Uživajte ob branju! <3


Že pred časom sva uzrla vrh Trdnjave smrti, a pogled od bližje naju je očaral, hkrati pa navdal z grozo. Črno kamenje, ki je služilo za močno obzidje, je bilo vedno bližje, česar sva se zavedala. Le kakšen kilometer, pa bova bila pri trdnjavi, tam pa naju čakajo nevarnosti.
»Še sanja se nama ne, kaj se skriva za trdnimi zidovi,« je dejal Jon in mi dlan položil na ramo. »Lahko sva srečna, da sva še izven njih.«
Pokimala sem in se prisilno nasmehnila. Srce mi je udarjalo hitreje, le ko sem pomislila na to, da sva na nalogi, ki naju bo morda stala življenj. Pogum sem nosila v sebi in ga ohranjala, a strah je postajal močnejši ob vsakem koraku.
»Kaj pa, če nama ne uspe?« sem nenadno izustila. Nisem kanila, a to je bila vsaka druga misel v moji glavi.
»Sestra, saj vem, da te je strah,« mi je Jon odgovoril. »Pa me ni,« sem takoj odvrnila in pogledala vstran. Pospešila sem korak, da se bi brat zavedal, koliko poguma nosim v sebi.
»S tem ni nič narobe, Alja,« je spet začel. »Tudi sam imam veliko skrbi, a upanje je vedno močnejše od strahu, je pravil oče.«
Pobral je nahrbtnik in stekel za mano, da so mu lasje prekrili obraz. Ustavila sem se in ga pogledala. Res je bil smešen z lasmi preko obraza. Odmaknil si jih je in stopil do mene.
»Uspelo bo,« je ponosno rekel in mi namenil pomirjevalen pogled. Pogled sem mu vrnila in skupaj sva se odpravila naprej.
Tišino je napolnilo le šumenja listja pod najinimi nogami. Živali v gozdu ni bilo, vse so čutile nevarnost Trdnjave smrti in zato odšle.
»Jon, mi še enkrat poveš, zakaj sploh to počneva?«
Vedela sem, da mi je to razložil že mnogokrat. A rad je pripovedoval, zato se je ob moji prošnji nasmehnil. Vdihnil je in začel.
»Najin oče je bil na nalogi, takisto najin stari oče. A naloga jima ni uspela, ravno zaradi Mož kamnitega srca. Možje kamnitega srca so bili že od nekdaj namenjeni pokončati najin rod. To zaradi vseh pogumnih očetov, ki so poskušali uničiti srce Trdnjave smrti. Ta pa se razprostira pred najinimi očmi in čaka, da jo obiščeva še sama. Njeno srce je prav v osrčju trdnjave, ki ga uniči le bodalo iz jekla, ki ga imamo le Quarrci.«
Iz nožnice za pasom je povlekel svoje bodalo, da se je zalesketalo v soju sonca. Nato je pomignil še meni, da sem izvlekla svojega.
»To sta zadnji bodali, ki lahko ustavita Može. In midva zadnji osebi, ki lahko zadeneva smrt Železnemu vladarju in njegovim Možem.«
Kljub kratki različici pripovedi sem bila zadovoljna. Rada sem poslušala bratove modre besede. Listje je šumelo nad najinima glavama. Krošnje so bile tako goste, da svetloba ni pronicala skozenj, zato sva hodila v skoraj popolni temi. Najine oči so se že v vstopu v gozd navadile na temo.
»Kakšen pa je namen Mož kamnitega srca?« me je zanimalo, čeprav sem odgovor že vedela. Hoteli so pokončati najin rod, a to ni bilo vse.
»Cvetlični gozd, v katerem se nahajava, se razteza milje daleč, kar je zelo veliko. Nekako so ga že zavzeli in imava srečo, da sva prišla do sem, brez da bi naju odkrili. Želijo zavladati celemu svetu in pobiti ljudi, saj se razmnožujejo med sabo. Dokler srce njihove trdnjave deluje, obstajajo in naju iščejo. Sam mislim, da ne bodo napadli drugih ljudi, dokler naju ne ubijejo. Midva pa bova z bodali uničila srce in s tem pobila Može in Železnega vladarja. Razumeš?«
Všeč mi je bilo, kako je povedal in zdaj mi je bilo vse bolj jasno. »Razumem,« sem odvrnila. *i* Midva sva zadnje upanje, *i* se mi je pletlo po glavi. *i* Če nama ne uspe, bo konec s svetom. *i*
»Upanje…« je Jon začel.
»…je močnejše od strahu,« sem končala.
Čustva so me premagala, zato sem se mu vrgla v objem.
»Nočem umreti,« sem dejala v objemu. Brat me je pobožal po laseh in me prijel za brado. Glavo mi je obrnil, da sem se zazrla v njegove temne oči. Moje so bile solzne, česar sem se sramovala.
»Ne bova umrla,« je resno dejal, nato pa me spet objel. Hvaležna sem mu bila za vso spodbudo in besede, ki mi jih je namenil.

»Alja!«
V trenutku sem odprla oči in zagledala brata, kako me stresa. Bil je na vrsti za stražo, saj je bila noč (vsaj zdelo se je tako, namreč se ni videlo skozi krošnje). Usedla sem se in ga zaskrbljeno pogledala.
»Vzemi bodalo in steci za mano,« mi je resnobno dejal, že naslednji trenutek pa stekel.
Skočila sem na noge in s pogledom iskala bodalo. Nenaden zvok me je stresel. Takoj sem prepoznala hrup roga, skozi katerega je najbrž zapihal eden od Mož. Srce mi je začelo udarjati v prsih. Končno sem našla bodalo in si ga zapela za pas. A Jona ni bilo več.
»Jon!« sem zaklicala. Še isti trenutek me je postava podrla na tla in me prijela za vrat. Opletala sem z rokami in človeka poskusila odriniti. Zmanjkovalo mi je zraka. Potipala sem po bodalu in ga s težavo izvlekla. Zarila sem ga napadalcu globoko v telo, da je v trenutku omahnil.
Zadihala sem. Kri mi je tekla po prstih, da so me ščemeli. A nisem smela predolgo postopati na enem mestu, saj bi me Možje hitro našli in ubili.
Gozd je postajal vedno hrupnejši. Slišala sem renčanje Mož in njihov govor. V očeh se mi je prikazalo visoko drevo, h kateremu sem takoj stekla. Odrinila sem se od tal in splezala na visoke veje. Od tam sem imela razgled na morebitne nevarnosti.
Koraki, ki sem jih zaslišala, so me presenetili, da sem se komaj ujela za drevo. Na srečo nisem padla. Koraki niso bili le koraki, ampak zvok teka. Zvok se je izkazal za bratovega.
»Alja!« je na ves glas kričal, za njim so se pa podili Možje kamnitega srca. Na obrazu se mu je videl strah. *i* Zagotovo misli, da so me ubili. *i*
Ustavil se je ravno pod mojim drevesom, da se bi zadihal. To se je izkazalo za slabo odločitev, saj je iz grmovja skočil Mož. Jon je zamahnil z bodalom, a orjak se je umaknil in mu prestregel roko pri zamahu. Iztrgal mu je bodalo iz prijema.
Nisem smela pustiti, da bi brat umrl. Skočila sem.
»Za Quarrce!« sem zarjovela. Z bodalom sem Možu odvzela življenje in ga odrinila, še prej pa mu vzela bratovo orožje. Hitro sem ga podala bratu, nato pa sva se skupaj odpravila v obrambo pred Možmi, ki so napadalno vihteli dolge meče.

»Žal mi je, Jon,« sem solzno dejala in hodila v smer, kamor so naju Možje kamnitega srca gnali.
»Nisi ti kriva,« je odgovoril in tudi njemu so po licih tekle solze. »Rešila si me.«
Roke sva imela zvezane za hrbtom, bodala pa so nama vzeli. V roki ju je nosil eden od Mož. V spopadu, v katerega sva se podala, sva izgubila. Hoteli so naju pokončati, a so še pravočasno dobili ukaz, da naju Železni vladar hoče živa.
*i* Zdaj res ni več upanja, pa naj Jon reče karkoli. *i*
Gnali so naju kakor čredo ovac, upirati se pa nisva mogla. Le upala sva lahko, da bo najina smrt čim milejša.
Visoko obzidje se je ob prihodu le še povišalo. Velike težke duri iz črnega kamna so stale zapahnjene in čakale, da jih kdo odpre. Dva od Mož sta jih potisnila, da smo lahko vstopili. Takoj ob vstopu sva z bratom zaprla oči, saj so naju zaslepile bakle, ki so jih mnogi Možje nosili v rokah. Trdnjava smrti je bila v resnici le velika dvorana. Pričakovala sem prestol za Železnega vladarja, a ni ga bilo. Vso pohištvo, ki je bilo prisotno v dvorani, so bili le veliki leseni zaboji. Še sanjalo se mi ni, čemu naj bi služili.
Jon je pogumno in zravnano stopal po prostoru in izgledal popolnoma umirjen. Sama sem z očmi nemirno pogledovala naokoli in iskala kakršno koli rešitev. A ni je bilo. Dvorana je bila natrpana s stotinami Mož, ki so si zlovešče šepetali in se hehetali. Vsi so imeli oblečene kožuhe nekih živali. Niso imeli verižnine ali drugačnih oklepov, zato so se zdeli ranljivi. A bili so presneto številni, midva z bratom pa sva bila le dva.
Možje kamnitega srca so izgledali kot navadni ljudje. Močne postave, a še vedno se jim ni prepoznalo, da so drugačna bitja. V sebi so imeli srca, ki bi se vsa uničila, če bi nama z bratom uspelo raztreščiti srce Trdnjave smrti.
Takrat sva ga zagledala.
Na kamniti in obtolčeni mizi je bil pritrjen steklen kamen. Bil je čudovit. Brat ga je gledal s široko odprtimi očmi. Zagotovo sva bila enakih misli. *i* Ko bi ga le uničila, tako bi se rešila in rešila tudi cel svet. *i* Svetlikal se je v zlovešči modri svetlobi.
Mož me je porinil stran in odpeljal na drugo stran dvorane. Brat nam je tesno sledil. V najinem spremstvu so bili trije veliki Možje, eden od njih je v rokah držal najini bodali. Postavili so naju na določeno mesto, nato pa se umaknili.
»Kaj se dogaja?« sem s tresočim glasom izjavila.
»Kanijo naju ubiti.« Jon se je pomaknil tako, da sva se s hrbti zaletela drug v drugega. Začutila sem njegove prste na mojih dlaneh. Obdalo me je olajšanje, ko mi je spretno odvezal vrvi.
»Pretvarjaj se, da si privezana,« mi je zašepetal, jaz pa sem komajda vidno prikimala. Še njemu sem odvezala dlani.
»Upanje je močnejše od strahu, Alja,« je še šepnil, nato pa sva oba umolknila.
V dvorano je stopila velika postava z maščevalnim pogledom v očeh in krvavim kožuhom na hrbtu. V vsaki roki je držal majhno bodalo. Lase je imel spete v majhen čop. *i* Železni vladar, *i* sem se takoj zavedala.
»Quarrci, Quarrci, Quarrci.« Njegov glas je zadonel po dvorani, da so vsi utihnili. Zmajeval je z glavo in trdno stiskal bodalca v dlaneh. Približeval se je.
Ustnica se mi je tresla ob misli, da bo najinega življenja konec. A brat je bil drugačnega mnenja.
Nenadoma je stekel proč, da so glasovi v dvorani začeli odmevati. Možje so že poprijeli po mečih.
»Pustite ga! Moj je!« je kričal Železni vladar in z urnimi koraki stopal proti Jonu. Slednji je skočil na Moža, ki je v rokah držal moje bodalo.
»Jon!« sem zacvilila in si z rokami segla k obrazu. Vsa dvorana je osupnila, ko se je razvedelo, da sva odvezana. Stekla sem proti bratu, ki mu je uspelo ukrasti eno od bodal. Obrnil se je k meni. V roke mi je vrgel bodalo in jaz sem ga spretno ujela.
Jona so zajeli Možje in komaj se je upiral. Nisem vedela, kaj storiti.
Zaslišala sem žvižg predmeta, ki je zarezal po zraku. Vladar je zalučal bodalce proti meni in uspelo se mi je pravočasno vreči na tla. S koleni sem se opraskala, a bolečina mi ni prišla do živega.
»Alja!« sem zaslišala bratov glas, ki je bil namenjen meni. Pogledala sem ga, kako se je boril z Možmi. »Uniči srce!«
Kako, da se nisem že prej spomnila! V trenutku sem stekla proti črnemu kamnu, pritrjenemu na mizo. Že sem dvignila bodalo…
»O, deklica!«
Ustavila sem roko v zraku in obrnila glavo proti osebi, ki me je poklicala. Bil je Železni vladar. Tekel je proti meni in v rokah stiskal drugo bodalce. Zakričala sem in bila popolnoma zmedena. Vladar je že skočil name, ko ga je nenadno prestregel Jon. Porinil ga je od mene in se podal v napet boj z njim.
»Alja, kamen!« je zaklical Jon, nato pa ga nisem več videla, saj se je prah dvignil okoli njega in Vladarja.
Spet sem zamahnila z bodalom…
...in ga zarila globoko v srce Trdnjave miru. Sunek magije me je zabrisal po tleh.

Ko sem odprla oči, se je kamen počasi spreminjal v črn prah. Vstala sem in zagledala Može kamnitega srca, ki so popadali po tleh in izginjali v prahu. Njihova telesa so izginila, ostali so le črni kupčki prahu.
Nasmehnila sem se in se zavedala, da sem ravnokar rešila ves svet. Glavo sem obrnila proti Jonu. Ležal je na tleh, v prsih pa je imel zabodeno bodalce, ki se ga je držala črna kri.
»Jon!«
Sklonila sem se nadenj in ga objela. Ni mi vrnil objema. Niti pogleda. Niti nasmeha ali lepih besed. Ležal je na tleh, življenje ga je zapustilo. Ob njem je stal kupček črnega prahu, večjega od drugih.
Solze so mi tekle iz oči in kričala sem na ves glas. Obraz sem zakopala v dlani in se prepustila neusmiljenim solzam. Nato sem odprla oči. Nehala sem hlipati. Brcnila sem v kup prahu Železnega vladarja, da ga je razneslo po vsej dvorani.
Spet sem pokleknila ob Jona. Sklonila sem se in ga poljubila na čelo. Še zadnja solza mi je spolzela po obrazu, nato pa padla na Jona. Dvignila sem glavo.
*i* Žrtvoval se je zame, *i* sem spoznala. *i* Ne, žrtvoval se je za svet. Brez njega bi umrli. *i*

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Hvala, da ste prebrali mojo zgodbo. Upam, da vam je bila všeč. Meni osebno je segla do srca. Naj omenim, da so me navdihnile moje lastne sanje, v zgodbi pa sem jih le nadgradila in preuredila. :)
Lep pozdrav, Daenerys