Sedela sem na klopi in se smejala z osebo, ki mi pomeni ogromno. Smejali sva se varnostniku z smešnimi brki in uživali v trenutku najinih življenj. Njene modre oči me vsak dan nasmejijo in lasje razsvetlijo. Zato sem se odločila, da jo pripeljem sabo, na solo plesno avdicijo. Vsaka posebej bo nastopala pred sodniki, kateri bodo odločili kdo bo nastopil v posebni plesni predstavi Dve poti postaneta eno. Poiskali bodo pravo dekle na prvi avdiciji in pravega fanta na drugi avdiciji. Držali sva se za roke in druga drugo podpirali ne glede na vse. Skupaj sva bili nervozni in to je bil super občutek, ko nisi sam živčen.
Naenkrat pa se je resen moški pokazal in rekel: »Gospodična Lucija Mlinar, vi ste naslednji.« Njena roka me je močno stisnila od strahu in treme. Da bi jo podprla sem ji roko stisnila nazaj. Moški se je rahlo nasmehnil in se skril za zavesami odra. Spogledali sva se in se nasmehnili. »Luciana zavedno.« Sem rekla najino skupno ime. Lucija se mi je nasmehnila nazaj v solzah. »Luciana zavedno.« Luciana je najino skupno ime, ki ga imava že več kot dve leti. »Diana, ti si najboljša.« Objeli sva se in se smejali pa, čeprav se zaradi objema nisva videli. A, ko sva se spustili iz objema se je vse spremenilo. Njene oči so pokale od žalosti, njen izraz je bil užaljen in njena usta zasanjano zaprta. »Je vse vredu?« Sem jo takoj vprašala. Vedno bolj je pokala od jeze, žalosti in morda celo sramu a je vseeno ponavljala: »Diana, vredu sem.« Vstali sva iz klopi in se hitro zapodili do zaodrja. Upala sem, da ji ni nekaj žalostnega priplavalo v misli, pred morda njenim najpomembnejšim trenutkom življenja.
»Srečno.« Sem zašepetala, a ona je že stala na odru in se pogovarjala z sodniki. Občutek sem imela, kot, da sem za njo nevidna, da ne obstajam več. Bila sem zelo prepričana, da sem jaz nekaj naredila a je v meni še vedno bil tisti en odstotek, da bom zanjo vedno najboljša prijateljica in sestrična. Vse je potihnilo, čas se je ustavil in glasba klavirja je začela igrati. Ležala je na tleh, osamljena in se žalostno začela premikati. Luči so se prižgale naravnost na Lucijo, ki je že stala, delala obrate in skoke kot, da res čuti nekaj žalostnega. Po minuti plesa je nežno in počasi dvignila roke v zrak, se obrnila in po prstih hodila nekaj korakov nazaj. Obrnila se je proti sodnikom, njen resen pogled je hotel nič drugega, kot pa zmago. Takrat sem ugotovila kaj hoče narediti.
»Oh, ne...« Sem si zašepetala. Nisem se spomnila, da bi mi povedala, da bo naredila ta gib. Vedela sem, da bo naredila enega izmed najtežjih skokov. Zatekla se je proti koncu odra, ter se z vso silo odrinila v zrak. Desna noga ji je prišla nad glavo, njene noge pa so bile ravne in lepe. Obrnila se je za tristo šestdeset stopinj in se takoj zatem skočila v premet brez rok. Od groze sem si le pokrila usta. Edino kar je še preostalo je, da sem verjela vanjo, pa čeprav sem vedela, da plešem boljše od nje. Trenutek pred tem, ko bi pristala je padla in začela stokati od bolečine. Glasba je potihnila in ogromno osebja je takoj prehitelo na oder in jo začelo pregledovati, trije sodniki pa so odkimavali z glavo in si pokrivali oči. V šoku sem tudi sama stekla na oder, da pogledam kako more. Izgledala je razočarana nad sama sabo. Padla sem na kolena in jo gledala. Njen visok čop se je precej razpadel. Zdelo se je kot, da se je ravnokar zbudila. Nisva potrebovali besed, da bi se razumeli. Objeli sva se, ter druga drugo pogreli. »V bolnico mora.« Je rekla ena od medicinskih sester, ki so bile tukaj, če se kdo poškoduje.
Po nekaj minutah je prišel rešilec in takoj so pripeljali nekakšno ležišče na kolesih, za ranjence. V strahu sem pogledala sodnike. A bom še sploh imela priložnost nastopat, če grem z njo v bolnico? »Oprostite, sodniki, lahko grem z njo v bolnico, potem se pa takoj vrnem?« Spogledali so se za dve sekundi in mi prikimali. Razveselila sem se in začela teči poleg Lucije do rešilca. »A se hitro vrni!« Je zavpila slavna sodnica Anna Smith, ki je iz Anglije, a se je preselila sem. V njenem glasu sem še vedno slišala malo angleškega naglasa. Hitro sem prikimala in že izginila za vrati velike dvorane, visoke vsaj trideset metrov in dolge vsaj štirideset metrov. Sedla sem v rešilca, poleg moje edine čisto prave prijateljice, za katero nebi nikoli želela, da bi bila žalostna. To je bila oseba, ki jo poznam že od rojstva in je bila ena najpomembnejših oseb v mojem življenju. Rešilec je bil prazen in temen brez okna, poleg naju pa sta bili še dve medicinski sestri. Vedela sem, da je ne bom izgubila, najhuje kar se lahko zgodi je, da ima zlomljeno nogo, a sem se kljub temu počutila krivo. »Zakaj si to naredila?« Sem jo užaljeno vprašala, kljub temu, da so sedeli drugi ljudje v rešilcu. Držali sva se za roko in se gledali v oči. Lahko sem videla, da je bila razočarana nad sama sabo.
»Vedela sem, da boš zmagala, veliko boljša si, zato sem si otežila delo... Nebi smela, oprosti.« Mi je pojasnila. Glavo je povesila in žalostno strmela v tla. »Ampak, zdaj je tako ali tako konec, ne bom dobila vloge...«
»Ne govori tega!« Sem jo prekinila. Nisem je morala gledati potrte in osamljene. »Poskrbela bom, da boš dobila še veliko priložnosti, v svoji karieri.« Spominjala sem se kako sva, ko sva bili še otroka, govorili kako bova imeli plesno kariero skupaj in bova slavni in to nameravam uresničiti, za njo in za njeno dobro počutje. »Hvala Diana, ampak vem, da boš boljša. Ti si, gospodična Popolna in vedno boš. Jaz te bom zmeraj podpirala, ampak sama ne bom nikoli zablestela.« Je potarnala. Hitrost rešilca je le še bolj pospešilo moje bitje srca. Zagledala sem se v tla. »Prav imaš.« Sem pritrdila. »Gospodična Popolna sem in to bom spremenila. Le osemnajstletnici sva, ki iščeta, kaj bi počeli, nihče nebi smel biti popoln.« Takrat sem se domislila, kaj bom naredila, da bo Lucija nasmejana, a jaz ne toliko. Rešilec se je naenkrat ustavil in zadnja vrata so se odprla. Z Lucijo sva se druga drugi nasmejali. Njene oči niso imele več upanja, a moje so ga imele. »Spet boš vesela.« Sem ji zagotovila. »Ko bom končala z avdicijo, takoj pridem do tebe, a zdaj moram iti. Adijo.« Stekla sem iz rešilca in zunaj čakala na avto, ki me bo prevozil nazaj do dvorane.
Sivo vreme se je približevalo, jaz pa sem le ob desni strani ceste počasi hodila proti dvorani z dvignjenim levim palcem. Po kakšnih petih minutah hoje se je šele ustavil črn avto znamke Škoda. Hitro sem skočila noter in se takoj zahvalila mladeniču. Spogledala sva se. Njegove modre oči so se zasvetile, njegova lica pa so se prebarvala na rdeče. »Zdravo.« Sem pozdravila. Prikimal je in se nasmehnil. »Še enkrat hvala... Do velike dvorane prosim, mudi se mi na avdicijo.« Začudeno me je pogledal. Bil je presenečen in vesel. »Res? Jaz grem na avdicijo za fanta jutri.« Njegovi lasje so se premikali po njegovi glavi, zaradi odprtega okna na njegovi strani. »Lepo.« Sem odvrnila. Ogledovala sem si pokrajino in se smejala brez razloga. »Kaj te je pripeljalo do bolnice?« Me je s tresočim glasom vprašal. Povedala sem mu celotno zgodbo o Luciji, poškodbi in avdiciji in kar nameravam narediti, ko pridem nazaj v dvorano. Potem sva se ustavila pred stavbo, ki bi mi lahko spremenila življenje. »Si prepričana, da boš žrtvovala svoje sanje, zanjo?« Me je prijazno vprašal. Zavzdihnila sem ter zamižala. Brez težave sem prikimala. »Res si odlična prijateljica. Adijo.«
»Čav!« Sem pomahala nazaj in se še zadnjič zazrla v njegove nežne oči.
Stekla sem do dvorane in si držala zaprto jakno, saj je že prihajalo neurje. Odprla sem vrata in takoj pokazala varnostnikom modro zapestnico, ki je predstavljala, da sem na avdiciji. Stekla sem navzgor po stopnicah in že med tekom iz jakne potegnila telefon ter iskala posnetek, kjer Lucija odlično pleše. Na tem posnetku je bila v super zvezi, imela mene in popolno življenje zato je bila vesela na posnetku, kar je zelo redko. Odprla sem velika vrata in stopila na oder. Sodniki so me še vedno čakali. Zazrli so se vame in čakala, kaj jim bom pokazala. »Oprostite, ne bom nastopila, a morete videti posnetek Lucije Mlinar, kako dobro pleše, ko je srečna!« Pritisnila sem na ekran in začela posnetek predvajati sodnikom pred njihovimi nosovi. Spraševala sem se, ali delam prav, a sem vedela, da bo le tako Lucija spet srečna.
Naenkrat pa se je resen moški pokazal in rekel: »Gospodična Lucija Mlinar, vi ste naslednji.« Njena roka me je močno stisnila od strahu in treme. Da bi jo podprla sem ji roko stisnila nazaj. Moški se je rahlo nasmehnil in se skril za zavesami odra. Spogledali sva se in se nasmehnili. »Luciana zavedno.« Sem rekla najino skupno ime. Lucija se mi je nasmehnila nazaj v solzah. »Luciana zavedno.« Luciana je najino skupno ime, ki ga imava že več kot dve leti. »Diana, ti si najboljša.« Objeli sva se in se smejali pa, čeprav se zaradi objema nisva videli. A, ko sva se spustili iz objema se je vse spremenilo. Njene oči so pokale od žalosti, njen izraz je bil užaljen in njena usta zasanjano zaprta. »Je vse vredu?« Sem jo takoj vprašala. Vedno bolj je pokala od jeze, žalosti in morda celo sramu a je vseeno ponavljala: »Diana, vredu sem.« Vstali sva iz klopi in se hitro zapodili do zaodrja. Upala sem, da ji ni nekaj žalostnega priplavalo v misli, pred morda njenim najpomembnejšim trenutkom življenja.
»Srečno.« Sem zašepetala, a ona je že stala na odru in se pogovarjala z sodniki. Občutek sem imela, kot, da sem za njo nevidna, da ne obstajam več. Bila sem zelo prepričana, da sem jaz nekaj naredila a je v meni še vedno bil tisti en odstotek, da bom zanjo vedno najboljša prijateljica in sestrična. Vse je potihnilo, čas se je ustavil in glasba klavirja je začela igrati. Ležala je na tleh, osamljena in se žalostno začela premikati. Luči so se prižgale naravnost na Lucijo, ki je že stala, delala obrate in skoke kot, da res čuti nekaj žalostnega. Po minuti plesa je nežno in počasi dvignila roke v zrak, se obrnila in po prstih hodila nekaj korakov nazaj. Obrnila se je proti sodnikom, njen resen pogled je hotel nič drugega, kot pa zmago. Takrat sem ugotovila kaj hoče narediti.
»Oh, ne...« Sem si zašepetala. Nisem se spomnila, da bi mi povedala, da bo naredila ta gib. Vedela sem, da bo naredila enega izmed najtežjih skokov. Zatekla se je proti koncu odra, ter se z vso silo odrinila v zrak. Desna noga ji je prišla nad glavo, njene noge pa so bile ravne in lepe. Obrnila se je za tristo šestdeset stopinj in se takoj zatem skočila v premet brez rok. Od groze sem si le pokrila usta. Edino kar je še preostalo je, da sem verjela vanjo, pa čeprav sem vedela, da plešem boljše od nje. Trenutek pred tem, ko bi pristala je padla in začela stokati od bolečine. Glasba je potihnila in ogromno osebja je takoj prehitelo na oder in jo začelo pregledovati, trije sodniki pa so odkimavali z glavo in si pokrivali oči. V šoku sem tudi sama stekla na oder, da pogledam kako more. Izgledala je razočarana nad sama sabo. Padla sem na kolena in jo gledala. Njen visok čop se je precej razpadel. Zdelo se je kot, da se je ravnokar zbudila. Nisva potrebovali besed, da bi se razumeli. Objeli sva se, ter druga drugo pogreli. »V bolnico mora.« Je rekla ena od medicinskih sester, ki so bile tukaj, če se kdo poškoduje.
Po nekaj minutah je prišel rešilec in takoj so pripeljali nekakšno ležišče na kolesih, za ranjence. V strahu sem pogledala sodnike. A bom še sploh imela priložnost nastopat, če grem z njo v bolnico? »Oprostite, sodniki, lahko grem z njo v bolnico, potem se pa takoj vrnem?« Spogledali so se za dve sekundi in mi prikimali. Razveselila sem se in začela teči poleg Lucije do rešilca. »A se hitro vrni!« Je zavpila slavna sodnica Anna Smith, ki je iz Anglije, a se je preselila sem. V njenem glasu sem še vedno slišala malo angleškega naglasa. Hitro sem prikimala in že izginila za vrati velike dvorane, visoke vsaj trideset metrov in dolge vsaj štirideset metrov. Sedla sem v rešilca, poleg moje edine čisto prave prijateljice, za katero nebi nikoli želela, da bi bila žalostna. To je bila oseba, ki jo poznam že od rojstva in je bila ena najpomembnejših oseb v mojem življenju. Rešilec je bil prazen in temen brez okna, poleg naju pa sta bili še dve medicinski sestri. Vedela sem, da je ne bom izgubila, najhuje kar se lahko zgodi je, da ima zlomljeno nogo, a sem se kljub temu počutila krivo. »Zakaj si to naredila?« Sem jo užaljeno vprašala, kljub temu, da so sedeli drugi ljudje v rešilcu. Držali sva se za roko in se gledali v oči. Lahko sem videla, da je bila razočarana nad sama sabo.
»Vedela sem, da boš zmagala, veliko boljša si, zato sem si otežila delo... Nebi smela, oprosti.« Mi je pojasnila. Glavo je povesila in žalostno strmela v tla. »Ampak, zdaj je tako ali tako konec, ne bom dobila vloge...«
»Ne govori tega!« Sem jo prekinila. Nisem je morala gledati potrte in osamljene. »Poskrbela bom, da boš dobila še veliko priložnosti, v svoji karieri.« Spominjala sem se kako sva, ko sva bili še otroka, govorili kako bova imeli plesno kariero skupaj in bova slavni in to nameravam uresničiti, za njo in za njeno dobro počutje. »Hvala Diana, ampak vem, da boš boljša. Ti si, gospodična Popolna in vedno boš. Jaz te bom zmeraj podpirala, ampak sama ne bom nikoli zablestela.« Je potarnala. Hitrost rešilca je le še bolj pospešilo moje bitje srca. Zagledala sem se v tla. »Prav imaš.« Sem pritrdila. »Gospodična Popolna sem in to bom spremenila. Le osemnajstletnici sva, ki iščeta, kaj bi počeli, nihče nebi smel biti popoln.« Takrat sem se domislila, kaj bom naredila, da bo Lucija nasmejana, a jaz ne toliko. Rešilec se je naenkrat ustavil in zadnja vrata so se odprla. Z Lucijo sva se druga drugi nasmejali. Njene oči niso imele več upanja, a moje so ga imele. »Spet boš vesela.« Sem ji zagotovila. »Ko bom končala z avdicijo, takoj pridem do tebe, a zdaj moram iti. Adijo.« Stekla sem iz rešilca in zunaj čakala na avto, ki me bo prevozil nazaj do dvorane.
Sivo vreme se je približevalo, jaz pa sem le ob desni strani ceste počasi hodila proti dvorani z dvignjenim levim palcem. Po kakšnih petih minutah hoje se je šele ustavil črn avto znamke Škoda. Hitro sem skočila noter in se takoj zahvalila mladeniču. Spogledala sva se. Njegove modre oči so se zasvetile, njegova lica pa so se prebarvala na rdeče. »Zdravo.« Sem pozdravila. Prikimal je in se nasmehnil. »Še enkrat hvala... Do velike dvorane prosim, mudi se mi na avdicijo.« Začudeno me je pogledal. Bil je presenečen in vesel. »Res? Jaz grem na avdicijo za fanta jutri.« Njegovi lasje so se premikali po njegovi glavi, zaradi odprtega okna na njegovi strani. »Lepo.« Sem odvrnila. Ogledovala sem si pokrajino in se smejala brez razloga. »Kaj te je pripeljalo do bolnice?« Me je s tresočim glasom vprašal. Povedala sem mu celotno zgodbo o Luciji, poškodbi in avdiciji in kar nameravam narediti, ko pridem nazaj v dvorano. Potem sva se ustavila pred stavbo, ki bi mi lahko spremenila življenje. »Si prepričana, da boš žrtvovala svoje sanje, zanjo?« Me je prijazno vprašal. Zavzdihnila sem ter zamižala. Brez težave sem prikimala. »Res si odlična prijateljica. Adijo.«
»Čav!« Sem pomahala nazaj in se še zadnjič zazrla v njegove nežne oči.
Stekla sem do dvorane in si držala zaprto jakno, saj je že prihajalo neurje. Odprla sem vrata in takoj pokazala varnostnikom modro zapestnico, ki je predstavljala, da sem na avdiciji. Stekla sem navzgor po stopnicah in že med tekom iz jakne potegnila telefon ter iskala posnetek, kjer Lucija odlično pleše. Na tem posnetku je bila v super zvezi, imela mene in popolno življenje zato je bila vesela na posnetku, kar je zelo redko. Odprla sem velika vrata in stopila na oder. Sodniki so me še vedno čakali. Zazrli so se vame in čakala, kaj jim bom pokazala. »Oprostite, ne bom nastopila, a morete videti posnetek Lucije Mlinar, kako dobro pleše, ko je srečna!« Pritisnila sem na ekran in začela posnetek predvajati sodnikom pred njihovimi nosovi. Spraševala sem se, ali delam prav, a sem vedela, da bo le tako Lucija spet srečna.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Poleg zgodbe nisem mogla nič napisat ker je zafrkavalo, ampak bom tu.
MOJA NOVA ZGODBA ZA NATEČAJ! Hvala, da ste prebraliiii! Vi ste tk dobriiii :blush: Prosim še za lajk in komentar :)
Torejjjj.... Če vam bo všeč jo nadaljujem še po natečaju :) Meni je osebno zelo všeč.
Zahvala gre tudi: Pilovka 1 (Pomoč, poslušala idejo), Dany (Pomoč, poslušala idejo), LoveGinnyPotter (Ideja) in Ruby (Podpora ;))
Tudi, če ne zmagam sem ponosna na to zgodbo :)
Hvalaaaaaaa! (tudi za 150 naročnikov!!!!!!!)
Lp, Blank
MOJA NOVA ZGODBA ZA NATEČAJ! Hvala, da ste prebraliiii! Vi ste tk dobriiii :blush: Prosim še za lajk in komentar :)
Torejjjj.... Če vam bo všeč jo nadaljujem še po natečaju :) Meni je osebno zelo všeč.
Zahvala gre tudi: Pilovka 1 (Pomoč, poslušala idejo), Dany (Pomoč, poslušala idejo), LoveGinnyPotter (Ideja) in Ruby (Podpora ;))
Tudi, če ne zmagam sem ponosna na to zgodbo :)
Hvalaaaaaaa! (tudi za 150 naročnikov!!!!!!!)
Lp, Blank
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
AWESOME, OKAY? I'TS PERFECT!!:dark_sunglasses::fire::heart_eyes:
resno mislm OMG:purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart: res ta zgodba bi MOGLA bit u reviji:heart: pač res wow:fire:
noro je resnoooo:fire::fire::fire::fire::fire::fire::fire:
ena bolših zgodb k sm jih kadar kol na pilu prebrala
bravo!!
resno mislm OMG:purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart: res ta zgodba bi MOGLA bit u reviji:heart: pač res wow:fire:
noro je resnoooo:fire::fire::fire::fire::fire::fire::fire:
ena bolših zgodb k sm jih kadar kol na pilu prebrala
bravo!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o waw:heart:
0
One human😤
Moj odgovor:
Eva🛼🛼
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si povečam samozavest. V razredu imam sošolko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in še same petke ima.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: