti veš, vem! In žal mi je. Zdaj pa me pusti."
Njen pogled je postal zloben. Takega še nisem videla.
"Ne bom te spustila! Ker si zaslužiš trpeti kur..."
Njena zadnja beseda je bila preveč. Preveč huda žaljivka zame. Vse je bilo preveč. Tega nisem prenesla. Ne da bi se zavedala sem jo mahnila. Naravnost v nos. Sranje. Kaj sem storila? Pred očmi se mi je zmeglilo od solz. Stekle so mi po obrazu. Videla sem kako je pritekel Eric in jo objel. Kako je priteklo polno drugih ljudi kateri so me prebadali s tistim pogledom: *i*Kaj sploh počneš tu?*i* Nato sem samo v solzah stekla stran. Stran. Čim daleč stran. Nekam kamor se bom lahko za vedno udrla v zemljo. Zakričala sem. Od obupa. Sovražim ta svet. Sovražim *i*njo.*i* Sovražim *i*njega*i*. Sovražim *i*vse.*i*
-----
Uhuhuuuu:joy::sob::sob: Sad. Very sad. Brt ta zadn del mi je tok všeč haha. Hvala vm cukrčki za vse komentarčkee<33 Lov ju very much<333
:kissing_heart::kissing_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart::heart::heart::heart::heart::sob::sob::sob::sob::sob::sunglasses::sunglasses::sunglasses::sunglasses::sunglasses::sunglasses::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk:
všeč mi je, in tudi žalostno:sob::smirk:
všeč mi je, in tudi žalostno:sob::smirk:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, ta zgodba je res tok super!! In tokrat je napisana brez najmanjše napakice :relieved: Ok, le še vedno kdaj pa kdaj manjka kakšna vejica, drugače pa muah, super:kissing_heart::wink:
Lp,
MM12
Lp,
MM12
0
Iiii hvalaaa tiii<333 Jejj brezz napakiccc😄😄 Hihi to pa zarad tega kr si mi te skoz odlično popravljala hehe<333
Lov juu souu muchh<3
Lov juu souu muchh<3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Šla sem prebrat vse dele in.......
.........to je tako dobro. To je moja najljubša zgodba na tem festivalu. Ress upam, da zmaga, ker je tako dobra pač samo WOW. Res imaš talent za pisanje zgodb. Ti si tako dobra v pisnju, da bi mogla napisat knjigo majkemi.
.........to je tako dobro. To je moja najljubša zgodba na tem festivalu. Ress upam, da zmaga, ker je tako dobra pač samo WOW. Res imaš talent za pisanje zgodb. Ti si tako dobra v pisnju, da bi mogla napisat knjigo majkemi.
1
Omojboggg hvalaaaa<33333😭😭😭 Tvojj komentarr me je tok presenetuu ampkk vseen ahh full ti hvalaa<333 Zarad takih kt si ti mam res upanje, da zgodbica lahko zmaga hehe💪💪
Lyy❤❤❤
Lyy❤❤❤
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
awww<3 twin, jaz sploh ne morem verjeti, da si tako zelo nadarjena za pisanje zgodb. ker so vse naravnost izjemne<3 vem, da sem napisala, da mi je bil prejšnji del najbolj všeč ... heh, vzamem nazaj! ta je najboljši haha<3 naravnost obožujem to zgodboooo<3
0
29 seccc.
IIIII KOKK SII SWEETTT<33333
Ahh tenkjuuu<3
Da si vzamss cs pa vsee komentiraš<333
Fuull ti hvalaaa<333
Js pa obožujem tebe hehe❤❤❤
Rada te mam neba pa nazaj (pa še tisočkrat)
<33333
IIIII KOKK SII SWEETTT<33333
Ahh tenkjuuu<3
Da si vzamss cs pa vsee komentiraš<333
Fuull ti hvalaaa<333
Js pa obožujem tebe hehe❤❤❤
Rada te mam neba pa nazaj (pa še tisočkrat)
<33333
Moj odgovor:
Cindy
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave
Moj razred je danes dobil nazaj ocenjevanja zgodovine, in moj sošolec (nisva ne prijatelja, ne sivražnika) me je vprašal koliko sem dobila (veljam za odljičnakinjo). In jaz sem ga nazaj vprašala koliko je dobil on, in on je dobil nezadostno in to mi je povedal. In jaz sem mu rekla "bravo" ampak to ne na žaljiv način, ampak na spodbuden način (manjkala mu je točka do zadostne ocene) da bo drugič bolje. In on mi je začel nekaj težit, izrekel nekaj neprimernih besed, in to je slišal še učitelj, in me nakregal (ampak sem povedala kako sem mislila tisti "bravo" in se opravičila. In zatem je rekel da bom po reki plavala, in da bo še moj mlajši bratec. Mene je strah kako bo ko bom prišla v šolo, sicer se imam do njega namen vesti normalno (torej brez govorjenja) ampak kaj če mi bo kaj te "ideje" uresničil?
Hvala :kissing_heart:
Hvala :kissing_heart:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(174)
Srednje.
(128)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Top prispevki festivala
Zadnji odgovori festival
Aaaaaaaaaaaaiiiiiiii kok so cutieeeee:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing
BRAVO GUYSSS PRIDNI STE BLIII:two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::