Živjo
Odločila sem se, da za hec napišem zgodbo o tesnobi, ki se navezuje na mojo zgodbo.

"Bogomir!" me je poklical oče. "Na trg grem." In je šel. Vilko je čistil in bil popoln v šoli. In tudi jaz sem moral tja. Bil je lep navaden dan, kjer so nas učitelji trpinčili in se smejali s sošolci. A ta dan je zasnoval potek mojega življenja. Tisti dan smo imeli prvo uro športno vzgojo s prvošolčki. Nikoli ne bom pozabil kako je bilo. Bil sem v garderobi in se preoblačil. Pripravljal sem se za veliki nastop. Tisti dan smo imeli meni najljubši šport abecedno atletiko. Ampak mi je eden prvošolček stopil na vezalko in mi slekel hlače. To še ni bilo tako grozno. Takrat je mimo prihitel moj največji sovražnik. Karel. Pritekel je in mi slekel hlače za njim pa njegova klapa, ki mi je odstranila še ostala oblačila. Tako sem pristal gol pred puncami, ki so se mi smejale na hodnikih. To sem hotel potožiti očetu, ampak je šel v zapor, ker je razstrelil mesto in ubil mamo, ki je varovala kamen, ki naj bi bil svet. Od takrat me vedno stisne v srcu pred puncami.
DESET LET KASNEJE
Tako sva deset mučnih let z Vilkotom živela sama. Ko je prišel nazaj oče sem mu povedal kaj se je zgodilo. Karlov oče pa je prijavil očeta. Takrat mi je počil film. Odločil sem se, da če je že človeštvo tako pokvarjeno, potem sem lahko tudi jaz. Odpotoval sem na Kitajsko nato pa spet nazaj v Slovenijo kjer sem delal kot učitelj. Ker pa so bili prvi letniki najhujši sem se odločil, da jih bom poslal na Kitajsko.
Hvala vsem, ki ste prebrali, lajkali ali komentirali mojo zgodbo. Za kaj več pa je zgodba v pisalnici.