3. POGLAVJE

Temno rjavi kodri so mu padali na še temnejši oči, ko jo je roteče gledal. Njegova obleka je dokazovala, da ni iz premožne družine. Oblečene je imel stare cape, če se tako izrazimo. Vsaj toliko je imel denarja, da je na sebi nosil še kar spodobne čevlje. Tessy ga je premerila s pogledom in se ob tem zavihtela z okenske police. Preden bi uspela sploh zbrati besede, je začel.
''Samomor ni rešitev težav. Verjemi mi, sam jih imam zadosti, da vem, kako se počutiš.''
Princesa ga je sumničavo pogledala in že pripravila dober argument, a je sekundo kasneje popolnoma pozabila kaj je hotela reči. Ugriznila se je v ustnico in skrivnosten fant se ji je nasmehnil. Kotički žametnih ustnic so se mu privihali navzgor in stopil je korak bližje k princesi, katera pa tega sploh ni opazila. Pogled je uperjala naravnost proti njegovim svetleče črnim očem, ki so odsevale razigranost, navdušenje.
''Sam Karty,'' se je predstavil in globoko priklonil. Ampak priklon ni izgledal iskren… skoraj kot, da bi ga jemal za šalo…
Princesa je gesto opravljala že tako dolgo in tako velikokrat, da se je znala prikloniti še na eni nogi.
''Tesseleanale Karteeey Sondrich Owter.''
Bila je ena redkih oseb, ki je svoje ime znala izgovoriti brez zapletov.
Fant je ob omembi njenega imena skoraj padel vznak, moral se je zelo potruditi, da se je obdržal na nogah. V mikrosekundi se mu je obnašanje popolnoma spremenilo in princesa se je lahko le nasmejala, ko se je obupan poskušal prikloniti in zajeti malo kisika, ki mu je že zdavnaj zapustil pljuča.
''Vaše visočanstvo, se opravičujem, nisem vedel, da ste vi. Veste, svoj živi dan še nisem videl kralja in kraljice, kaj šele princese! Sem slišal stvari o vas, a nikoli nisem vedel, kakšni ste…''
Najbrž bi še nadaljeval, če ga Tesseleanale ne bi ustavila.
''Lepo vas prosim, Sam, zadihajte!''
Po nekaj sekundah premora, se mu je na obrazu poznalo obžalovanje za napako, a princesi so se ustnice kljub vsemu vihale gor. Ni si mogla pomagati, da se ni njegovi brezglavosti začela smejati. Kmalu se je vsemu skupaj smejal tudi on sam.
''Res mi je žal še enkrat, vaše visočanstvo. Zdaj pa mi oprostite, nahraniti moram konje, nisem namreč za nič postal častni kraljevi konjar.''
Princesa ga je pogledala in nasmeh ji je z obraza takoj zbledel. Pogled je obrnila proti svoji modri tuniki in začela počasi vleči nitko, ki se je kazala izza blaga. Fant je stopil bližje in lahko je videla njegove noge, ki so bile obrnjene v njeno smer. Kljub sandalom, ki jih je imel na sebi, je na njem videla nekaj tako privlačnega, kot do sedaj še na nobenem moškem ne.
''Hvala.''
To je rekla, preden se je obrnila na petah in podala naprej po hodniku, pri tem pa popolnoma pozabila kaj je hotela storiti še nekaj minut nazaj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Oče, res mislite, da je to potrebno?''
Princ Marcus je sedel na svojem zlatem prestolu, medtem ko je oče urejal papirologijo. Na zvitek je podpisoval svoje ime in ob tem na glas razmišljal in godrnjal.
''Da, sin. In nikoli več ne dvomi v to, kar jaz rečem.''
To je rekel z znižanim glasom, skoraj kot, da bi hotel lagati. Ampak prestolonasledniku ni bilo dovoljeno dvomiti o svojem kralju.
''Razumem, oče, ampak se vam ne zdi, da je pošiljanje strelcev na mejo že malo pretirano?''
Marcus je poskušal vse, da bi preprečil očetu plane. Ta pa je obrnil pogled proti njemu in vzdignil sivo, kosmato obrv. Princu ni bilo potrebno dvakrat reči, da je zdaj čas, da utihne.
''Sin, kolikokrat ti moram še reči, da s kraljem Mehena ni šale. Sam si videl škodo v Bertringu, žgali so celo ljudi, kakor pravijo izvidniki. Med njegovim kraljestvom in Dorllingom je le Modra puščava. Tveganje je preveliko, če ne ukrepamo zdaj, ne bomo mogli nikoli.''
S tem je kralj zaključil pogovor in pustil sina samega s svojimi mislimi, medtem ko je sam še vedno preučeval takšne in drugačne zvitke. Kljub temu, da nikoli niso imeli močnih zvez z Bertringom, majhnim kraljestvom na jugu, poseljenim le po otoku, si princ iz glave ni mogel zbiti žgočih se teles, ki kričijo še zadnji krik, preden njihovo telo utone v spanec, duša pa zapusti obličje sveta. Misli je kmalu opustil, zdaj se je moral koncentrirati na mamo. Kraljica je namreč od njega zahtevala, da se poroči v roku enega leta, kar pa ne bo lahko, če hoče najti princeso. Princesa Nektyrja je bila edina možna izbira, ampak je bila malce nora, zato jo je črtal s seznama že pred leti. Nehmie, princesa Bertringa je bila po drugi strani izjemno bistroumna in kar privlačna, ampak se je sedaj morala ukvarjati z drugimi težavami v svojem kraljestvu. Prestolonaslednik je izdihnil zrak, za katerega sploh ni vedel, da ga zadržuje v pljučih in ob misli na poroko ga je začelo zvijati v trebuhu.
Ozrl se je k očetu, ki je imel še vedno delo s papirji in vstal s prestola, se priklonil in napotil v svoje sobane po dober razmislek.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Princesa je kmalu zapustila dolg hodnik, po katerem je hodila že nekaj minut in se ustavila pred velikimi mahagonijevimi vrati. Segala so do stropa in bila zapečatena z velikim kosom lesa, hkrati pa jih je zaklepala tudi stara zarjavela ključavnica. Ob pogledu nanje jo je zmrazilo in stopila je naprej po zavitih stopnicah v drugo nadstropje. Tessy ni nameravala dolgo ostati v okrožju teh vrat. Za njimi so se raztezale grajske ječe, polne morilcev in tatov, katerim princesa nikoli ni hotela biti blizu.
Morda bi ji pot zavila v knjižnico, tam se je vedno počutila sproščeno in varno. In še ni je rabilo skrbeti, da jo bo kdo tam našel. Starodavna knjižnica, ki je bila v gradu postavljena že stoletja in je bila starejša od vseh, za katere je Tessy v kraljestvu vedela, da so živi, je bila ogromna. Razen par velikih učenjakov, je bilo težko verjeti, da jo je kdo kdaj celo prehodil, kaj šele prebral vse knjige v njej. Kljub temu, da na gradu skoraj nihče ni zahajal tja, je bil princesi to najljubši kraj na svetu. Poleg tega, da je bila zakladnica literature, je nudila ogromno kotičkov, kamor se je lahko Tessy skrila pred obveznostmi, ki so ji pretile vsak dan.
Svetle lase si je spela v visok čop in krenila proti zahodnem hodniku. Imela je nenavadno barvo las, marsikdo bi si drznil trditi, da je bila edina s takimi lasmi v kraljestvu, če ne celo deželi. Dvorne dame, so bile zelo vidno zavistne do nje, še posebej ko so slišale, da marsikateri lord o laseh pravi, da so vanje zvezde vpletle srebrne iskre. Princesi se je vse zdelo izjemno za lase privlečeno, a bi lagala če bi rekla, da ji to ni ugajalo. Izjemno zabavno ji je bilo gledati klečeplazenje lordov in zelene obraze žensk.
Odstopila je, ko je zaslišala korake, ki niso pripadali njej. Senca osebe je padala na marmorna tla, ko se je ta prikazala in v trenutku zagledala princeso.
''Vaše visočanstvo, srečava se že drugič v tem dnevu, kakšen privilegij mora biti to zame.''
Princesa je le nagajivo zavila z očmi in se približala konjarju.
''Gospod, Sam, jaz pa sem mislila, da greste urejat naše konje. Čakajte le, da kralj sliši o tem, kako nespoštljivo opravljate svoje delo.''
Ni si znala pomagati, da ji ob tem ni šlo na smeh. Tudi Sam je težko zakril privihane ustnice, ko je nadaljeval pogovor.
''Kam pa se vam mudi, vaše visočanstvo. Mar ne bi princese morale biti ob tej pozni uri v svojih sobanah?''
Predrzno, je pomislila.
''Oh, ne, po tem, ko sem jim naredila tako zmedo, ko sem skoraj ušla, dvomim, da me še kdaj hočejo videti… Ali jaz njih.''
Sam je prikimal, kot, da bi jo razumel.
''Morda segam in si upam preveč, ampak…''
Kar je hotel povedati mu je šlo težko z jezika.
''Bi vaše visočanstvo morda želelo gledati sončni zahod z ubogim konjarjem?''
Tessy se je zasukala in skozi okno dovolj razločno videla, da je Sonce za Belimi gorami že zdavnaj zašlo. A ko ga je gledala v tiste ebenovinaste oči, so se mu iskrile in princesa je lahko začutila nekakšno toplino. Preden bi se z njo uspela poistovetiti, je nadaljeval.
''Seveda vem, da si mislite, da sem preprosto en revež, ki še z umivanjem konj kralju ne zasluži, da preživi družino. Tako ali tako ne vem, če mi je sploh dovoljeno govoriti z vami, kaj šele…''
Princesa mu je položila prst na usta in mu s tem pokazala naj utihne.
''Z veseljem bi si z vami ogledala zahajajoče Sonce, ki je tedaj najbrž že zašlo, ampak to ne pomeni, da ga ne moreva občudovati.''
Spet se je nasmehnil, da se je čudila, da ga ne bolijo ličnice in začutila je, da ji je rdečica preplavila obraz. Izgovorila se je, da mora na stranišče in pride kasneje na vrt, preden bi opazil njena rdeča lica.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Vaše visočanstvo, vaše visočanstvo!''
Izza steklenih vrat se je prikazalo koščeno telo kraljevega sla. Zadihan se je ustavil sredi dvorane, natančno pod kristalnim lestencem, uprl roke na kolena in zadihal.
''Kaj sploh mora biti tako pomembno, da me motiš med zborovanjem sveta? Mar je spet pobegnila ena od kraljevih svinj? Če je to razlog, bi te lepo prosil, da prostor zapustiš,'' je rekel kralj ubogemu prinašalcu sporočila in odložil nekakšen načrt na hrastovo mizo.
''Vaše visočanstvo, n…a…''
To je ubožcu še uspelo izreči preden je zaradi utrujenosti padel na tla. Izza mize se je zaslišal krohot drugih lordov in svetnikov, ki so bili ravno tedaj na zborovanju in sprejemali odločitev, ali naj spustijo obtoženca iz pripora.
Počasi se je sel pobral na noge, ravno pravi čas, ko so kralju skoraj popokale žile.
''Kralj Mehena, je poslal vojsko v Dorlling.''
Množica za mizo je potihnila.
''So že prišli čez Modro puščavo?''
Kralj je ohranil brezizrazen obraz, a v očeh se mu je prikazala zaskrbljenost.
''Ne le čez Modro puščavo, Vaše visočanstvo… Zaokrožili so že mimo Bisernega zaliva, poročajo izvidniki. Čeprav drugi pravijo, da so jih videli ob meji z Vilinskim gozdom. Sklepamo, da je več skupin.''
''Briga me, kaj sklepate in kje so bili! Kje so zdaj?!''
Ob zvoku kraljevega rezkega glasu, je sel trznil, a nadaljeval.
''Informacije o njihovi lokaciji so posredovali že včeraj, a se je sporočilo izgubilo na poti… Nihče ne ve, kje so zdaj, a se tako eni kot drugi pomikajo z veliko hitrostjo… Proti severu…''
Sel je obmolknil. Ni rabil povedati več. Vsi so vedeli, kam so čete namenjene; v Tatris, prestolnico Dorllinga.


~Se prisrčno zahvaljujem vsem, ki zgodbo spremljajo. Veliko mi pomenijo vaši komenjtarji, vedno me ženejo naprej :) So pa vedno dobrodošle tudi konstruktivne kritike, ker se le tako lahko izboljšam~
Lepo bodite!