Dalio Zadez je zbudilo glasno trkanje na vrata. Tako kot vsaki dan. Dalia je globoko zavzdihnila. Nato se je šla obleči v sprane kavbojke in prevelik pulover sive barve. Nadela si je verižico s simbolom drevesa, edina stvar, ki je bila njena, ki ji je ostala od njenih staršev. Svetlo rjave lase z zelenim pramenom si je spela v nizek čop.
Nato je pogledala na sosednjo posteljo, kjer je Davin, njen brat, še vedno spal. Stresla ga je, da je odprl zelene oči.
"Ni že spet jutro, kajne?"
"Žal je"
Zagodrnjal je, in Dalia ga je pustila, ter odšla na zajtrk. Ni se nadejala dobre hrane. Že 4 mesece sta bila z Davinom pri Hettersonovih, njunem 6 rejniškem domu, in Hettersonovi ju niso najbolj oboževali. Dalia je hrepenela po časih, ko so bili njuni starši še živi. Ko sta bila z Davinom stara 7 let, so namreč umrli v požaru, skupaj z njuno mlajšo sestrico, 4 letno Dano. Od takrat sta se dvojčka selila od rejnikov do rejnikov, vsak nov dom pa je bil hujši.