*i*Vidim sebe. In gugalnico, kako se niham na njej. Smejim se ter se poskušam zanihati do lune, in nazaj. A nenadoma se prikažejo temni oblaki. Vse se stemni. Stopim iz gugalnice in kličem starše. Nihče se ne javi. Veter že močno piha, vse gugalnice so ponorele. Sama stojim na igrišču in začnem se jokati. Jokati začne tudi nebo. Strele in gromi vladajo na vseh straneh, jaz pa samo stojim in jočem. Z zaprtimi očmi. In nato strela udari na gugalnico, na kateri sem se prej zabavala. Zagori. Nenadoma sem ujeta v ognjenem krogu. Postane vroče in začnem jokati še glasneje. Ogenj je vedno bližje in bližje, jaz pa se vedno bolj jokam. A kmalu zaslišim hrup, hrup piskanja, ki me vleče k sebi, v njegov svet... Hm... Čakaj malo!*i*

*i*Drin. Drin.*i* Budilka, ki me je ravnokar zbudila iz sanj. ALi nočnih mor. In potem je tu spet en dolgočasen šolski dan.
Počasi vstanem iz postelje in budilki za dobro jutro dam en močan udarec, da utihne. No, ta udarec je bil res glasen.
"Lauren!" Super, zdaj mi bo pa še mami težila.
"Kaj je?" ji odgovorim z zdolgočasenim glasom.
"Ne pozabi, da danes pišeš test matematike!" se zasliši glas iz kuhinje.
Zavjem z očmi, in se odpravim do kopalnice, kjer se na hitro in površno uredim. Meni iskreno videz ni niti najmanj pomemben, saj se mi zdi, da so že moji skodrani "blond" lasje dovolj lepi. No, pa čeprav mi štrlijo na vse strani.
"Lauren? Me slšiš?" nadaljuje mama, ki očitno še ni ugotovila, da nisem gluha.
"Ja, no!" se zato zaderem, da bo končno kaj začela razumeti. Že tako ali tako me ima za majhno gluho malčico, ki ves čas potrebuje pomoč; pri vsem! Nikoli me ne pusti pri miru, ves čas mora vedeti *i*vse*i* in pomagati pri *i*vsem*i*! Nisem vedela, da so mame lahko *i*tako*i* zelo zaščitniške...
Ko se odpravim v kuhinjo, tam zagledam mamo, kako dela ananasov smuti. Ki je seveda za njo, kaj pa drugega.
"Si se kaj učila?"
"Ja," se odločno zlažem mami. No, saj ne bo nikoli ugotovila, da lažem.
"Lepo. Upam, da boš vsaj tokrat dobila kaj boljšo oceno kot 3. Res ne vem, kaj se ti je zgodilo v zadnjem letu. Vsa leta prej si bila odličnjakinja! Veš, lahko mi poveš, kaj te muči, kadarkoli ti bom pomagala, pa tudi če gre samo za najmanjši mozoljček." Aha, ne, si znam že sama pomagat, dovolj sem stara, da sem lahko samostojna!
"Mhm," na koncu le izdavim, mama pa tokrat ostane brez besed. Zdaj sem končno lahko nadaljevala z delanjem zajtrka - sveži in slani kosmiči z mlekom.
"Oh, Lauren! Ne vem več, kaj naj s tabo. Odraščaš, in to se vidi. No, opažam tudi, da mi vedno manj zaupaš. Amapk te razumem. Zdaj imaš že 14 let... Oh, kako kako čas hitro mine! Spominjam se še tistega trenutka, ko si prvič začela voziti kolo ali pa takrat, ko ti je izpadel prvi zob... Oh, to so bili lepi časi!" Mama se je zamislila in z nasmehom zrla v strop.
"Kakorkoli, kje sem ostala... Aha, kadarkoli - ampak res kadarkoli, se lahko obrneš name, z veseljem ti pomagam, Lauren." Mama me je pogledala, kot, da bi želela, da jo objamem.
"No, za zdaj nimam težav," ji na kratko odgovorim, nato pa z velikim veseljem začnem jesti te slastne kosmiče. Mama le vrne pogled v tisti vsakdanji resni, in nadaljuje z delanjem smutija.

"Adijo ljubica, lepo se imej v šoli in vso srečo pri testu!" se za vrati zadere mama, nato pa jih zapre. Hja, še sama ne vem, kaj vse znam pri matematiki!
Sprehajam se po dolgih ulicah, na katerih že leta in leta sedijo isti brezdomci, ki prosijo za kakšen kovanec. Tudi tokrat sem se ustavila pri enemu in mu v majhno kapo vrgla kovanec za dva evra. Nasmehnil se je in mi z rokami in pomežikom nakazal hvaležnost, jaz pa sem se mu le nasmehnila in pokimala.
Pot do šole je kar dolga, sprehajam se kakšnih 15 min. No, sicer me to ne moti, saj na poti srečam veliko zelenja in narave; ponavadi grem tudi skozi majhen gozdiček, ki je kot bližnjica do šole. Narava je v bistvu eden od mojih smislov življenja. Brez nje, jaz zares ne bi živela in vsakič, ko se dotikam kakšne rastline, imam občutek, da sem nekako povezana z njo. Zato vsako popoldne preživim v parku in berem knjigo - oh, to je popoldanski raj!

"O, poglej, Lazarka prihaja!" zaslišim glas, iz že znanih ust - Leon. Moj sovražnik. Pravzaprav sva sovražnika že iz vrtca. On misli, da je "kul", ker je najhitrejši v razredu in ker sem jaz najpočasnejša. Ampak njegovega nadlegovanja ne poslušam več, saj sama vem, da sem boljša od njega.
Moji vzdevki na šoli pa so te: Lazarka, Luzerka, Razmršek in Smrdulja. No, ampak imam zato vsaj eno pravo prijateljico, ki se vedno postavi zame.
"Sonya, hej!" zakličem kakšnih pet metrov stran od nje. Tudi ona zdaj stopi do mene in me objame. "Hej Lauren! Ej, a si se kaj učila matematiko? Jaz sem se, a verjameš koliko časa? Kar dve uri, in zdaj znam prav vse! V resnici sploh ni tako težko, ker..." Oh, kako obužujem to njeno nakladanje. Poda mi tisti domač in varen občutek, da sem ob pravi osebi. Poleg tega, da je tako zgovorna, je tudi zares dobra v plesu. Hip-hop trenira že 6 let in večkrat je že dobila prvo nagrado pri tekmovanjih.
"... in tako dobiš pravo neenačbo. A si lehako misliš?"
"Zanimivo," ji na koncu odgovorim, pa čeprav polovico stvari sploh nisem poslušala. V nasprotju z njo, sem jaz v bistvu kot tiha miška, ki sploh nima kaj povedati. Ampak Sonya me ima takšno rada.
Obe se zasmejiva in se nato odpraviva v šolo.

"Tako učenci, lahko začnete z reševanjem testa. Imate 40 min, da jih rešite," zelo učiteljsko reče Učitelj Maryan. Je zelo strog učitelj, ampak niti ni tako slab. Itak sem jaz glede obnašanja pridna učenka, zato z njim nimam problemov.
Zazrem se v list neskončnih številk, in vedno bolj, ko test berem, vedno bolj slabo mi je. Čisto ničesar ne znam. Nekaj že začnem "kracati", a moja glava je bila namenjena samo zgodovini in likovni umetnosti.
"Nato to izrazi z veččleni..." si v mislih govorim, a v trenutku spoznam, da za besedo "veččleni" sploh še nisem slišala. Občutek sem dobila, da se to ne bo dobro končalo...

"Tako učenci," njegov tradicionalen začetek povedi, "zdaj pa mi prosim vrnite teste, pa tudi če še niste končali!" Moram priznati, ni mi šlo tako slabo. Rešila sem več kot polovico testa, a stavit se grem, da so bile najmanj tri naloge narobe narejene. No, bolje kot nič.
Vsi začnemo pospravljati stvari v torbo, in Sonya takoj pridrvi k meni.
"Kako ti je šlo? A si vse rešila? Kaj je bilo pri 4. nalogi?" me je vznemirjeno spraševala.
"V redu. Ne. Ne vem," sem ji na kratko odgovorila.
Obedve sva se zasmejali, nato pa mi je začela nakladati o tem, kako je test rešila ona. Pogovor je trajal kar čez cel odmor. Kako si je lahko sploh zapomnila toliko nalog iz testa?

"Čav Lauren, se vidiva jutri!" reče Sonya in mi nato v slovo podeli še objem.
"Adijo," ji nekam razočarano odgovorim. Že zdaj jo pogrešam. Dnevi z njo so vedno tako lepi. Ah, kaj bi bilo, če Sonya sploh ne bi obstajala?! Verjetno bi se sama sprehajala po šoli, sama delala domače naloge, sama sedela povsod v učilnicah, se sama s sabo družila... Uh, grozno!
Odpravila sem se proti svojemu domu. Prečkala sem tisti čudovit zelen gozdiček, nato dolge ulice brezdomcev. In pred sabo sem zagledala našo hišo. Torbo sem vrgla na tla in po njej iskala ključ. A nikjer ga nisem našla. Vedno bolj razburjeno sem brskala po torbi, a zamanj. Ključa ni bilo. Z velikim upanjem nato začnem zvoniti in trkati po vratih. Nihče se ne oglasi. Očitno staršev ni doma. To zares ni dobro, saj oba končata šele po 10. uri zvečer! Ponoči pa se po našem naselju ne potikajo ravno prijazni ljudje...
Postalo me je strah. Zdaj sem bila zares izgubljena in nisem imela idej za rešitev. Samo sesedla sem se in z upanjem razmišljala. Seveda pa sem bila ves čas pozorna na okolico, saj sem že zdaj dobila nek ujet občutek...



----------------------------------------
No, zdaj bom objavljala dve zgodbi, da bom imela več možnosti za zmago heh. Ampak ta bo sigurno prišla do konca, in ne bom več objavljala novih. Hvala, ker ste jo prebrali<33

Lp,
MM12