Danes objavljam še eno zgodbo, ki mi je že dolgo v mislih. Uživajte:)

Nekoč se je 6-letna Anna v peskovniku igrala s svojim najboljšim prijateljem Leom.
»Leo? Saj bova za vedno najboljša prijatelja, ne? Saj bova za zmeraj ostala skupaj?« je Anna vprašala Lea s prestrašenim pogledom. Ni si mogla predstavljati hujšega, kot živeti brez Lea, s katerim sta se poznala že od rojstva.
»Seveda Anna! Halo? Mislim, midva sva najboljša prijatelja! S kom pa naj bi gradil hiške iz peska, če te ne bo? Vedno bova ostala skupaj okej? Obljubim. Obljubim ti do lune pa nazaj.«
--------------------------------------------
Ko sta imela prijatelja 16 let, je Anna nekega dne, kar na lepem omedlela in hitro so jo odpeljali v bolnišnico. Kmalu je v sobo vstopil zdravnik in ji sporočil, da ima neozdravljivo srčno bolezen, da ji je ostalo le še kakšne dva meseca na svetu.
Ko je novico sporočila Leu, jo je ta samo pogledal, jo objel in rekel:
»Ne boš umrla Anna. Vse bo v redu. Obljubim ti do lune pa nazaj.«
Anna je hotela protestirati, vedela je, da ji Leo daje prazne obljube, a je molčala.
------------------------------------------
Dva meseca kasneje, so Anno operirali in za čuda je ozdravela. Ko je iz bolnišnice prispela domov, je takoj želela poklicati Lea, a jo je na postelji pričakalo pismo.

*i*Anna,
Če to bereš, si zdrava in vse je bilo v redu, kot sem ti rekel.
Dolga leta nazaj si me vprašala, če bova za vedno ostala skupaj, in ja bova. Obljubim ti, do lune pa nazaj, saj veš.
Anna, ljubil sem te, ljubil sem te več kot samo najboljšo prijateljico, všeč si mi bila, zdaj pa sva praktično neločljiva.
Prosim te, ne bodi žalostna. Živi zame, punca.
Anna, si moja najboljša prijateljica, moja prva in zadnja ljubezen, zdaj pa imaš za vedno MOJE srce.
Ne pozabi, da te ljubim
Leo*i*

Ko je končala, je Anna pismo spustila na tla,spoznanje in bolečina sta jo kot pest udarila v dušo. Zajokala je, jokala je s srcem, ki je nekdaj pripadalo njenemu najboljšemu prijatelju in ljubezni.
»Živela bom zate, Leo. Obljubim. Do lune pa nazaj.«