Hodila sem dokaj hitro. Nisem imela več veliko časa, želela pa sem biti točna. Končno sem zagledala stare stavbe, ki so se dvigale pred mojimi očmi. Na ulici je bilo kar precej gneče, saj je danes prižig lučk. S pogledom sem iskala Erica. Ko me je zagledal, se je nasmehnil. Odšla sem do kavarne, pred katero je stal.
“Hej,” sem ga pozdravila.
“Lepa si.”
“Ti tudi.”
Med nama je vladala tišina.
“Torej, kam greva?” sem vprašala.
“V kavarno.”
Ozrla sem se čez ramo. Zagledala sem znani obraz, ki je zrl vame. Olivia. Ne. Ne more biti res. In gledala je predvsem Erica.
“Smem?” me je vprašal Eric in me prijel za roko.
Z nasmeškom sem mu pokimala. Prijel me je za roko. Ko sva vstopila v kavarno, sem ugotovila, da je ta skoraj prazna. Kako? sem se spraševala. Ob taki gneči zunaj? Nisem se več ubadala s tem vprašanjem. Z Ericom sva se usedla za mizo z dvema stoloma. Moj pogled se je srečal z njegovim. Poglobila sem se v njegove oči. Pogleda nisem mogla odtrgati iz njegove modrine.
“Bi kaj popila?” naju vpraša natakar.
“Jaz bom vročo čokolado,” odgovorim, Eric pa si naroči kakav s smetano.
Nekaj minut čakava v tišini. Ko najino naročilo končno prispe, veselo začnem srebati svojo vročo čokolado.
“Eleonora,” mi reče Eric.
Pokimam mu, ko vidim, da me želi nekaj vprašati.
“Kaj je narobe?”
“Nič,” mu mrko odgovorim.
“Če ne bi bilo nič narobe, bi bilo v šoli vse v redu. Še enkrat te vprašam: Kaj je narobe? Zakaj sta se z Anne skregali?”
Tehtala sem, ali naj mu povem. No, konec koncev je moj soplesalec. Zmajala sem z glavo.
“Nič, samo Anne sem nekaj po nesreči rekla.”
“Vem, da to ni vse. Povej mi, Eleonora. Lahko mi zaupaš.”
Prijel je mojo roko. Oči so se mi orosile.
“Starša sta se ločila,” sem mu povedala v joku.
V naslednjem trenutku sem na svojih ustnicah začutila njegove. Bile so vroče, za razliko od mojih, ki so že skoraj zamrznile. Neizmerno sem uživala. Nisem več čutila sveta okoli sebe. Bila sva samo jaz in on. Eleonora in Eric. Moj bog, se je to res zgodilo?

Zbudila sem se v sobi. Ni bila moja, niti nisem vedela, kje sem. Zraven mene je počival Eric. Ni spal. Bral je knjigo. Ko je opazil, da sem budna, me je poljubil.
“Koliko je ura? Kateri dan je?”
“Pomiri se. Danes je sobota, 2. december in ura je devet zjutraj,” me je pomiril.
“Kje sploh sem?”
“Pri meni doma si. Zvečer si poklicala starše, če lahko ostaneš pri meni. Se ne spomniš?”
“Saj res.”
Čisto sem pozabila. Na sebi sem imela še vedno široke hlače, oprijeto majico in pulover. Sedaj se vsega spomnim. Kako me je Eric včeraj poljubil v mestni kavarni. In potem sva odšla k njemu domov. Nisem želela oditi, ker bi bilo pri meni doma grozno. In zdaj sem tu, še vedno.
Ko sem se spomnila, da se bosta moja starša ločila, sem glavo zakopala v blazino.
“Vse bo še v redu,” mu je rekel Eric in me objel.
Obrnila sem se nazaj na hrbet.
“Nisem prepričana, če bo res vse v redu.”
“Bo. Verjemi mi.”
“Ne moreš zagotovo vedeti,” sem rekla malo nezaupljivo.
“Ja, lahko.”
“Saj nisi vedeževalec, da bi mi napovedal prihodnost!”
“Samo verjemi mi, in bo bolje.”
Vzdihnila sem in rekla: “Torej misliš, da bo vse v redu.”
“Ne mislim. Vem.”
Glavo sem naslonila na njegovo ramo in vdihnila njegov vonj. Zrla sem v strop.
“Ali Anne sploh ve, da se tvoja starša ločujeta?”
“Ne. Hotela sem ji vse razložiti, vendar je grdo govorila z mano.”
“Mhm. Lahko ji jaz povem, če želiš.”
“Hvala, ampak ne. To moram urediti sama.”
--------------------------------------------------------------
Bahaha ne boste vrjeeel! Napisala sm nov deeeel!